Bo tudi Merkur hrvaški ?

Bine Kordež

Objava novice o prodaji Merkurja v začetku septembra niti ni zbudila kakega zanimanja javnosti. Vsekakor je bila večje presenečenje informacija, da naj bi se za Merkur zanimala hrvaška družba Pevec. Informacije so še dokaj skope, nepotrjene, a poglejmo, kaj se pravzaprav prodaja in predvsem, zakaj do takšnih nakupov prihaja.

Zeleno-rumena blagovna znamka Merkur ostaja v Sloveniji še vedno sinonim za prodajo tehničnega blaga. Prav tako se še vedno se tudi povezuje s kvaliteto, čeprav manj kot nekdaj. Prodajni program Merkurja je bil vedno precej širok, širši, kot je značilna za trgovce s tovrstnim programov iz tujine. V Skupino Merkur je namreč spadal tudi Big Bang, vodilni slovenski trgovec z zabavno in gospodinjsko elektroniko, s katerim je Merkur obvladal prek polovice tega trga. Drugi prodajni program, ki se je prav tako preoblikoval v samostojno podjetje v sklopu Merkurja, pa je bila prodaja metalurških izdelkov (pločevina, žice in cevi iz jekla) pod imenom Mersteel. Dodatna specifičnost Merkurja je bil tudi velik obseg prodaje pravnim osebam (podjetjem, obrtnikom), kjer so ustvarili celo nekaj več zaslužka kot pri prodaji končnim potrošnikom. Takšna usmeritev je omogočila, da je Merkur na vrhuncu (leta 2008) s skupaj 5.000 zaposlenimi ustvaril blizu 1,3 milijarde evrov prodaje, kar bi ga še danes uvrstilo na četrto mesto med slovenskimi skupinami podjetij.

Seveda pa je hiter razvoj, tekmovanje s tujo konkurenco in vlaganja v nove trgovske centre zahteval precej finančnih virov, ki so skupaj s financiranjem neuspelega prevzema družbe povzročile visoko zadolženost Merkurja. Finančne obveznosti ter upad prodaje zaradi krize so Merkur močno obremenile in po dolgotrajnem reševanju, so bila na koncu oblikovana tri podjetja, ki nadaljujejo poslovne dejavnosti nekdanjega Merkurja in so tudi predmet ločenih prodajnih procesov. Big bang je v prodaji že dlje časa, prodaja Mersteela se je pričela pred kratkim, najpomembnejši in največji od vseh treh družb pa je seveda Merkur, ki obsega prodajo tehničnega blaga v 23 velikih trgovskih centrih po vsej Sloveniji.

Pred leti je skoraj četrtino prodaje Merkur ustvaril tudi izven Slovenije, s trgovskimi centri in skladišči na Hrvaškem, Srbiji ter Bosni in Hercegovini, a tamkajšnja podjetja so s poslovanjem v glavnem zaključila. Prav tako pa je v zadnjih letih, po finančnih pretresih ter sodelovanju tujih svetovalcev Merkur v precejšnji meri opustil tudi veleprodajno dejavnost, torej oskrbo podjetij. Vsekakor se je ta trg s spremembo nabavnih tokov podjetij precej zožil, a v veliki meri so ga prevzeli specializirani trgovci in vprašanje je, koliko ga lahko Merkur ponovno pridobi. S tovrstno prodajo je Merkur dopolnjeval prodajo blaga končnim kupcem v trgovskih centrih, s čemer so bile v večji meri izkoriščene prodajne in skladiščne kapacitete, prav tako pa je izboljševalo dobičkonosnost poslovanja družbe. Ta vidik bo verjetno tudi v fokusu bodočih kupcev Merkurja, ki jih poleg trga razumljivo zanima tudi uspešnost poslovanja.

Na priloženem grafikonu je prikazanih nekaj podatkov o obsegu poslovanja Merkurja v zadnjih letih v primerjavi z največjimi konkurenčnimi podjetji v tej panogi iz tujine. Merkur je lansko leto realiziral 205 milijonov evrov prihodkov od prodaje, večino v trgovskih centrih. Na grafikonu je ločen prikaz obsega prodaje segmentu končnih potrošnikov (samo ta del prodaje je v najboljših letih znašal blizu 200 milijonov) ter gibanje celotne prodaje sedanje Merkur Trgovine (pred in po stečaju matičnega podjetja). Za predkrizno obdobje pa prikazan samo podatek o prodaji v trgovskih centrih, brez veleprodaje, ki je bila v času sanacije Merkurja v veliki meri opuščena. Opustitev te prodaje je tudi najbolj vplivala na nižje rezultate Merkurja.

Vidimo, da je gibanje prodaje Merkurja in sorodnih firm iz tujine dokaj podobno. Tržni delež Merkurja ostaja nekaj višji kot so ga imeli do lanskega leta vsi trije tuji trgovci skupaj. Zaradi prezadolženosti – kot posledica hitre širitve v vhodne države Evrope – je lani s poslovanjem prenehal Baumax. Dejavnost je deloma prevzel OBI (tudi v Sloveniji dva trgovska centra), ostale trgovine pa so zaprli. Od tujih specializiranih trgovcev s tehničnim blagom tako ostajata na slovenskem trgu le še OBI ter Bauhaus, ponudbo pa dopolnjujejo predvsem manjši specializirani trgovci ter Mercatorjeva tehnična trgovina. Merkur torej v prodaji tehničnega blaga še vedno ostaja ponudnik z največjim tržnim deležem in verjetno tudi največjo prepoznavnostjo blagovne znamke. Zaradi tega je nedvomno zanimiva tarča za marsikaterega igralca v tej panogi ali tudi finančnega investitorja.

Drži sicer, da je koncept trgovskih centrov Merkurja nekoliko drugačen od običajnih ponudnikov tega blaga po Evropi, bolj v smeri klasične postavitve trgovskih polic in manj skladiščne, regalne prodaje, a to ni nujno ovira. Večja težava pri prodaji bo seveda lastništvo trgovskih centrov ter tudi skladišč. Merkur Trgovina d.d., ki je predmet prodaje, ima namreč v lasti le tri trgovske centre, ostalih dvajset pa ima v najemu. Največ prodajnih površin ima v lasti avstrijska Heta (bivši Hypo Leasing), pet pa tudi družba Merkur Nepremičnine v lasti bank, vključno DUTB. Slednja družba je lastnik tudi skladiščnih ter pisarniških prostorov. Obe družbi najemodajalki imata usmeritev in zadolžitev, da svoje premoženje čim preje prodata.

Takšna situacija zahteva, da bo moral morebitni kupec Merkur Trgovine d.d. sam odkupiti ali pridobiti kupca, ki bi zanj odkupil ključne nepremičnine (trgovske centre, mogoče tudi skladišča). Brez takšnega dogovora je nakup samo trgovske dejavnosti povezan s prevelikimi tveganji, ki jih investitorji ne bodo prevzeli. S tem pa obseg posla dobiva precej drugačne dimenzije kot samo nakup Trgovine.

Stečajna upraviteljica je za Merkur Trgovino postavila izklicno ceno na 28,55 milijone evrov na osnovi cenitve pooblaščenega cenilca. Vsekakor ima Merkur potenciale za rast ter tudi izboljšanje poslovnih rezultatov, a takšna vrednost je glede na razmere dokaj smela ocena. Zadnji dve leti sicer Merkur posluje pozitivno, lani je ustvaril 3,5 milijona evrov čistega dobička, a ta rezultat je v veliki meri odvisen od stroškov najema, ki so v teh začetnih letih po dogovoru dokaj nizki, nižji od realnih tržnih vrednosti. Dodatna omejitev je še vedno dokaj visok obseg posojil družbe (27 milijonov evrov). Glede na navedeno bodo težko našli kupca za izklicno ceno, seveda pa ni ovire, da si z vplačilom are (vračljive) potencialni interesenti podrobneje ogledajo poslovanje in potenciale Merkurja. Ključ morebitnega kasnejšega dogovora in neposrednega pogajanja s stečajno upraviteljico bodo predvsem pogoji nakupa nepremičnin, ki imajo seveda pomemben vpliv tudi na ceno Merkurja.

Samo prodajna površina najetih trgovskih centrov presega 100 tisoč kvadratnih metrov, dodatno k temu še pomožni prostori in verjetno vsaj dvojna površina zemljišč. Vrednost tega premoženja skupaj s centralnimi skladišči seveda ni znana, a pričakovanja prodajalcev nedvomno presegajo 100 milijonov evrov. Vsekakor nakup Merkurja zahteva finančno močnega investitorja in/ali močno povezavo z investitorjem v nepremičnine.

Družba Pevec to vsekakor ni, a informacije govorijo tudi o vstopu hrvaških finančnih skladov. Družba Pevec je bila družinsko podjetje, ki je v letih konjunkture praktično iz nič izjemno povečalo poslovanje na področju transporta in tehnične trgovine, toda v pretežni meri s posojilnimi sredstvi. Kriza jih je v razvoju ustavila in družba je leta 2012 pristala v stečaju. Dobavitelji so v družbi vseeno zaznali perspektivo in s konverzijo vseh terjatev v kapital so oblikovali finančno trdno podjetje, brez dolgov, ki je s poslovanjem nadaljevalo in se tudi hitro širilo (podatki na grafikonu). Razen enega trgovskega centra v Puli, vse ostale prodajne površine najemajo, v zadnjih dveh letih tudi lokacije od Agrokorja, ki je bil zaradi nakupa Mercatorja prisiljen nekaj trgovin zapreti.

Po obsegu poslovanja je Pevec sicer manjši od Merkurja, a ga bo ob tem tempu hitro dohitel (zadnja štiri leta raste po 20 % letno). Lastništvo je dokaj razpršeno (dobavitelji, banke, tudi država in posamezniki), kjer pa v zadnjih mesecih prihaja do sprememb ter tudi borbe med delničarji. Iniciativo je prevzela družba Dicenter d.o.o., ki je povezala male delničarje ter septembra zamenjala nadzorni svet in upravo, postavljena je tudi zahteva za revizijo delovanja dosedanjega vodstva. Ti premiki sicer kažejo na določeno nestabilnost v družbi Pevec in vzbujajo dvome o prevzemni nameri, a lahko, da je to tudi povezano z širitvenimi načrti novega vodstva.

Po zapisu na Siolu (tudi na Hrvaškem se veliko dodatnih informacij ni pojavilo), naj bi Pevec v Merkur vstopil skupaj s podporo pokojninskih skladov, ki imajo zadosti kapitala za kak takšen projekt. Vstop v Merkur je izvedljiv le z istočasnim odkupom nepremičnin, kar je možno z močno kapitalsko okrepitvijo Pevca ali ločenega nakupa nepremičnin preko posebnega podjetja v lasti finančnih investitorjev. Ob izpolnitvi teh pogojev je torej nakup Merkurja izvedljiv tudi za družbo Pevec.

Celoten projekt z nakupom nepremičnin ter realno ceno Merkur Trgovine d.d. je v današnjih razmerah nedvomno lahko zanimiv. Vemo, kakšni so donosi na finančnih trgih in ugodni nakupi premoženja postajajo vse bolj zanimive naložbe. Vsekakor bolj kot nakup obveznic z negativnim obrestnim donosom.

Z morebitnim vstopom hrvaških investitorjev v Merkur pa se odpira še eno drugo pomembno vprašanje – zakaj je tok naložb v zadnjih letih tako enosmeren? Tako kot smo lahko pred krizo spremljali prodiranje slovenskih podjetij na trge bivše države, lahko zadnja leta spremljamo le še kako investitorji s Hrvaške, Srbije, Češke, Poljske, Rusije… prevzemajo prepoznavna slovenska podjetja. To sicer ni nič narobe, internacionalizacija je prisotna povsod, a že dolgo nismo prebrali o kaki pomembnejši naložbi slovenskih investitorjev v tujini. Kaj je temu vzrok? Vsekakor je na mestu vprašanje zakaj kupuje Pevec Merkur in ne obratno, zakaj ni Mercator kupil Konzuma?

Odgovor bi zahteval precej prostora, zato prikazujem samo en vidik. Dogajanja v zadnjih letih kažejo, da Slovenci preprosto nočemo biti lastniki (in še manj, da bi bil sosed iz sosednje ulice ali vasi). Državljani Slovenije, ki so bili v začetku privatizacijskega procesa okoli 60-odstotni lastniki celotnega gospodarstva, so v zadnjih dvajsetih letih svojo lastnino več ali manj, boljše ali slabše, prodali in zamenjali praviloma za neproduktivne naložbe (hiše, avte, vikende) ali za tekočo potrošnjo. Pred tednom smo tako prebrali, da bodo svoje deleže prodali tujemu kupcu še v enem zadnjih podjetij v lasti zaposlenih, v ETI Izlake. Sicer zaželen princip razpršenega lastništva državljanov Slovenije in zaposlenih v domačih podjetjih je počasi izginil in to ne s prisilo, temveč zaradi interesa ljudi po gotovinskem nadomestilu. Seveda bomo vedno lahko prebirali zapise o takšnih in drugačnih nepravilnostih v privatizaciji, a ključni razlog prehajanja družb v tuje roke je bila prodaja lastniških deležev, pridobljenih s certifikati.

Seveda ni nobene dileme, da smo tudi proti lastništvu posameznikov, ki so do pomembnih deležev prišli na tak ali drugačen način v času privatizacije. Sicer je kar veliko podjetij v lasti ožjega kroga njihovih vodilnih, a k sreči se za večino njih v javnosti ne ve in zato lahko v miru poslujejo. Ostanejo še razni skladi, ki v Sloveniji investirajo le v tri, štiri večje borzne delniške družbe (več jih tako nimamo), pri drugih naložbah pa so že previdni, saj bi bilo lahko hitro kaj spornega (kdo od domačih skladov ali družb s presežki sredstev bi si na primer upal investirati v zanimivo naložbo Perutnino Ptuj – a ruski železarji glede tega niso imeli nobenih dilem in verjetno bodo naredili dober posel).

Ostane torej samo še država, ki pa po »nasvetih« iz tujine tako ni pravi lastnik, pa tudi doma se srečuje samo z očitki o korupciji, lobijih in neučinkovitosti, tako da se iz lastništva postopno umika tudi ona. Bank, posebno DUTB, pa niti ni potrebno omenjati, ker jim je osnovna usmeritev prodaja lastniških deležev (seveda tujcem, če domačih kupcev ni). Da potem 400 milijonov evrov, ki so jih dobili za donosno naložbo in kredite v Pivovarni Laško, nalagajo v nemške obveznice po minus 0,5 %, pa je že druga zgodba.

V Sloveniji torej danes skoraj nimamo investitorja, ki bi v tujini, kaj šele doma, prevzemal podobne družbe kot so Laško, Mercator, Drogo, Žito, Trimo, Eti, Merkur…, medtem ko je interesa v tujini veliko. V sosednjih državah so pač dopustili koncentracijo kapitala in tudi vzpostavljajo okolje, ki podpira širitve v tujino. In tako ne bo nobeno presenečenje, če bo mali Pevec postal lastnik Merkurja in zlil rumeno-zeleni blagovni znamki. Glavno, da ni kdo od domačih.

_________

Dodatno pojasnilo (razkritje):

Ker sem bil z Merkurjem seveda dolga leta močno povezan, naj pojasnim še, da menedžerski prevzem ni bil sporen, prav tako tudi tožilstvo ni zaznalo kakšnega mojega osebnega okoriščanja. Obsojen sem bil predvsem zaradi stališča tožilstva, da so bile nekatere moje odločitve pri reševanju bank, ki so financirale prevzem, v nasprotju z zakonom.

One response

  1. Hrvaški pokojninski skladi podpirajo Agrokor, Pevca, ,,,, kaj pa naši. Kaj za boga dela Jamnik v Modri zavarovalnici? Nalaga v tujino!

    Agrokor je tik pred sesutjem, zdaj bomo spet eno veliko slovensko podjetje prodali kupcu, ki nima kapitalske moči za prevzem. Zgodba je pravi recept za katastrofo. Drugič, kaj se bo zgodilo s slovenskimi kupci. Lojalnost slovenskih kupcev niti ni majhna. Ko je Agrokor prevzel Mercator naj bi prišlo do praktično takojšnjega upada prodaje. Vse oglaševanje Agrokorja ciljano na “slovensko poreklo” nima kakšnega velika efekta. Kdo bo odgovarjal, če bo prišlo do še ene katastrofe.

%d bloggers like this: