Nov vladni desant na Luko Koper

Drago Babič

Konec meseca načrtuje SDH na skupščini Luke Koper zamenjati dve članici nadzornega sveta (NS), in sicer predsednico Alenko Žnidaršič Kranjc in članico Elen Twrdy, in to dobre tri mesece pred iztekom mandata. Kot razlog navaja izgubo zaupanja lastnika zaradi neustreznega obvladovanja tveganj, povezanih z izvajalci pristaniških storitev in zaradi predloga sklepa skupščine glede imenovanja članov nadzornega sveta. Spet standardne floskule, ki ne pomenijo nič konkretnega, ob tem, da dosega Luka Koper (LK) pod vodstvom tega NS rekordne poslovne rezultate.

Očitno je v ozadju nekaj drugega. Dokaj gotovo je, da gre za uvod v kasnejšo menjavo »nekooperativne« uprave Luke, ki se že tri leta upira temu, da bi jo priključili Slovenskim železnicam (SŽ) v Slovenski logistični holding. Lanski poskus je bil neuspešen, vlada se je umaknila po »primorski vstaji«. Tokrat se očitno ne bo in bo v drugem naskoku poskušala zamenjati svojeglavi nadzornici z »bolj kooperativnimi« člani NS.

Zakaj vlada porebuje »bolj kooperativne« člane NS? Seveda zato, da lahko prek njih izpelje menjavo »premalo kooperativne« uprave Luke. V ozadju je načrt direktorja SŽ Dušana Mesa, ki se že nekaj let močno trudi v ozadju, da bi lahko spravil Luko pod svoje okrilje v logistični holding. Po njegovem predlogu iz decembra 2015 naj bi tak holding služil kot kreditni potencial v projektnem podjetju 2TDK za najem kreditov za izgradnjo drugega tira Divača – Koper (DT). Ta holding bi bil stvarni kapitalski vložek države v projektno podjetje, preostalo polovico pa bi prispevali tujci. To de facto pomeni, da bi ta holding (in znotraj njega SŽ in Luko) po tihem najprej delno in kasneje v celoti privatizirali tujcem, Nemcem ali Avstrijcem.

Prvotni formalni razlog za tako konstrukcijo naj bi bilo pomanjkanje javnih sredstev za izgradnjo drugega tira. Vendar je bil tak načrt že v osnovi mentalno invaliden. Namreč, če bi Luka »posodila« svoj kreditni potencial za najem kreditov za gradnjo drugega tira (SŽ ga ne more, ker je na psu in se ves čas giblje na robu kapitalske neustreznosti), bi se Luka morala odpovedati lastnim investicijam v širjenje svojih kapacitet. To pa bi zaradi stagnacije rasti pretovora v Luki ogrozilo rentabilnost izgrajenega drugega tira. Na drugi strani bi tujci, ki bi dokapitalizirali to projektno podjetje, na ta način prišli do lastništva v Luki in SŽ. Vendar pa bi to zanje pomenilo, da bi najem kreditov za gradnjo drugega tira s pomočjo kreditnega potenciala Luke izčrpaval njihov kapitalski delež predvsme v Luki (SŽ itak niso zanimive), zato interesa v tujini za sodelovanje v tej finančni konstrukciji ni bilo. Prav zaradi te ekonomsko luknjaste konstrukcije vlada ni bila sposobna uresničiti svojih idej glede javno-zasebnega partnerstva pri financiranju gradnje drugega tira, čeprav je tukaj tujcem de facto na pladnju ponujala Luko in SŽ.

Tak je bil prvotni načrt, ki pa se ni izšel, ker uprava Luke kot odgovorna uprava ni pristala na takšno izčrpavanje podjetja in ker na drugi strani vlada ni našla ustreznih tujih strateških partnerjev, katerim bi se taka finančna konstrukcija zdela ekonomsko smiselna. Ta načrt je zgodovina. Ni pa zgodovina logistični holding med med SŽ in Luko, ki pa bi – brez bremena financiranja gradnje drugega tira – lahko bil in je potencialno zelo zanimiv za tuje strateške partnerje. Vendar poglejmo podrobneje, zakaj tak holding za državljane Slovenije, ki smo pravi lastniki SŽ in Luke, ni sprejemljiv.

Prvič, trditev, da javnih sredstev za gradnjo DT ni, ne drži. Obratno, v slovenskih bankah in v Banki Slovenije ter drugih delih slovenskega finančnega sistema je po pospešeni rasti izvoza in posledično BDP ter varčevanju prebivalstva v zadnjih treh letih denarja na pretek. Za investicije je na razpolago najmanj 10 mrd eur. Ta trend se še nadaljuje, v letošnjem prvem kvartalu je BDP porasel za 5.3% in nič ne kaže, da se bi zmanjševal do konca leta.

Kot izgleda, bomo dosegli proračunski presežek (ki smo ga še pred kratkim predvidevali šele za leto 2020, nato s popravki planov iz aprila letos že leta 2019), že letos ali najkasneje drugo leto. Torej bo glavni problem slovenskih javnih in privatnih financ, kako pametno porabiti te viške denarja. Projekt nove proge Divača Koper, finansiran z infrastrukturnimi obveznicami, in nadaljnji razvoj LK, podkrepljen s komercialnimi krediti, sta prava odgovora na to. Torej nam za izgradnjo DT ni treba prodajati LK. Že sam koncept, da za izgradnjo DT, ki ga potrebujemo zaradi razvoja Luke, le-to prodamo, je skregan z zdravo pametjo. Očitno gre pri tem samo za to, kdo se bo ob tem dobro omastil.

Drugič, ekonomski razlog za oblikovanje holdinga naj bi bila poslovna soodvisnost. V Luko pride ali gre preko železnice okoli 60% tovora, v letu 2015 12,4 mio ton od skupno 20,7 mio ton. V prometu SŽ Tovorni promet pa tovor iz Luke predstavlja okrog polovico celotnega prevoza tovora. Pri tem na tono LK zasluži 8,6 eur, SŽ pa 10,2 eur. Vendar ustvarja LK pri tem precej večji dobiček, tako da je realno razmerje poslovne moči precej drugačno: LK je večja od SŽ Tovorni promet (po podatkih iz leta 2015) po velikosti denarnega toka (EBIDTA) za 3-krat, po velikosti EBIT za 5-krat, po kapitalu za 6-krat in po ROE-dobičkonosnosti kapitala za 10-krat. V eventualnem holdingu bi bil torej delež LK v skladu s kapitalsko močjo 86%, če upoštevamo dobičkonosnost, pa 91%.

Kje je torej liliputanec Mes? Lahko bi šel Alenki Žnidaršič Kranjc kvečjemu za postreščka. Kandidati za člana NS LK, ki jih predlaga SDH, pa bi lahko prišli v LK na šolanje, kako se uspešno upravlja logistično podjetje, ne pa da ga vodijo. Nasploh je prvovrstna neumnost menjati vodilno ekipo, ki tako dobro upravlja naše premoženje. Konja, ki zmaguje, se ne menja. Obratno, Alenki in njeni ekipi bi lahko zaupali upravljanje manj uspešne SŽ, kar bi imelo več smisla.

Tretjič, vso to za nas, davkoplačevalce, nesprejemljivo raboto, vodi SDH pod vodstvom Glavinove ob izdatni podpori nekaterih vladnih organov, ki so pod kontrolo stranke SMC. To je še en praktični primer kako vodstvo SDH zlahka podleže raznoraznim mahinacijam, ki imajo namen oškodovati nas, davkoplačevalce, to je prave lastnike državnega premoženja, tako kot nedavno pri poskusu prodaje NLB, pa še prej pri prodajah NKBM in Heliosa. Namesto, da bi se SDH in SMC ukvarjala z dolgoročno strategijo razvoja logistike v Sloveniji in iz katere bi bila jasna vloga LK in SŽ, po kompradorsko mešetarita v kalnem s ciljem prodaje naše logistične srebrnine.

V kolikor bo SDH dosegel predlagano menjavo članov NS v Luki, bomo davkoplačevalci kot pravi lastniki državnega premoženja primorani izreči SDH dokončno nezaupnico in poiskati primernejši način upravljanja našega premoženja. Najbolje bi bilo prenesti lastništvo in upravljanje Luke Koper na Demografski sklad, z ustrezno ureditvijo, da se dnevna politika ne more več vpletati v upravljanje.

In četrtič, v kolikor vlada kot skupščina SDH ne bo posredovala, da SDH umakne predlog zamenjave članov NS v LK, si bo tudi ona zapravila zaupanje volilcev. Vsaj koalicijski stranki SD in DESUS, ki tako ravnanje stranke SMC nemočno opazujeta, bi morali podobno kot pri zakonu o drugem tiru, dati partnerici v vladi (in tudi vsem volilcem) jasno vedeti, da nasprotujeta takemu škodljivemu ravnanju SDH. Drugače se bo ponovila zgodba o drugem tiru, vključno z dogajanjem ljudstva, s civilnimi iniciativami, vlaganjem alternativnih zakonov, groženj z referendumi in tako naprej do bridkega konca sedanje vladne koalicije.

Vse skupaj bi oblastniki lahko uredili z malo zdrave pameti. Le kam se jim je izgubila?

%d bloggers like this: