Deset let od smrti Janeza Drnovška, velikega državnika

Janez Drnovšek 1950 – 2008 *

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije. Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija.

Toda Janez Drnovšek je vlogo outsiderja v Beogradu perfektno izkoristil in jo naredil za svoj politični trademark. Distanco in distanciranost je razvil kot svojo glavno primerjalno prednost. Namesto na tedanji slovenski politični establishment in interesne kroge je stavil na svoj politični instinkt. Namesto na beograjski establishment in čaršijo je stavil na mednarodno sceno, s simbolno potezo, ko je v svetovni areni pokazal, da mu kot Slovencu »srbohrvaščina« ni edini tuj jezik.

Distanco in distanciranost ter osebni politični instinkt je v celoti razvil šele po – spet nekako po pomoti – prevzemu tedanje LDS. Janez Drnovšek je iz stranke mladinskih in szdl-jevskih fukcionarčkov, aparatčikov in povzpetnikov naredil odraslo, resno politično stranko. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stvarmi. Po eni strani je iz LDS naredil glavno politično silo v državi. Stranko, ki je tri mandate vodila Slovenijo in izpeljala politično in velik del gospodarske tranzicije. Pa čeprav je tako stranko kot vlado vodil nekako tako kot nekdanjo skupno državo, z distanco, kot »predsednik v odsotnosti«, ki je figuriral kot predsednik, ki pa je politično operativo skorajda popolnoma prepustil svojim (strankarskim in vladnim) generalnim sekretarjem ter ambicioznejšim ministrom. Z dopuščanjem notranje demokracije in notranjih intelektualnih in interesnih konfliktov je stranko držal skupaj bolj kohezivno kot večina ostalih strankarskih predsednikov. Toda po drugi strani je prav zaradi te svoje distanciranosti od stranke in vlade omogočil, da sta se znotraj stranke in vlade kot rak razrasla klientelizem in korupcija, ki sta iz slovenske države in gospodarstva naredila lovišče za pohlepne zveri in interesni poligon za mrčes najrazličnejšega tipa.

Vprašanje je seveda, ali ne bi do tega prišlo tudi z manjšo dozo Drnovškove distanciranosti od stranke in političnega dogajanja nasploh. Ali ne bi s »putinovsko« ali »janševsko« načrtno vodeno in striktno izvajano klientelitično politiko prevzemanja vseh gospodarskih in političnih vzvodov s strani politično izbranih tajkunov dobili še hujše oblike Olsonove banditske demokracije? Odgovor je najbrž močno pritrdilen. Toda to nekako ne odvezuje popolnoma od krivde.

Drnovškov način vladanja je bil specifičen, relativno nekonflikten, toda njegov politični kompromis in permisivnost kot formi delovanja nista prinesli samo relativno neboleče in gladko izpeljane tranzicije in slovenskega prehoda iz nekdanje predsedujoče republike balkanske politične bombe v sedanjo predsedujočo članico največje svetovne gospodarske velesile. Drnovškov način vladanja ima tudi temnejše – čeprav v osnovi morda nezaželene – realne gospodarske in družbene posledice. Drnovšek je sicer z neverjetno potrpežljivostjo in z do bolečine neznosno dolgo dobo odzivanja in sprejemanja odločitev spretno sestavljal, vodil in manipuliral vladne koalicije v različnih konstelacijah. Ta distanciranost in umetnost kompromisa so Sloveniji omogočali politično in gospodarsko stabilnost v obdobju gospodarske tranzicije. Od zunaj gledano nekakšno chill out podalpsko oazo miru in stabilnosti. Toda – primerjalno gledano – za ceno ohranjanja in vzpostavljanja mnogih sistemskih anomalij – od pomanjkanja delujoče pravne države, ohranjanja visokih administrativnih ovir za razvoj, pomanjkljive privatizacije, liberalizacije in sektorske regulacije ter s tem omogočanja monopolne gospodarske strukture, makrofinančnega kreativnega računovodstva do sistemsko vgrajenega klientelizma in korupcije – ki se šele danes počasi zlivajo v zgodbo gradbenih in drugih koruptivnih mrež ter tajkunskih kapitalskih tvorb.

To je in bo še nekaj časa Slovenijo stalo bistveno višje gospodarske uspešnosti in blaginje. Tega, kar smo s tem »Drnovškim kompromisom« izgubili, se bomo morda v polnosti zavedli šele takrat, ko bomo čez leta ugotavljali ne samo, kako so krivulje razvitosti ostalih nekoč trikrat manj razvitih novih članic EU sistematično dohitevale in prehitele Slovenijo, ampak tudi zavidali njihovi razvitosti podjetniškega sektorja, javne infrastrukture in človeškega kapitala.

Unikatna, prosvetljeno vodena oblika državnega kapitalizma, ki se je v času Drnovškove vladavine razvila v Sloveniji, je lahko trajala samo tako dolgo, dokler je trajal njen vodja. Kakor hitro se je njen vodja umaknil, je mreža državnega kapitalizma zaživela svoj inherentni, logični, predprogramirani način delovanja. Po eni strani z vzponom Janševega avtorirarnega dirigizma v še precej bolj brutalne in javno vidne oblike političnih zlorab v gospodarstvu, po drugi pa v – večini ostalih tranzicijskih državah že videne – oblike tajkunskih prvobitnih akumulacij kapitala. Drnovškov način delovanja je zgolj začasno zadrževal ta sistemsko vgrajen razvoj dogodkov. Temu bi se morda bilo mogoče izogniti samo na estonski način, s popolno liberalizacijo vseh sistemov družbe in odprto privatizacijo državnih gospodarskih subjektov ter dobro tržno regulacijo gospodarstva. S sistemom, ki povzroča in omogoča bistveno manj anomalij, omogoča bolj enake začetne pogoje vsem in manjše nemeritorno družbeno razslojevanje na dolgi rok. Seveda pa je vprašanje, ali si v Sloveniji takšne odprtosti in enakosti večinsko sploh želimo in ali že v osnovi ne dajemo bistveno večjega poudarka nacionalnemu na škodo osebne blaginje in lastnih razvojnih možnosti.

Verjamem, da je Drnovšek kot vrhunski politik to družbeno klimo dobro čutil in na njeni podlagi razvil svoj slog in omogočil nastanek prav takšnih sistemskih nastavkov razvoja. Zelo krivični bi bili do njega, če bi mu očitali enostranskost. Namreč, tudi če bi lahko konture delovanja aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, podobno kot Vladimira Putina, opisali s pradavno kitajsko vojaško-menedžersko mojstrovino »The Art of War«, še ne pomeni, da bi lahko politični slog Janeza Drnovška zgolj in popolnoma opisali z njegovim »The Art of Compromise«. Za večji del njegove politične kariere bi to morda veljalo, toda v zadnjem delu njegove politične kariere je Drnovšek naredil pomembno degresijo od svojega prejšnjega političnega sloga. Na vrhuncu politične moči, spodbujen z osebnimi, zdravstvenimi zadevami, se je umaknil in se distanciral od tega, kar so ustvarili »njegovi« ljudje v času njegovega političnega vodenja. Leta 2002 se je v času kandidature za predsednika države javno distanciral od klientelističnih navez v lastni stranki in od stranke same. Ni nepomembno njegovo drugačno, bolj liberalno stališče o vprašanjih liberalizacije posameznih sektorjev (telekomununikacije) ter prodaje in privatizacije (Pivovarna Union, NLB, NKBM) od stališč njegovih glavnih operativcev, s čimer je trčil na interes gospodarskih lobijev, sedanjih tajkunov, ki so se pritajeno in z uspešno medijsko piarovsko politiko začeli razvijati v tistem času.

Drnovšek se je kasneje kot predsednik države z organiziranjem pogovorov o prihodnosti Slovenije nekako distanciral od svojega prejšnjega nevizionarskega načina vodenja treh vlad. Ni nepomembno, da je s tem odprl prostor za nova razvojna razmišljanja, za nove razvojne ideje in za nove ljudi. Ni nepomembno, da je Drnovšek s tem, ko je na te pogovore o prihodnosti Slovenije aktivno vključil tudi tedanje opozicijske voditelje z Janezom Janšo na čelu, dal legitimnost in pomembno politično težo tedanji opoziciji. Ni nepomembno, da je Ropova vlada spomladi leta 2004 – v ljubosumju pred nastajajočim politično-razvojnim partnerstvom med Drnovškom in Janšo – spodbudila pripravo nove strategije razvoja Slovenije. Strategijo razvoja, na kateri je Janševa vlada izgradila svoj okvir gospodarskih in socialnih reform. Če kdo, bi prav Janez Janša moral postaviti spomenik Janezu Drnovšku kot političnemu botru njegovega vzpona na oblast. Ne glede na zadnje politično razhajanje med njima.

Povsem na koncu njegove politične kariere se je Drnovšek distanciral tudi od aktualnih mednarodnih političnih razmerij s heretičnimi pobudami o Darfurju in Kosovu. Pobudami, ki so sicer boleče trčile na zakoličena mednarodna politična razmerja, toda dala so pomembno legitimiteto tema dvema vprašanjema. Drnovšek je s tem kot predsednik majhne države vnesel potrebno dimenzijo človečnosti v mednarodne odnose. Tako kot je v širšo javnost vnesel pomembno dimenzijo osebnega, duhovnega razvoja. Kljub številnim navidez nelogičnim in otročje trmastim političnim akcijam je do konca izražal svojo prenovljeno nekompromisno držo. V mnogih primerih je, kljub škodi za ugled funkcije predsednika države, dajal tudi edino legitimno in moralno kritiko delovanja aktualne vlade, s čimer je omogočil sedanji opoziciji, da se ponovno pozicionira. Večini javnosti se je Drnovšek s tem prenovljenim, malone mesijanskim načinom delovanja verjetno človeško prikupil, čeprav se je na koncu distanciral tudi od javnosti same.

Morda bi kak že v osnovi bolj vizionarski in manj kompromisni politik lahko naredil več in bolje iz Slovenije v času njene najbolj intenzivne gospodarske tranzicije. Toda prav lahko si predstavljam, da bi kak manj demokratičen, manj distanciran in bolj avtoritaren politik iz Slovenije mimogrede lahko naredil tudi Tuđmanovo Hrvaško, Mečiarjevo Slovaško ali Putinovo Rusijo. Kakorkoli je Drnovšek začel svojo politično pot kot politična pomota in fatalna politična ironija ter jo končal kot razsvetljeni mesija, je bil glede na ponudbo med slovenskimi politiki verjetno najboljša izbira za Slovenijo na njeni poti iz Jugoslavije v Evropsko unijo in iz socializma v kapitalizem s človeškim obrazom.

_________

* Tole je bil In memoriam zapis pred desetimi leti ob smrti Janeza Drnovška (na Razgledi.net). Ob deseti obletnici njegove smrti to ponovno objavljam. Določene stvari bi danes drugače napisal, določenim stvarem dal drugačen poudarek. Toda še vedno, in dodatno zaradi te časovne distance, ga njegov slog »The Art of Compromise« ob neprimerno večji uspešnosti od njegovih naslednikov dela še toliko bolj državniškega. Velikega državnika.

One response

  1. Mislim, da smo v tistem času živeli v neki čudni zmoti in sicer tej, da smo Slovenci tolikanj razumni in k dogovoru in rešitvi naravnani ljudje in da nam bo zgolj zaradi te lastnosti kar uspelo. In da bomo elegantno uporabljali vire EU in da bodo naše predstavnike spoštovali, ker “oni so pa iz Slovenije, tam pa znajo” in da bomo na področju nekdanje Jugoslavije imeli stalen sloves korektnosti in dobrih praks in da bomo zaradi tega prepričljivi.
    Bila je čudna zmota. Smo mislili, da zato, ker je Drnovšek iz malega kraja, so tudi v drugih krajih ljudje, ki so skoraj Drnovški (morda znajo kak jezik manj….).
    V letih, ki so sledila po Drnovškovi smrti se je vedno bolj kazalo to, kako je v Sloveniji najbolj boleče to, da se ne ceni dveh stvari, ki sta pa res pomembni, to sta pa spoštovanje in znanje. Spoštovanje zaradi tega, ker se medčloveški odnosi brez tega ne morejo dolgo voditi (ljudje se bodo slje-ko-prej medsebojno potokli, lahko tudi fizično). Znanje pa zaradi tega, ker edino elito, ki jo rabi vsaka družba, je elita znanja. Edino, kar se res splača zavidati (v smislu, da te to spodbudi k temu, da tudi sam napreduješ) – v španščini se temu reče envidía sana (zdrava zavist) je znanje.
    Mene danes predvsem iritira pošasten volumen antiintelektualizma. Od tega, da se ljudje izrekajo o temah, ki jih ne razumejo (pa kljub temu pričakujejo, da bodo njihova izrekanja relevantna sama po sebi), do tega, da se antiintelektualizem vzpostavlja kot neka brezsramna družbena praksa. Na družbenem nivoju se takšna praksa kaže v površnosti in zadovoljnosti s podpovprečnimi dosežki in hkratnem pričakovanju, da se podpovprečni dosežki intepretirajo kot nekaj izvrstnega. Če uporabim šolsko metaforiko: kot bi učencu z zadostnim uspehom dajali tretman odličnjaka. S tem, da otroci vedo, da kaj takega ni primerno, v odraslosti pa so nekateri popolnoma izgubili kompas. Na političnem nivoju pa se takšna praksa brezsramno spogleduje z neofašističnimi praksami in se navdušuje nad črnimi in rjavimi srajcami, zapiranjev tujcev z malo temnješo kožo v geta ipd ipd.

%d bloggers like this: