Stanko Štrajn

Zgodovinski spomin vrednoti sposobnost in umnost vladarjev, vlad, predsednikov in kraljev predvsem po uspešnosti gospodarstva v času določenega vladanja.

Sijajen pregled zgodovine kapitalizma, kot ga v trilogiji »Igre menjave« poda oče sodobnega zgodovinopisja Fernand Braudel, ki ga lahko preberemo v slovenski izdaji Studije humanitatis, nadvse nazorno prikaže gospodarske oscilacije gibanja družbenega proizvoda v odvisnosti od družbenih razmerij, v katerih se družba trudi producirati dobrine in zmanjšati njihovo omejenost. Igre menjave se ne ukvarjajo z ideologijo, ki ves čas spremlja gospodarska gibanja, saj je prav ideologija kapitalizma, ki tu ni razumljena kot marksistična izkrivljena zavest, element kapitalistične proizvodnje in kot temeljna ideja Francoske revolucije (svoboda, bratstvo, enakost) tvori idejno podstat najburnejšega razvoja gospodarstva in največje rasti premoženja narodov v vsej svetovni zgodovini do sedaj. Gre za proces globalizacije kapitala, ki posledično producira tudi globalizacijo ideologije. Zdi se, da po kriterijih pragmatizma kapitalistične igre menjave same po sebi vsebujejo razumnost, kajti če bi bilo obratno, ne bi bili priče tako evidentni rasti premoženja in trendu izboljšanja standarda vedno večjega števila ljudi in to kljub izrazitemu trendu rasti neenakosti, kot ga izmeri Piketty v Kapitalu v 21. stoletju.

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz:

The world faces a deficiency of aggregate demand, brought on by a combination of growing inequality and a mindless wave of fiscal austerity. Those at the top spend far less than those at the bottom, so that as money moves up, demand goes down. And countries like Germany that consistently maintain external surpluses are contributing significantly to the key problem of insufficient global demand.

Nadaljujte z branjem→

Dober članek Jerryja Davisa (celoten članek, blog v Brookings), ki kaže, kako je sodobni delničarski kapitalizem ameriškega tipa (maksimizacija shareholder value) od začetka 1980-ih let spremenil naravo delovnih mest. Prerazporeditev moči med korporacijami in delom  v korist korporacij je privedla do prekarizacije delovne sile, kjer je ekstremna oblika Uber, ki nasploh ukinja naravo zaposlitve in uvaja zgolj tržni najem delovne sile za posamične naloge. Prvi problem tega, o čemer Davis sicer ne govori eksplicitno, je tendenca k zmanjševanju plač, nadaljnja polarizacija na trgu dela in velika nestabilnost glede dolgoročne dinamike dohodkov, načrtovanja družin, zadolževanja ter posledično (še) večja nestabilnost agregatnega povpraševanja. Kot je pokazala zadnja (Velika) finančna kriza in dogajanje pred njo, postaja to zelo velik makroekonomski problem.

Drugi problem, na katerega Davis opozarja, pa je, da se spreminja narava podjetništva, saj v sodobnem delničarskem kapitalizmu ameriškega tipa novi podjetniki ne zaposlujejo veliko in torej ne kreirajo delovnih mest. Ekonomska politika mora razmisliti o tem, kako bo v bodoče spodbujala ustvarjanje (pravih) novih delovnih mest.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem tednu je v blogosferi potekala živahna razprava med tremi znanimi ekonomisti – Paulom Krugmanom, Bradom DeLongom in Larryjem Summersom – ki so sicer prijatelji in se med seboj globoko strinjajo najmanj o treh aktualnih zadevah:

(1) da grozi nevarnost, da razvite države (in svet z njimi) zdrsnejo v sekularno stagnacijo (obdobje zelo nizke rasti), ki se ji ni mogoče izogniti z zelo nizkimi (ničelnimi) obrestnimi merami;

(2) ker je nizka gospodarska rast posledica depresivnega povpraševanja (ki pa je spet posledica kopice tehnoloških, demografskih idr. razlogov), je izhod iz nje v povečanju javnega trošenja (javne naložbe v infrastrukturo in izobraževanje);

(3) dvig obrestne mere s strani Fed je bila napaka, ki lahko sproži povratek ZDA v recesijo.

Toda strinjanje o teh treh stvareh še ne pomeni, da se strinjajo tudi z “navodili za uporabo” oziroma s teoretičnimi utemeljitvami, kako v dani situaciji ravnati. Natančneje, ne strinjajo se o tem, kako uporabni so obstoječi ekonomski modeli za razlago obstoječe situacije in ukrepov ekonomske politike za izhod. Predvsem Larry Summers se je postavil na stališče, da bi ekonomska politika morala manj slediti popreproščenim ekonomskim modelom in bolj dejanskim izkušnjam držav z različnimi ekonomskimi politikami do sedaj, kjer se sklicuje na zadnji članek Olivierja Blancharda in kolegov glede raznolikih izkušenj držav glede vpliva kapitalskih tokov na rast in stabilnost držav.

Če koga zanima, spodaj so linki na (zelo civilizirano) diskusijo in nekaj predzgodovine.

Nadaljujte z branjem→

He he, spodnji komentar je hud. Razsuje ekonomijo (kot “znanstveno napako“) in ekonomiste (kot pripadnike ene izmed štirih sekt s “podstandardnimi znanstvenimi sposobnostmi“), ki svoje pristope utemljujejo na “nesprejemljivih predpostavkah”. Ne bom nič komentiral. Pa ne zato, ker bi se  strinjal, ampak ker mi je komentar zabaven. Smejati se na svoj račun je tudi vrlina, mar ne? Zabaven mi je tudi ponujen alternativni model. Zelo.

“… economics is a big omnibus which contains many passengers of incommensurable interests and abilities.” (Schumpeter, 1994, p. 827)

Economics is a scientific failure. Being stranded in the middle of nowhere, evidently, no one other is responsible than the confused drivers/passengers of the big omnibus themselves. These can be roughly divided into four sects: Walrasians, Keynesians, Marxians, and Austrians. What all have in common is substandard scientific abilities. Generally speaking, the four approaches are built upon unacceptable premises and therefore violate Aristotle’s first principle of science: “When the premises are certain, true, and primary, and the conclusion formally follows from them, this is demonstration, and produces scientific knowledge of a thing.” (Posterior Analytics)

Nadaljujte z branjem→

Huh, dve leti, odkar so se samorazpustili, jih pogrešam. Zelo. Najboljši rokenrol bend, kar jih je kdaj bilo v Sloveniji. Vsaka pesem je melodija za ušesa. In hkrati eden najbolj mrzovoljnih bendov v komunikciji s publiko, v čemer se lahko kosajo z Bobom Dylanom.

Škoda, da so nehali. In škoda, da niso hoteli postati velik bend. Edini bend v Sloveniji ob Laibachu, ki je imel ta potencial.

Toda ostali so zvesti svojemu imenu: Res Nullius – Nikogaršnja last.

Nadaljujte z branjem→