• Inequality and Aggregate Demand – Adrien Auclert & Mathew Rognile
• Panama Papers: Act now. Don’t wait for another crisis — Thomas Piketty
• Incentives as ideology – Chris Dillow
• Debunking America’s Populist Narrative – J. Bradford DeLong
• Who’s Responsible for the Next Crisis – Narayana Kocherlakota
• When Things Fall Apart – Anatole Kaletsky
• Why Talented Black and Hispanic Students Can Go Undiscovered – NYTimes
• Growing a Nation Won’t Always Grow Its Economy – Noah Smith
• The Case for Higher Estate Taxes – Caroline Freund
• How to Pick Your P-Value – Narayana Kocherlakota
• The war on p-value – The Leisure of the Theory Class

Vítor Constâncio, podpredsednik ECB, je marca v blogu na spletni strani ECB obelodanil svoje globoko razočaranje nad mlahavostjo držav glede spodbujanja rasti. V zapisu je izrazil razočaranje nad tem, da razvite države niso pripravljene aktivirati fiskalne politike za spodbuditev rasti, pri čemer je navedel politične (ideološke) razloge v ZDA in institucionalne ovire v EU (“države, ki imajo fiskalni prostor, nočejo, tiste, ki hočejo, pa ne smejo“). Povedal je tudi, da so v sedanji situaciji strukturne reforme brez veze – bodisi imajo šele dolgoročni učinek bodisi imajo na kratek rok negativne učinke (reforme trga dela). In povedal je, da nujno potrebujemo gospodarsko rast, če hočemo, da se inflacija normalizira. Za ta cilj bi morali aktivirati vse politike, ki pa jih ni od nikoder.

Zanimivo je, da morajo centralni bankirji (t.j. varuhi konzervativnega odnosa do trošenja denarja) vlade opozarjati, naj končno začnejo več (javno) trošiti. To pomeni, da je situacija resnično huda. Nadaljujte z branjem→

My talk on the role of structural reforms vs. public spending in boosting short term growth.

Vsako leto znova se zabavam, ko študenti predstavljajo seminarsko nalogo z naslovom “The Great Depression and the Friedman-Schwartz Hypothesis”. Takrat (in ta takrat je bil spet včeraj) namreč vedno kot motivacijo zavrtijo spodnji video, v katerem “Veliki” Milton Friedman, največji izmed vseh libertarnih govorcev in največji manipulator med ekonomisti, razlaga, da Velika depresija v 1930-ih ni bila posledica napake zasebnega sektorja, ni bila posledica zasebnih špekulacij, ni bila posledica velike neenakosti ter ni res, da je država morala vstopiti, da bi reševala zasebne banke in podjetja. Ne, kje pa. Velika depresija je bila posledica – vladne napake! Kajti Fed bi lahko preprečil Veliko depresijo.

Nadaljujte z branjem→

To sem sicer že povedal, vendar bom vseeno še enkrat: Vedno ko preberem kolumno Tima Harforda, me malce, čisto malo, zagrabi zavist. Harford namreč tako brilijantno dobro piše in povezuje stvari, da mu je težko slediti. Ni čudno, da je že nekaj let zapored dobil britansko nagrado za najboljšega ekonomskega kolumnista.

No, tokrat Harford piše o iluziji lastne objektivnosti. Če nekdo vozi počasneje od nas, je idiot. Če nekdo vozi hitreje, je manijak. Če s sinom gledava tekmo med Barco in Chelseajem, bom jaz penil nad grobo igro Chelseajevih igralcev (huligani!), sin pa bo naštel vse grobe favle Barce, ki jih jaz niti opazil nisem. Jaz svoja stališča oblikujem na podlagi dejstev in sem absolutno objektiven pri njihovi interpretaciji, drugi pa so pristranski, ideološko in politično motivirani, plačani za svoja mnenja od lobijev. In tako naprej. Vedno vidimo to, kar hočemo videti. Gledamo skozi obarvana očala. Vsak zase živimo v iluziji lastne objektivnosti. Vsi drugi, ki se z nami ne strinjajo, pa so idioti, plačanci, murgelčani, janšisti ali pa živijo v zmoti.

…no, objektivno gledano, so nekateri, ki se javno pojavljajo, res idioti.

Nadaljujte z branjem→

Daniel Alpert, sicer investicijski bankir in kolumnist ter avtor knjige “The Age of Oversupply“, ima dobro pojasnilo za sedanje stanje presežnega varčevanja (savings glut). To je posledica – v globalnem merilu – presežne ponudbe (proizvodov), slednje pa posledica v globalnem merilu presežne ponudbe dela. Oboje pa je posledica globalizacije – v obdobju zadnjih 25 let se je število v globalno proizvodnjo vključenih zaposlenih povečalo iz 800 mio na 3 milijarde ljudi. In podjetja, ki zaposlujejo te ljudi, preprosto proizvedejo bistveno več kot lahko porabimo. In ker se proizvodni (in izvozni) presežki kopičijo na na eni strani sveta, se na drugi strani kopiči izvoženi kapital, ki išče naložbe. Produktivnih naložb v razvitih državah je že zdavnaj zmanjkalo, zato presežno varčevanje polni finančne in nepremičninske balone. Ustvarja finančne krize. In temu ni videti konca. Dokler se povpraševanje ne poveča, se tudi rast ne more odlepiti od dna.

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki kritizirajo vlogo ZDA pri razkritju Panamskih dokumentov, imajo bržkone prav: ZDA v tem primeru delujejo najmanj hinavsko, če že njihove tajne službe nimajo prstov vmes pri posredovanju razkritih Panamskih dokumentov (zaradi političnih ali poslovnih razlogov). Predsednik Obama je leta 2008 omenjal eno stavbo na Caymanskih otokih, ki naj bi gostila 12,000 podjetij, kot bodisi “največjo stavbo na svetu ali največjo davčno prevaro vseh časov“. No, na domačem dvorišču, v Delawaru, je stavba, ki je še 20-krat večja – v njej je gostuje več kot 250,000 podjetij. Ja, in ZDA so tretja država na svetu, ki je najmanj pripravljena razkrivati bančne skrivnosti – takoj za Švico in Hongkongom. Gre pač za posel, za izjemno dober posel.

During his 2008 presidential campaign, Barack Obama criticized Caribbean tax havens. He mentioned one building in the Cayman Islands that is the registered home of more than 12,000 U.S.-based corporations, saying, “That’s either the biggest building in the world or the biggest tax scam on record.” But as the example of 1209 North Orange St. demonstrates, the same activity is going on in President Obama’s backyard.

The single-story brick building at 1209 North Orange St. in downtown Wilmington, Del., looks bland and innocuous. But the building, home to the Corporation Trust Company, has an intriguing claim to fame. In the last few years, it has served as the registered address for more than 250,000 businesses, giving companies around the world access to Delaware’s business-friendly laws.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic v zadnjem blogu deflorira Schumpetrovo metaforo o neenakosti in socialni mobilnosti. Gre za metaforo o hotelu v večih nadstropjih, pri čemer se v pritličju gnetejo gostje v neuglednih majhnih sobicah, medtem ko jih nekaj prebiva v zgornjih luksuznih apartmajih. Vendar to naj ne bi bil problem, saj naj bi gostje vsako noč zamenjali sobe – tisti spodaj naj bi se prebili na vrh, tisti v luksuznih sobah pa naj bi nekoč pristali v mizernih sobicah v pritličju. S to metaforo je Joseph Schumpeter hotel pokazati, da aktualna neenakost ni problematična, saj deluje proces medgeneracijske socialne mobilnosti: otroci današnjih revežev lahko postanejo jutrišnji bogataši, otroci današnjih bogatašev pa zdrknejo med reveže. Mehanizem, ki naj bi to medgeneracijsko mobilnost omogočil, je enakost možnosti. Ameriške sanje so torej mogoče, ker ima vsakdo (enako) možnost, da uspe, če le ima nek nadpovprečen talent in je pripravljen trdo garati za uspeh. 

Toda mar ameriške sanje v realnem svetu res delujejo? Nadaljujte z branjem→