Emil Erjavec

Vsak avgust je že več kot desetletje enako. Kritična vprašanja pridelave in porabe hrane, ki nas vse »zadeva«, polnijo medijski prostor. Zadnji teden je v ospredju domnevna zamenjava slovenskih dobaviteljev s hrvaškimi pri še zmeraj najpomembnejšem slovenskem trgovcu, ki ga je prevzel hrvaški agroživilski in trgovski koncern. Izpostavljena sta dva primera: to je, da pri svežem prašičjem mesu zaradi nekonkurenčnosti izginja slovenski del oskrbe polic in da je pri trgovski blagovni znamki mleka tudi zaradi cene ena slovenska mlekarna zamenjala drugo. Na podlagi teh primerov nekateri mediji postavljajo celo vprašanje o preživetju slovenskega kmetijstva in živilstva. S strani novih lastnikov ohranjeni predsednik uprave trgovca je v medijih odgovarjal, da svet ni črno bel, da prihaja tudi do povečanja količin pri slovenskih dobaviteljih in da slovenski potrošnik seveda zahteva slovensko in lokalno, da pa le-to mora biti tudi cenovno ustrezno. * Nadaljujte z branjem→

Strinjam se z zapisom v The Economistu. Nauka nedavne afere Ashley Madison, kjer so hekerji ukradli in razkrili podatke o skoraj 39 milijonih anonimnih uporabnikov spletnega servisa za organiziranje “seksualnih zmenkov”, sta pravzaprav dva. Prvič, da razkrivanje teh zasebnih podatkov ne koristi nikomur, razen naslajanju rumenih medijev in širjenju hipokrizije, medtem ko lahko uniči zakone in kredibilnost vpletenih posameznikov. In drugič, da online podatki niso varni in da morajo vsi – posamezniki, predvsem pa ponudniki – razmisliti o bolj varnih sistemih “hranjenja podatkov”. Kar je zabeleženo na internetu, je praktično javno. Ne samo facebook, ali spletno nakupovanje, pač pa tudi vsebine, po katerih spletno brskamo.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic, ki pripravlja novo knjigo “Global inequality”, si zastavlja zelo kontroverzno vprašanje: Je nevarnost socializma ohranjala enakost v kapitalizmu? Ideja je preprosta, vendar zelo močna. Demonstracijski oz. disciplinirajoč učinek socializma: obstoj socializma tam zunaj bi lahko držal apetite lastnikov kapitala in vladne politike nazaj. Če bi preveč pritisnili na delavce, bi se ti lahko uprli in, saj veste, z revolucijo pobrali lastnikom kapitala vse. Tako kot v Rusiji.

Obdobja in trendi za takšno hipotezo se sicer ujemajo (glejte spodaj), vendar pa dvomim, da je to mogoče empirično dokazati. Po moje je tukaj zelo veliko vlogo odigrala globalizacija: ko je prišlo do bolj množične selitve proizvodnje v Azijo, so delavci (in sindikati) v ZDA začeli izgubljati moč, kajti za vsako delovno mesto v ZDA je onstran Pacifika čakalo nekaj sto “lačnih” Azijcev, ki bi iste naloge naredili dvajsetkrat ceneje.

Nadaljujte z branjem→

• Did socialism keep capitalism equal? – Branko Milanovic?
• “Global warming is a total, and very expensive, hoax!” – Econbrowser
• Carter, Reagan, and Machiavelli – Paul Krugman
• Krugman and the Mis-Measured Consumer Price Index – Dean Baker
• Krugman Comes Around – Stephen Williamson
• Wren-Lewis on Romer on Solow on Lucas & Sargent – Robert Waldmann
• Monies – Joining Economic and Legal Perspectives – Bank Underground
• What price should be put on government projects? – croaking cassandra
• Shocks that cause a monetary coordination failures – Nick Rowe

Nerodna reč. Cordoba in Verdier (IMF) sta leta 2007 pokazala, da Lucasovo izjavo (da je fokus na razdelitev ena izmed najbolj nevarnih in strupenih tendenc v ekonomski znanosti, ker da so koristi od prerazdelitve obstoječih dohodkov praktično nične v primerjavi z neomejenim potencialom rasti proizvodnje) negira že sam Lucasov teoretski okvir za ovrednotenje blaginje. Pravita, da negativni učinki neenakosti na blaginjo v večini primerov presegajo koristi od gospodarske koristi. Lucas torej pobije samega Lucasa, če dosledno sledi lastnemu teoretskemu konceptu.

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Lucas se je sicer pred desetletjem glasno pritožil, da ni nič bolj nevarnega in strupenega za zdravo ekonomsko znanost kot fokus na vprašanje distribucije dohodkov:

Of the tendencies that are harmful to sound economics, the most seductive, and in my opinion the most poisonous, is to focus on questions of distribution… (Lucas, 2004).

Toda od takrat je preteklo mnogo vode in celo desetletje resnih raziskav – od Atkinsona, Pikettyja, Saeza, Cordobe … do IMF, ki so pokazale, hm, da je (preveč neenakomerna) razdelitev dohodkov in premoženja še kako pomembna za gospodarsko rast in družbeno stabilnost. Nerodno je le, da o tem v ekonomiji v zadnjih nekaj desetletjih praktično nimamo nobenene teorije. Razmišljanje o pomenu neenakosti je ostalo na ravni, kjer sta ga pred pol stoletja zacementirala Nicholas Kaldor (deleži dohodkov kapitala in dela so konstantni) in Simon Kuznets (porazdelitev dohodkov ima v procesu gospodarskega razvoja obliko narobe obrnjene črke U – v času visoke razvitosti se spet zmanjša). Jasno, oba – Kaldor in Kuznets – sta grdo zgrešila, razvoj do tedanjega trenutka (sredi 1950-ih let) sta interpretirala kot splošno zakonitost. Od takrat je delež dela v razdelitvi BDP upadel za 10 odstotnih točk, neenakost pa se je kljub visoki razvitosti močno povečala.

No, Joseph Stiglitz upravičeno pravi, da je skrajni čas za novo teorijo o razdelitvi dohodkov in gospodarskem razvoju: Nadaljujte z branjem→

Po vstopu v EU je tudi v Sloveniji prišlo do postopne liberalizacije trga z električno energijo (in drugimi energenti). Tako je bila leta 2007 z novim energetskim zakonom omogočena menjava dobavitelja električne energije tudi za gospodinjstva, z zakonskimi spremembami leta 2011 pa je pri dobaviteljih (regionalnih “Elektro” podjetjih v državni lasti) prišlo do strukturne ločitve dejavnosti nakupa in prodaje električne energije – vsa (sicer državna) podjetja so ustanovila svoje hčerinske družbe za trgovanje z električno energijo. Vmes je bila leta 2006 ustanovljena družba Gen-I (kot hčerinska družba Gen-energije (ki ima v lasti polovični delež v krški nuklearki) in podjetja Istrabenz-Gorenje). Gen-I je zelo agresivno vstopil na trg in z medijsko kampanjo ter zelo nizkimi cenami na podlagi pogodbe z “materjo” o ekskluzivnem odjemu električne energije (predvsem iz nuklearke) do konca leta 2014 dosegel 25% tržni delež pri dobavi poslovnim odjemalcem in 16% tržni delež pri dobavi gospodinjstvom.

Vendar pa nizke cene električne energije kljub rekordno nizkim cenam na evropskem trgu niso bile vzdržne in večina prodajalcev je ustvarjala izjemno nizke marže, ki niso pokrivale osnovnih tveganj (več o tem kasneje). Zato je prišlo do obratnega procesa – procesa združevanja trgovskih podjetij, da bi na podlagi večjega porfelja kupcev lažje obvladovala tveganja. Agencija za varstvo konkurence (AVK) leta 2013 ni dovolila združevanja HSE, Elektro Maribor in Elektro Maribor Energija Plus (zaradi pričakovanih negativnih horizontalnih in vertikalnih učinkov). Letos oktobra se bosta združila Elektro Celje Energija (ECE) in Elektro Gorenjska Prodaja (EGP), ki bosta skupaj dosegla 18.3% tržni delež. Združila pa naj bi se tudi največja igralca na trgu – Gen-I in Elektro Energija (EE), ki bi združena dosegla 41% tržni delež na celotnem trgu. In prav slednja združitev je izjemno problematična, pri čemer je prevladujoč položaj na maloprodajnem trgu električne energije le kamenček v mozaiku veliko širšega problema.

Nadaljujte z branjem→

Grška kriza je bila predvidljiva, prav tako so bili predvidljivi učinki njenega “reševanja”. Richard Baldwin (skupaj s Charlsem Wyploszem avtor učbenika “The Economics of European Integration“, ki ga tudi sam uporabljam pri predmetu Evropski monetarni sistem) je naredil lep pregled prvih komentarjev o grški krizi, preden je do nje prišlo (2009) in nato komentarjev, zakaj tako oblikovani programi “pomoči” ne morejo biti uspešni. Gre za komentarje znanih ekonomistov, ki so jih objavljali na portalu VoxEU. Zanimivo branje.

The Greek crisis has rumbled along since 2009. Vox columnists have been analysing the situation with uncanny foresight right from the beginning. This column reviews a few of the contributions from 2009 and 2010 that predicted many of today’s challenges using nothing more than simple economic logic and a firm grasp of the facts.

Nadaljujte z branjem→

Danes naj bi tudi nemški parlament dal zeleno luč za zadnji v vrsti, tretji bail-out Grčije (85 milijard evrov v zameno za še več zategovanja pasu in strukturne reforme, 85 milijard evrov, ki so več kot 90% namenjene zgolj poplačilu obstoječih obveznosti). In potem bo vse lepo in Grčija bo izginila iz TV novic in ostali bomo srečno živeli do konca naših dni.

Figo. Če mislite, da bo s tem grške krize konec, se hudo motite. Ta tretji bail-out zgolj še bolj povečuje grški javni dolg in še bolj zmanjšuje možnosti za gospodarsko rast – in zgolj prelaga krizne novice za nekaj mesecev.

Spodaj je nekaj branja znanih ekonomistov na portalu VoxEU, ki vsi govorijo enako zgodbo. Tudi tretji grški bail-out ne more delovati.

• VoxEU told you so: Greek Crisis columns since 2009 – Baldwin
• Greece: And the can keeps on rolling… – Beck
• Greek debt sustainability: The devil is in the tails – Consiglio & Zenios
• Greece should prepare for Grexit and then not do it – Wyplosz
• A programme for Greece: Follow the IMF’s research – Mody
• Variable geometry bites back: Schäuble’s motives – Ghironi
• Why the ECB should not insist on repayment of its Greek bonds – De Grauwe & Ji
• The new European Union – Wyplosz
• Lessons for Greece: Forcible currency conversions from 1982 to 2015 – Reinhart
• Greece is solvent but illiquid: Policy implications – De Grauwe
• Path to Grexit tragedy paved by political incompetence – Eichengreen
• Grexit: The staggering cost of central bank dependence – Wyplosz

Novi paper Josepha Stiglitza, ki poskuša opredeliti bolj splošen pristop k oblikovanju makroekonomskih teorij, ki bi lahko pojasnile globoke depresije. Pri tem morajo makro teorije odgovoriti na tri ključna vprašanja: (1) Kaj povzroča velike oscilacije v gospodarstvu (vzroki)? (2) Kako pojasniti velik obseg volatilnosti (globina)? in (3) Kako pojasniti njihovo persistentnost (trajanje?. Stiglitz pravi, da (neoklasične) teorije realnih poslovnih ciklov (RBC) in neokeynesianske teorije z nominalnimi rigidnostmi v cenah in plačah lahko sicer pojasnijo določene zgodovinske epizode, nimajo pa odgovora na to, kaj povzroča velike depresije, kot je tudi zadnja, zakaj so tako globoke in zakaj tako dolgo trajajo. Ker je večina globokih depresij sledila ekscesivni kreditni ekspanziji, bi morale makro teorije zajeti finančni sektor, proces ustvarjanja kreditov in bančni sektor, ki imajo bistveno večjo vlogo kot v preteklosti.

Spodaj sta uvod in sklep iz Stiglitzevega članka. Se splača prebrati njegovo kritiko RBC teorij in neokeynesianskih teorij, manifestiranih v DSGE modelih, pri čemer se v prvih take krize sploh ne morejo zgoditi, druge pa so narejene zgolj za “lepo vreme”, za nizke oscilacije gospodarstva. Obe veji pa seveda ignorirata finančni sektor, ki je običajno v ozadju globokih kriz.

Nadaljujte z branjem→