Zbogom EUgoslavia?

Glede na podaljševanje gospodarske krize v nedogled in glede na nove krize (begunci) je združba 28 članic EU postala razumljivo tudi politično nestabilna. Skupina držav, kjer je zbledel spomin na osnovni razlog združitve (preprečitev nove velike vojne med posameznimi članicami prek tesnejšega gospodarskega sodelovanja in političnega dialoga) in ki je ne druži ničesar več kot pa nejasno definiran “evropski duh”, se počasi utirja v tirnice nekdanje Jugoslavije. Gospodarskega veziva, ki je v mirnem času držalo skupaj EU, ni več, saj si je Nemčija zagotovila kontrolo nad ekonomskimi politikami (fiskalna in posredno monetarna), ki pa preprečujejo ostalim članicam, da bi lahko robustneje okrevale.

Brexit je prvi korak k de facto dezintegraciji, toda temu bodo v roku dveh let sledile tudi ostale države, na čelu s Francijo in Italijo (le še na vzpon in kombinacijo zmernih in skrajnih populistov je treba počakati v Franciji). Širši procesi de facto dezintegracije se formalno že kažejo v sedanjem oblikovanju interesnih regionalnih alians, kot piše Politico: ClubMed,  aliansa mediteranskih članic, ki so imele srečanje prejšnji vikend v Atenah, jačanje Višegrajske skupine ter aliansa med Nemčijo in Avstrijo in še nekaj državami. Skandinavci se zaenkrat držijo izven teh trendov. Skupno tem interesno-regionalnim aliansam je odpor do nemškega diktiranja ekonomskih politik, odpor do skupnih evropskih politik (denimo do begunske) ter ohranjanje integracijskega naboja pri zadnji skupini.

Ni treba biti prerok, da bi napovedali, kako se bo zadeva končala. Če se bo gospodarska stagnacija v Evropi nadaljevala še nekaj let, bo EU politično pač sledila jugoslovanski poti. Jugoslavije ni razbila smrt diktatorja, pač pa desetletje globoke gospodarske krize (od dolžniške krize prek neuspešne stabilizacije do še manj uspešne gospodarske reforme). Ne pozabite, da se je po Titovi smrti Jugoslavija iz vidika političnega upravljanja obnašala podobno formalno demokratično decentralistično (rotirajoča predsedstva), vendar z močno vlogo ene republike (Srbija), kot se obnaša EU v zadnjem desetletju (le Srbijo zamenjajte z Nemčijo, Beograd pa z Brusljem in Frankfurtom). Toda južne slovanske narode je družilo še slovansko poreklo, skupne lingvistične korenine, skupna vojska in negovan strah pred zunanjim sovražnikm ter skrbno dozirana filozofija bratstva in enotnosti. V primerjavi z “jugo vezivom” je EU zgolj “skupina občanov”.

Ko bo EU razpadala, lahko samo upamo, da bo šla po mirni poti.

Seveda pa obstaja način, da razpad EU preprečimo. Kot sem že večkrat napisal, je edina pot za ohranitev EU ta, da posamezne članice dobijo več avtonomije  nad ekonomskimi in drugimi politikami in s tem več suverenosti. To pa v prvi fazi pomeni kontrolirano razpustitev evra, razvodenitev (ukinitev) fiskalnega pakta ter razrahljanje nekaterih skupnih evropskih politik (begunska in kmetijska na prvem mestu). EU lahko obstane (kot gospodarska interesna integracija) le z manj Evrope in ne več Evrope, kot to forsirata Nemčija in Bruselj. Reset v stanje pred letom 1999 glede ekonomskih politik bi rešil ogromno težav.

Seveda pa je ključno vprašanje, ali bo dominantna (hegemonistična) članica v integraciji to povečanje nacionalne avtonomije v zameno za ohranitev gospodarske integracije dopustila. Srbija je pred tremi desetletji ni hotela in Nemčija se zdi, da se danes podobno obnaša. Zato, če bi danes stavil glede prihodnosti EU, bi stavil 70% na razpad EU. Na žalost.

One response

  1. Zame ključen problem je kritična masa ljudi, ki bi razumela pogoje sobivanja. Šolski primer je Brexit. Podobnost s Slovenijo 1991? Ja. Večina ljude je verjela, da jim bo bolje. Pa vendar, komu bo v VB bolje, delavcem ali kapitalu? Ne enemu ne drugemu, a načeloma se stvari v družbah spreminjajo zato, da se kapital plemeniti. Plemenitenju pravic ljudi rečemo revolucija.
    Zgodba o tem, kaj storiti, da bomo sleherniki živeli bolje ni, kako več, cenej ustvarjati temveč kak opreprečiti legalizirano krajo, korupcijo in nesmisene odlive denarja.
    V Sloveniji je odstotek ljudi, ki se z menoj strinja zanemarljiv. Poglejte kaj sedi v DZ. Ali na Minsitrstvu za delo, infrastrukturo, zdravje, gospodarstvo.
    Človek se je ločil od ostalih živali zato, ker je zače uporabljati orodje. Ki mu da nove produkte. Orodje sedanje družbe predstavljajo 4 skupine ljudi, ki so oblikovalci, arhitekti, razvojniki v podjetjih in inovatorji. Mi znamo narediti produkte, ki jih trg potrebuje, zato bi jih kupil. IN posledica napega dela so nova delovna mesta.
    Nobana od vlad ali recimo vrh Minsitrsva za delo o tem nima pojma. Državo vodijo po načelu inercije. Ko se blebeče o novih dleovnih mestih najprje vprašanje: s kakšno dodoano vrednostjo?
    To, da ministrstva kot delo, infrastruktura, zdravje, preprečujejo uvedbo inovacij, razvoj, ni ne kaznivo dejanje ne kršenje ustave.
    Pri tem se začne tragika zgodbe o tem, zakaj v EZ prosperira del politikov skoraj večinsko družboslovnih profilov, katerih osebni interesi naj bi bili hkrati interesi njihovih narodov.
    kar je uvod v nekaj, čemer boljšega izraza kot dizastr nimam.
    LJudje si nismo sposobni zagotoviti bojšega življneja. Kajti če pogledam, kaj vse sedi v DZ in da so oni najbojši predstavniki nekega okolja, kakšno je šele njihovo volilno telo.

%d bloggers like this: