Slika utopljenega 3-letnega sirskega dečka Aylana Kurdija, ki ga je naplavilo na obalo Turčije, je – upam – do kosti pretresla tudi najbolj trdokože prebivalce zahodne civilizacije. Lahko bi bil moj ali vaš otrok … če bi se usoda poigrala z geografijo našega rojstva. Toda glede na debate, ki smo jih imeli zadnje tedne s kolegi in prijatelji, nisem prepričan v uvodni stavek. Kajti večina kolegov je do begunskega vprašanja ne samo imuna, pač pa celo ognjevito prepričana, da gre za problem beguncev, ki zaradi razvojne neuspešnosti “njihove civilizacije” sedaj invadirajo “našo”, superiorno civilizacijo. Predlogi za “rešitev” begunskega problema pa so temu ustrezno in po vzoru Viktorja Orbana segali od tega, da jih je treba “zapliniti že tam spodaj”, zaustaviti z visokimi zidovi ali postreljati pred našo mejo. In to iz ust sicer zelo inteligentnih ljudi. Ki jih je obšla empatija in človečnost.

Nadaljujte z branjem→

What is less well-known is that the seminal advocate for the free-market economy, Adam Smith, was aware of economic inequality and offered one of the first critiques of the complications it introduces into social and political life.  

Smith originally published the “Wealth of Nations” in 1776 as a rebuke to the mercantilist system that had taken hold in Britain. But he had already established his intellectual reputation in 1759 as the author of “The Theory of Moral Sentiments.” Because the philosophical founding father of modern capitalism devoted considerable thought to the problem of economic inequality, Smith’s insights can shed some much-needed light on our contemporary struggle with the issue.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith branjenje z Nobelovo nagrado ovenčanih real business cycles (RBC) modelov, ki zaradi mikrofundiranosti ne dopuščajo, da bi lahko kriza nastala endogeno (povzročena z notranjimi silami v gospodarstvu), pač pa vedno pride od zunaj kot eksogen šok – kot šok v produktivnosti, naftni šok ali šok iz Marsa, označuje kot gaslighting. Torej kot mentalno zlorabo z manipulacijo informacij, ob kateri na koncu zlorabljenec podvomi v svoje lastno duševno zdravje. Navdušenci nad RBC modeli namreč že tri desetletja poudarjajo, kako je to superioren ekonomski model, pri čemer pa jim stalno nagajajo podatki, ki kljub zvijanju in lomljenju rok nikakor nočejo slediti implikacijam modela. Nadaljujte z branjem→

Medtem ko so multilateralna pogajanja o nadaljnji liberalizaciji trgovine v okviru zadnjega pogajalskega kroga Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v Dohi zašla v slepo ulico in se že šesto leto ne premaknejo iz mrtve točke, pa so si ZDA zaželele še bolj sprostiti trgovino in gospodarsko sodelovanje z dvema skupinama partnerskih držav. Predsednik Barack Obama je tako ob nastopu prvega mandata zagnal pogajanja o dveh sporazumih oziroma »partnerstvih«, in sicer s pacifiškimi državami (Trans Pacific Partnership oziroma TPP sporazum) in evropskimi državami (Transatlantic Trade And Investment Partnership oziroma TTIP sporazum). *

Bistvo obeh sporazumov ni v znižanju carin, kajti te so zaradi šest desetletij zniževanja carin v okviru WTO že izjemno nizke (pod 1.5%) in praktično nepomembne. Bistvo sporazumov je v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na tuji trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v zaščiti intelektualne lastnine (zaščita avtorskih pravic, podaljšanje patentne zaščite) in mehanizmih zaščite vlagateljev (»zloglasni« ISDS sporazum). Drugače rečeno, pri obeh sporazumih ne gre za tradicionalne trgovinske sporazume (sporazume o prosti trgovini), pač pa za sporazume o lažjem vstopu na tuje trge in o zaščiti pravic podjetij na tujih trgih. Nadaljujte z branjem→