Smrt srednjega razreda na Zahodu je hujša, kot se zdi

Zdaj že celo Fortune piše o tem, da so povprečni volilci na Zahodu tako jezni in da se obračajo na radikalne populiste zaradi stagnacije ali celo upadanja njihovih prihodkov. Ključni problem je, da večinski del prebivalstva ne vidi luči na koncu tunela. Običajni ljudje ne vidijo upanja, da si bodo, če bodo trdo delali, nekoč lahko ustavarili večjo blaginjo zase in svoje družine. Fortune navaja nekaj ugotovitev študije McKinsey Global Institute “Poorer than their Parents: Flat or Falling Incomes in Advanced Economies,” ki kaže stagnacijo oziroma upadanje dohodkov delavskega razreda povsod v razvitih državah.

The report found that as much as 70% of the households in 25 advanced economies saw their earnings drop in the past decade. The study tracked income brackets, not individual households, from 2005 to 2014. That compares to just 2% of households that saw declining incomes in the previous 12 years.

The authors estimate that this means that “while fewer than ten million people were affected [by flat or falling incomes] in the 1993-2005 period, that figure exploded to between 540 million and 580 million people in 2005-2014.”

To put it bluntly: A huge swath of the world’s population, one that had been taught to expect their material wealth to grow through their lifetimes and across generations, has learned that this promise was a lie. No wonder voters in the rich world are being seduced by radical politics and specious solutions to their economic problems.

Vir: Fortune

McKinseyjeva študija sicer metodološko ni povsem čista, ker ne spremlja istih kohort posameznikov skozi čas, pač pa le agregat vseh (nekateri posamezniki so lahko bolj uspešni od povprečja) in ne upošteva učinkov redistribucije (prerazdeljevanja zaradi davkov in socialnih transferjev). Toda kaj slednje pomaga posameznikom, če se lahko izognejo revščini zgolj tako, da od od države dobivajo socialne podpore?! To ne generira zadovoljnega srednjega razreda, ki ima občutek, da bo lahko poskrbel za usodo svojih otrok, pač pa frustrirano in vse bolj naraščajočo maso nezadovoljne populacije na socialni podpori.

Vse to je seveda rezultat napačnega ekonomskega modela v preteklih treh desetletjih. Kar smo nekoč slavili kot dosežek Reaganomike in Thatcherizma (deregulacija, liberalizacija, privatizacija, fleksibilen trg dela, manjša socialna država) je ob globalizaciji neposredno ustvarilo ta velika nesorazmerja v razdelitvi ustvarjenega BDP in to veliko frustracijo večinskega dela prebivalstva. Zdaj udarja nazaj kot bumerang. Na žalost najprej prek vzpona populistov in nacionalistov, šele nato pridejo na vrsto tisti, ki bodo restavrirali socialno državo.

1930. leta so nam lahko pri tem jasen opomnik in vodilo. V ZDA so se lahko izognili nacionalizmu in fašizmu in vojni (na domačih tleh), ker so ljudje izvolili prosvetljenega predsednika (F.D. Roosevelta), ki je v ZDA ustvaril socialno državo. Evropske države pa so morale skozi grozljivo kalvarijo vojne, da so prišle do istega desetletje in pol kasneje.

Smo se sposobni iz te lekcije kaj naučiti? Mislim, da ne.

3 responses

  1. Še za nekaj gre. Politika negativnih obrestnih mer ubija in še bo ubila prihranke oz. pokojnine srednjega razreda (nižji prihrankov itak nima). Tako bo dolgoočno siromašenje večine prebivalstva še večje. Kam bo to pripeljalo?

    Ko že omenjamo Roosevelta se dostikrat pozablja, da je pred 2.svetovno vojno “New deal” zašel v krizo, cela ameriška družba pa v ponovno ekonomsko stagnacijo, če že ne v nazadovanje. “Rešila” jo je šele 2.svetovna vojna z uničenjem presežnega kapitala in povojno zgodovinsko najmanjšo stopnjo neenakosti.

    Obstoječa svetovna finančna elita “rešuje” krizo z instrumenti, ki jih ima na voljo (instrumentarij centralnih bank) in ki ne spreminjajo (oz. poslabšujejo) njene politične pozicije. Žal je verjetno ta model prišel do svojega konca. Potrebni bi bili komplementani fiskalni ukrepi, ki pa se jih ne sprejme ker bi prizadeli intrese elite. Najlepši primer tega je obstoj davčnih oaz.

    Tehnološki napredek dodatno zapleta reeševanje situacije. Smo v situaciji ko velik del populacije s stališča proizvodnje postaja “odveč”. Ta del populacije je čedalje bolj izobražen in s pomočjo interneta čedalje bolj povezan. Tradicionalne metode pacifikacije (kruha in iger) so pri mladih generacijah čedalje bolj neučinkovite. Mam bo pripeljal revolt mladih nezaposlenih, izobraženih in povezanih? Čedalje bolj se sprašujem ali je kapitalizem sploh še sposoben rešiti ta problem.

    Potrebujemo novo paradigmo.

    • Zgodovina je pokazala, da se srednji razred rešuje in celo ustvarja na stroške elit. Srednji razred je strošek, od 1970-tih let naprej je to vse bolj razred zapufancev. Mislim, da v kapitalistični računici ni ničesar takega kar bi opravičevalo obstoj srednjega razreda, zahodni srednji razred je nastal zaradi socialno-politične računice in bojazni pred komunizmom, ne zaradi ekonomske logike kapitalizma in kapitalistov.

      Nisem pa čisto prepričan, da je današnje srednjerazredno razsulo rezultat napačnega ekon. modela. Morda drugače sploh ni moglo biti, z vidika kapitala drugače sploh ne sme biti, ker je srednji razred strošek, stroške pa je treba neusmiljeno zniževati za preživetje. Kapital in njegovi zastopniki tudi nimajo nobenega zgodovinskega spomina, samo naprej gledajo kako bo kaj raslo, jebe se jim, če pridejo nazaj nacisti. Samo razsuti srednji razred je lahko dovolj pameten, da to prepreči.

      • Hm, sicer nisem ekonomist ali kaj podobnega, ampak ali je to res čisto res? Da je le “strošek” namreč? Obratno od strošek predvidevam, da je “investicija”. Kaj obstoj izobraženega srednjega razreda ni ključen pogoj za hiter razvoj tehnologije, ki ustreza tudi eliti, torej je srednji razred investicija. Ko se je elita zgodovinsko gledano odločila za investicijo v srednji razred, je investirala v hiter tehnološki razvoj in dvig tehnološkega nivoja. Mercedes na ulici namreč res nima smisla, če ljudje nanjo še vedno vsako jutro izpraznijo svoje kahle…

%d bloggers like this: