Univerzalni temeljni dohodek, vendar le kot helikopterski denar

Če ste zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) ali če ste proti njemu, morate nujno prebrati zadnji komentar Tima Harforda v Financial Timesu. Harford je genialen pisec in kot vedno predstavlja zelo uravnotežen pogled na zadevo. UTD je lahko zelo koristen način zagotavljanja garantiranega dohodka vsakemu posamezniku, toda povezan je z večjimi stroški, kot so zagovorniki pripravljeni spoznati. UTD je namreč, kot sem pisal že pred 10 leti, smiseln, če bi z njim zamenjali vse ostale socialne transferje (pri nas jih je okrog 100), da bi ostal proračunsko nevtralen. Toda to bi pomenilo, da bi nekateri, ki so res upravičeni do socialnih transferjev, dobili manj, kot dobivajo zdaj. Če bi ga prilagodili osebnim karakteristikam in potrebam, pa bi dobili podobno kompleksen sistem, kot ga imamo že sedaj. UTD bi tudi nekoliko spremenil spodbude za izobraževanje in delo, vendar najbrž ne bi imel velikih učinkov, saj bi bil atraktiven le za tiste, ki si želijo živeti z denimo zgolj 500 evri na mesec. Harford tako zaključuje, da bi bil UTD smiseln morda le, kadar večina ljudi dela za zelo nizke plače (minimalna plača) in v dobi robotov, ki nas bodo zamenjali na delovnih mestih. Bo pa to precej dražja zadeva od današnjega obsega socialne države.

No, je pa še ena zadeva glede UTD, na katero Harford ni pomislil. Če namreč razvite države drsijo v sekularno stagnacijo z dolgim obdobjem nizke rasti BDP in plač ter deflacijo zaradi kronično prenizkega agregatnega povpraševanja, potem bi UTD lahko pomagal pri (začasnem) premagovanju te kronične bolezni. Že nekaj let ekonomisti, danes pa tudi centralne banke, razpravljajo o smiselnosti helikopterskega denarja (HD) za spodbuditev agregatnega povpraševanja in izhod iz sekularne stagnacije. HD je v svoji primarni obliki dejansko socialni transfer države vsem prebivalcem (ali kot univerzalno znižanje davkov). Ta socialni transfer pa plačuje centralna banka s kupovanjem državnih obveznic, ki jih države izdajo z namenom financiranja teh transferjev. Ker centralna banka te obveznice takoj uniči, državi nanje ni treba plačevati obresti, niti jih ni treba poplačati ob dospetju, zato je socialni transfer v obliki HD dejansko iz računovodskega vidika za državo zastonj. Njegova posledica je lahko le višja gospodarska rast in inflacija, ampak prav za to se države in centralne banke danes borijo.

Ergo, UTD je danes smiselno uvesti kot začasen ukrep pri premagovanju sekularne stagnacije. Njegov strošek bo nič, hkrati pa bo zgolj dodatek k že obstoječim socialnim transferjem. Hkrati pa je UTD kot HD smiseln tudi iz vidika eksperimenta. Po eni strani bomo videli, ali HD sploh lahko spodbudi gospodarsko rast in inflacijo ter ali ta trditev Miltona Friedmana iz konca 1960-ih let sploh drži. Na drugi strani pa bomo lahko videli, kako UTD dejansko vpliva na spodbude ljudi za izobraževanje in delo ter ali lahko zagotavlja osnovne življenjske potrebe, kot je to predvideval isti Milton Friedman, prav tako v 1960-ih letih. (Zanimivo, da sta obe ideji – o HD in UTD – zrasli v Friedmanovi glavi, mar ne ?! Toda vprašajte se raje, zakaj !).

Torej, ekonomsko smiselno je iti v eksperiment: “začasni UTD = HD“. Ne vem pa, kako bomo v to prepričali Schauebleja, premagali nemško vizijo “švabske gospodinjske logike” ter na koncu prepričali še vse vlade v EU, da bodo spremenile Maastrichtsko pogodbo, ki prepoveduje neposredno financiranje državnega proračuna s strani centralne banke. No, najbrž mora kriza trajati še kakšno desetletje, da bo ideja dozorela tudi v nemških glavah.

2 responses

  1. Marko Golob ima poanto z vsebino povezave. Pravzaprav je oblika naturalnega UDT v zgodovini že obstajala. Njen nastanek in razvoj zelo zanimivo opiše povezava https://fee.org/articles/poor-relief-in-ancient-rome/.

    Samo izsek iz nje:

    “Nearly 300 years later, under the Emperor Aurelian, the dole was extended and made hereditary. Two pounds of bread were issued daily to all registered citizens who applied. In addition, pork, olive oil, and salt were distributed free at regular intervals. When Con­stantinople was founded, the right to relief was attached to new houses in order to encourage build­ing.

    The Right to a Handout

    The political lesson was plain. Mass relief, once granted, created a political pressure group that no­body dared to oppose. The long-run tendency of relief was to grow and grow. ”

    In zanimiv je tudi zaključek teksta :

    “The growing burden of the dole was obviously responsible for a great part of this chain of evils, and at least two lessons can be drawn. The first, which we meet again and again in history, is that once the dole or similar relief pro­grams are introduced, they seem almost inevitably—unless sur­rounded by the most rigid restric­tions—to get out of hand. The sec­ond lesson is that once this hap­pens, the poor become more num­erous and worse off than they were before, not only because they have lost self-reliance, but because the sources of wealth and production on which they depended for either doles or jobs are diminished or destroyed.”

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: