Zakaj bi grški posojiodajalci morali trpeti

Adam Davidson napiše to, kar v grški moralni zgodbi večina tako rada pozablja. Ko so si ameriški potrošniki brez služb ali z nizkimi dohodki izposojali denar pri bankah za nakup nepremičnin, ki si jih niso mogli privoščiti (t.i. NINJA loans – no income, no job, no assets loans), je javnost krivdo pripisala neodgovornim špekulativnim bankirjem, ki niso upoštevali tveganj. Ko so slovenske banke s kamioni dostavljale denar  gradbincem, finančnim investitorjem, prevzemnikom in menedžerskim prevzemnikom, je javnost odgovornost večinoma pripisala neodgovornim bankam in regulatorju (Banki Slovenije), ki je gledala stran, ko so šle banke v nevzdržno visoka tveganja.

No, in ko so domače (grške), francoske, nemške, nizozemske in druge banke na veliko kupovale grške državne obveznice po višjih, vendar glede na tveganost po smešno nizkih obrestnih merah, in to tik pred razglasitvijo nesolventnosti, je vesoljna javnost, gnana z nemško politično in medijsko kampanjo, večinoma za to obtožila neodgovorne in lene Grke, ki so se zadolževali preko glave za življenje prek svojih zmožnosti. In pri tem brez kančka slabe vesti pozabile, da so finančne institucije naredile zelo slabe domače naloge pri ocenah tveganj.

Še huje, pozabile so na to, da so finančne institucije zavestno šle v tvegane nakupe grških obveznic, ker so računale na to, da bo grško državo na koncu sanirala – EU oziroma Nemčija. Nekateri investitorji, in ne samo mrhovinarski (vulture), so šli v nakupe obveznic (z diskontom) že po razglasitvi nesolventnosti, računajoč na bail out. In ko so v drugem bail-outu Grčije zasebni investitorji morali sprejeti polovični haircut, je bil to zanje še vedno dober deal. Nekateri bi zaradi slabih ocen tveganj morali izgubiti vse, pri čemer so veliko zaslužili že prej z obrestmi, drugi pa so zaslužili, ker so dobili več kot so po diskontu plačali za obveznice.

Grška zgodba ima najmanj dve plati. Ali celo tri ali štiri. Ne smete pozabiti, da so finančne institucije, predvsem Goldman Sachs (in takrat njegov podpredsednik Mario Draghi) Grčiji pomagale frizirati javne bilance, da so ji lahko posodile še več denarja. Ne smete pozabiti, da so bile številne zadolžitve grške države “namenske” – prodajalci orožja so uredili financiranje pri finančnih institucijah, da je grška država lahko, tudi v času najhujše krize, kupovala nemške podmornice in tanke in francosko vojaško opremo v vrednosti desetin milijard evrov. Grški politiki so bili seveda zainteresirani zaradi bogatih podkupnin.

Grška zgodba je večplastna. Na koncu pa se je izostrila le v dve stvari: prvič, v grško kolektivno nacionalno krivdo, zaradi česar si Grki zaslužijo dolga leta kaznovanja, in drugič, v ekstrakcijo premoženja od navadnih grških davkoplačevalcev. Politična kasta, ki je to zakrivila, se je upokojila, bogati Grki pa ne plačujejo davkov doma. Le tuje finančne institucije so lahko zadovoljne, ker bodo vedno na zmagovalni strani.

There is definitive proof, for anyone willing to look, that Greece is not solely or even primarily responsible for its own financial crisis. The proof is not especially exciting: It is a single bond, with the identification code GR0133004177. But a consideration of this bond should end, permanently, any discussion of Greece’s crisis as a moral failing on the part of the Greeks.

GR0133004177 is the technical name for a bond the Greek government sold on Nov. 10, 2009, in a public auction. …

On that day in 2009 when GR0133004177 was issued, investors had every reason to assume that this was an especially risky loan. The Greek government wanted 7 billion euros, or $10.5 billion, which would not be paid back in full until 2026. These were all sophisticated investors, who were expected to think very carefully about the number they typed, because that number had to reflect their belief in the Greek government’s ability to continually pay its debts for the next 17 years. I was shocked, looking back, to see the winning number: 5.3 percent. That is a very low interest rate, only a couple of percentage points above the rate at which Germany, Europe’s most creditworthy nation, was borrowing money. This was a rate that expressed a near certainty that Greece would never miss a payment.

And in that moment, the essential nature of the bond market shifted. Previously, the stability of bonds was reinforced by the cautiousness of people who owned and managed them, and vice versa. But the bailout broke this virtuous circle, signaling that the bond market would stay safe even when bond buyers were wildly reckless, pouring billions of dollars, for example, into risky subprime-mortgage bonds. The bailout represented a transfer of wealth from the rest of the economy into the bond market — precisely the opposite of what is supposed to happen. Now, in the moral hand-wringing over Greece and its failure to pay, we see that bondholders expect to be bailed out constantly, even when they were obviously culpable in failing to manage their own risk. The various European Union plans for Greece involve what is essentially a transfer of wealth from poor Greek people to wealthy German bondholding institutions.

The institutions that bought that €7 billion in Greek debt in 2009 made a very bad judgment. Even at the time, it was clearly a foolish gamble — so foolish, in fact, that it can be explained in only one way. They believed that in the event of default, the Germans would bail the Greeks out. And just to be clear: This doesn’t mean they believed that the Germans would be kind to the Greeks. It means they believed that the Germans would be kind to the people who owned Greek bonds, a significant percentage of whom were certain to be German themselves. In lending money to Greece at 5.3 percent interest, they weren’t calculating Greece’s ability to pay. They were calculating the German government’s willingness to help out German banks.

To be fair, the people who owned GR0133004177 did see its value fall by nearly half in 2012, when the Greek government negotiated its second bailout package with the European Union and the I.M.F. But by most estimates, those bondholders should have lost far more, even the full amount of their investment. Instead, the bailout effectively transferred billions of euros from Greek citizens to unwise bond investors.

Vir: Adam Davidson, New York Times Magazine

One response

  1. »Ko so slovenske banke s kamioni dostavljale denar gradbincem, finančnim investitorjem, prevzemnikom in menedžerskim prevzemnikom, je javnost odgovornost večinoma pripisala neodgovornim bankam in regulatorju (Banki Slovenije), ki je gledala stran, ko so šle banke v nevzdržno visoka tveganja.«

    Spoštovani, citirana ugotovitev ne drži samo za javnost. Razkrivanja malomarnega podjetniškega finančništva se ni lotila, po mojem vedenju, niti naša ekonomska stroka. To je za ekonomsko stroko in še posebej za finančno stroko naravnost sramotno, saj obstajajo jasna in v sklop prava (ZGD + ZFPPIPP + KPFN) pretočena zakonita sodila. ZGD govori o finančnem (ne samo o računovodskem ali poslovnem) položaju podjetij kot o obvezni sestavini poročil podjetij. ZFPPIPP govori o vrsti in obvladovanju finančnih tveganj in obveznem spoštovanju načel profesionalnega finančništva. Za ravnanja v nasprotju z njim predvideva neomejeno odškodninsko odgovornost in obratno dokazno breme. Obratno dokazno breme v teh primerih ni nikakršen bavbav, saj bi moral znati vsak finančnik, če je strokovnjak in profesionalec, pojasniti svoja strokovna ravnanja. Zakon predvideva, da se vsakdo, ki se ukvarja s finančno funkcijo, na svoj posel spozna, oziroma bi se moral spoznati in pri tem zakon ne pozna izjem. Kodeks poslovnofinančnih načel*, ki ga je izdal Slovenski inštitut za revizijo, pa opisuje organizacijo finančne funkcije in njena pojmovna ter ravnalna orodja in merila ter sodila. Torej je Slovenski inštitut za revizijo, poleg stroke na univerzah, eden od stebrov profesionalnega in strokovnega finančništva**.

    Profesionalno finančništvo bi moralo poznati in vsak trenutek obvladovati finančni položaj podjetja s celovitim analiziranjem, planiranjem in obvladovanjem finančnih tveganj ter učinkovito obvladovati odstopanja. Upam si trditi, da sistematičnega spremljanja in presoje finančnega položaja po ZGD+ZFPPIPP+KPFN ter profesionalnih ravnanj glede nanj v večini naših podjetij ne bi našli, kljub temu, da so k njegovi presoji zavezani tudi revizorji. O raznih »globljih« politekonomskih vzrokih, zakaj je bilo (in verjetno še je) temu tako, nočem ugibati. Jasno pa je, da je že sama finančna malomarnost tista situacija, v kateri se lahko v veliki meri razmahnejo in poglobijo tveganja raznih deležnikov podjetja, ki pa tega, dokler ni prepozno, niti ne opazijo. Zato je profesionalnost finančne funkcije tako zelo pomembna in njeno nepoznavanje pri iskanju odgovornosti ni olajševalna okoliščina za nikogar, ki se ukvarja in upravljaj s finančnim položajem podjetja. Odsotnost finančnega profesionalizma je tudi odlična podlaga za goljufanje in kriminal obvladovalcev podjetij proti ostalim deležnikom in državi.

    Tega finančno profesionalnega deficita v sistemsko pomembnem obsegu kot pomembnega neposrednega vzroka naše krize naša ekonomska stroka ne analizira in ne izpostavlja. To je že glede na pomen finančnega profesionalizma samega naravnost nerazumno in za samo stroko in njeno avtoriteto pogubno. S tem ji iz rok polzijo pomembne spoznave o ekonomskem sistemu in njegovem delovanju v praksi ter tudi zavest o potencialnih sanacijskih orodjih. Trpi tudi zavest finančne stroke o sami sebi in o družbenem pomenu finančne profesionalnosti. Škoda.

    In za konec še vprašanje: Le kako naj naša javnost »vidi« nekaj, kar niti naša stroka noče videti?

    Lep pozdrav Igor

    **KODEKS POSLOVNO FINANČNIH NAČEL – 14.2.točka kodeksa:
    »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

    **Član strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo je bil dolga leta (do leta 2009 – torej še vso konjunkturno obdobje) tudi naš sedanji finančni minister in je med drugim bedel nad našim poslovnofinančnim profesionalizmom !?

%d bloggers like this: