• Greek debt crisis is the Iraq War of finance – Ambrose Evans-Pritchard
• The Grexit Mechanism: What It Means For The Future Of the Euro – Karl Wheelan
• Greece’s secret weapon: Grexit would hurt Merkel most – Christopher Caldwell
• The Problem With a Small Europe – Katharina Pistor
• Who’s Speaking Up for the American Worker? – The New York Times
• ‘Lunch with the FT: Thomas Piketty’
• Fiscal multipliers in downturns and the effects of Eurozone consolidation – Gechert, Hughes Hallet & Rannenberg
• A Dangerous Combination: Bubbles and Debt – Noah Smith
• U.S. Monetary Policy: Avoiding Dark Corners – iMFdirect
• The big picture – Simon Wren-Lewis

Dober komentar Costasa Iordanidisa o tem, kako EU (za razliko od ZDA) ne samo ni sposobna zajeziti in rešiti panike zaradi bankrota državice z 2% deležem v skupnem BDP, pač pa je tudi mednarodno tretjerazredna, saj o njenih suverenih odločitvah dejansko odločajo v IMF.

Najbrž ste opazili, da je bil za Evropsko komisijo in evrske ministre ponedeljkov grški predlog “dobra osnova za pogajanje”, nato pa ga je v torek sesekljal IMF. Ne vem pa, če ste opazili, da evropski finančni ministri v zadnjih štirih dnevih pravzaprav sploh niso odločali. Razen o tem, da ne morejo odločati. Ker še nimajo mnenja. Čakali so, da jim mnenje povedo “tehnični strokovnjaki” trojke. In ko so tehnični birokrati IMF sesekljali predlog IMF (češ, da preveč temelji na povišanju davkov in premalo na znižanju izdatkov), evrski finančni ministri o tem spet niso imeli mnenja. Spet so čakali na izid pogajanj med tehničnimi strokovnjaki.

V bistvu evrski finančni ministri po nepotrebnem letajo v Bruselj in trošijo naš denar. Mnenja jim napišejo tehnični strokovnjaki. Ali še bolj natančno – mnenje jim pove IMF. IMF, ki je le z dobrimi 10% udeležen v kreditih do Grčije, odloča o usodi Evrope. Zakaj ne bi kar IMF-u prepustili tudi odločitve o Grčiji?

Nenavadno? Ne, le odraz nesposobnosti in tretjerazrednosti evropskih inštitucij in vodstev evrskih držav. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob dogajanju v Grčiji, kjer si je ljudstvo naivno izvolilo vlado, da ga reši petletnega pekla v krempljih trojke in ki jo zdaj institucije trojke že peti mesec sistematično stiskajo ped za pedjo in zapirajo pipice ter na listu papirja z rdečo popravljajo ne dovolj ambiciozne predloge vlade, koliko bo od koga še izstisnila evrov, da poplača dolg do trojke, si velja še enkrat prebrati spodnji brilijanten opis trojke izpod prstov Črta Jakhla.

…in se še enkrat spomniti, da mafiji in IMF nikoli ne smeš biti dolžen. Oba sta enako brutalna izterjevalca.

Trojka v državo ne pride zato, da bi pomagala ljudstvu, temveč zato, da bi posojilodajalci še kdaj videli svoj denar. To je normalno, in tudi če se vam zdi grdo ali nemogoče, je še vedno tako.

Trojke ne zanima, ali gre več sredstev za boljše zdravstvo ali za politične prijatelje. Ne bo čez noč uvedla pravičnosti in poštenosti, ker to ni njen posel. Želi le tak proračun, v katerem ostane več za odplačilo dolga.

Vseeno ji je, koliko gre komu, dokler je skupna masa odhodkov manjša. Vseeno ji je, kaj, koliko in komu država pobere, da je le masa prihodkov večja.

Trojke ne zanima, kdo vlada. Zanima jo, ali se da z njim sodelovati, pri čemer sodelovanje pomeni tisto iz prejšnjega odstavka. …

Vir: Črt Jakhel, Finance

V grški drami, ki se – po tem, ko je IMF zavrnil predlog grških reform – nadaljuje v živo v Bruslju, se vse bolj jasno kaže pravi in edini interes upnic. Medtem ko je Grčija predstavila – za moje pojme – absolutno preveč varčevalen paket ukrepov, s katerimi bi letno iz shiranega gospodarstva in obubožanega prebivalstva dodatno izmolzla zahtevanih 2.7 (2015) in 5.2 milijard evrov (2016) več, da bi jih lahko vrnila IMF, in pri tem nekoliko bolj obremenila gospodarstvo, je IMF ta predlog zavrnil. In ga obrnil tako, da je višje breme prenesel iz korporacij (dvig stopnje davka na dobiček na 28% namesto na 29%; črtanje enkratnega davka na dobičke nad pol milijona evrov) na upokojence, kmete in podjetnike iz grških otokov (pospešeni dvig upokojitvene starosti na 67 let iz leta 2025 na 2022; ukinitev znižane stopnje DDV za prebivalce z otokov; črtanje znižane stopnje DDV za restavracije; ukinitev subvencij kmetom za gorivo). Tukaj si lahko ogledate IMF-ove popravke, vključno s slovničnimi, spodaj pa je povzetek sprememb IMF, objavljen v Ekathimerini.

Gre seveda za tipičen alanfordovski Superhik prijem: treba je jemati revnim, da bi dali bogatim. Ali pa za podoben prijem šerifa iz Nothinghama, če ste kdaj z otroci gledali risanko o Robinu Hoodu. Zadeva pa je še bolj perverzna: IMF želi ta denar, izpuljen od prebivalstva, zgolj za to, da poplača sebe. Briga njega za grško prebivalstvo ali za grško gospodarsko okrevanje. Želi le nazaj svoj denar in to takoj.

Nocoj bomo videli, koliko te superhikovske ideologije bodo od IMF podprli tudi finančni ministri načeloma suverenih evropskih držav. Bojim se, da v celoti.

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Jamie Galbraith v odličnem nedavnem komentarju v The American prospect glede ‘pogajanj’ med Grčijo in njenimi kreditorji ugotavlja, da pogajalske institucije in ključne države kljub temu, da se stalno glasno pritožujejo, da Grčija ni naredila in noče narediti nobenega napredka, od Grkov pravzaprav sploh ne pričakujejo in tudi ne želijo resničnih reform. Njihov načrt je zgolj povečati davke, zmanjšati pokojnine, privatizirati ključno infrastrukturo in otoke in zmanjšati delavske pravice na minimum. To niso reforme. To je oportunistična oplenitev države.

V luči dejstva, da je zategovanje pasu Grčiji v zadnjih petih letih in pol samo poglobilo padec BDP (in da torej načrt kreditorjev ni deloval), je nova grška vlada pripravila konkretne reformne predloge, ki bi povečali kompetitivnost grškega gospodarstva in postopoma pomagali Grčiji ven iz brezna. Vendar kreditorjev te seveda ne zanimajo (kot očitno tudi ne naših ključnih kimavčkov). Še več, šefi trojke finančnih ministrov na predzadnjem zasedanju sploh niso seznanili s svojimi predlogi za Grčijo, medtem ko Grki finančnim ministrom predhodno niso smeli podati svojih predlogov. Vse skupaj torej zelo smrdi po velikem kriminalnem nategu. Nadaljujte z branjem→

Če vas slučajno zanima, kakšen predlog reform je v ponedeljek grška vlada poslala v Bruselj, da je z njim vzradostila evropske politike in birokrate trojke, si ga lahko ogledate tukaj. Hiter pregled grškega predloga pokaže, da je trojka dobila, kar je hotela. Grška vlada je z nekaj lepotnimi izjemami, ki se nanašajo na najbolj ranljive skupine prebivalstva, pristala na vse glavne pogoje trojke, in sicer tako glede fiskalnih ciljev kot glede ukrepov na treh ključnih področjih: pokojninska reforma, dvig davka na dodano vrednost in privatizacija. Grška vlada je pristala, da bo z vrsto ukrepov v letu 2015 dosegla primarni presežek v proračunu v višini 1% BDP, v 2016 pa v višini 2% BDP. Toda predvideni ukrepi ne bodo spodbudili gospodarske rasti, pač pa jo bodo še bolj zavrli in prispevali k povečanju mizerije grškega prebivalstva.

Spodaj je kratek komentar ključnih ukrepov. Nadaljujte z branjem→

Heh, še en brilijanten komentar Noaha Smitha, ki pojasnjuje, kako je sedanja finančna kriza makroekonomijo popeljala nekoliko stran od elegantne matematične teorije in tja kamor spada: k analizi podatkov. Pri čemer teorija služi zgolj za pojasnitev dogajanja v realnem gospodarstvu, ne pa izmišljevanju tega, kaj naj bi se v realnem gospodarstvu dogajalo, da bi bilo v skladu z matematizirano teorijo, ki temelji na ideoloških premisah free-market ekonomije.

Če niste “iz foha”, torej iz akademske makroekonomije, se vam bo prejšnji stavek zdel absolutno bedast. In pri tem imate popolnoma prav. Toda na žalost je makroekonomija po začetku 1970. let z “mikrofundirano revolucijo” iz Lucasovega brloga v Chicagu zašla v polje elegantne teorije in povozila empirijo. Ena izmed posledic tega je, da naj bi bili monetarna in fiskalna politika popolnoma nepotrebni. Spet druga izmed posledic tega razvoja pa je, da smo dobili elegantne velike makroekonomske modele (DSGE modeli) z optimizacijskim obnašanjem reprezentativnih agentov, ki optimizirajo v prihodnost, ki pa so se v praksi izkazali kot popolnoma neuporabna igračka za velike fante.

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Petra Doyla, nekdanjega uslužbenca IMF, v Financial Timesu o tem, zakaj so zahteve IMF (ter EU in ECB) glede znižanja pokojnin, dviga DDV in strukturnih reform na trgu dela povsem neosnovane. Ne bodo vodile k temu, kar pričakuje trojka (rast potencialnega BDP), pač pa bodo še zaostrile situacijo na trgu dela in povečale revščino. V Grčiji vzrok za nizko participacijo na trgu dela in visoko brezposelnost ni pomanjkanje dela zmožnih in voljnih, pač pa dramatični izpad povpraševanja. Ukrepi za dvig zaposlenosti bi morali ciljati na povečanje agregatnega povpraševanja, ne pa še na dodatno zategovanje pasu prek zahtevanega visokega primarnega presežka v proračunu.

Drugače rečeno, če želijo upnice dobiti poplačan grški dolg, morajo spodbuditi rast v Grčiji, namesto, da jo kratkoročno in srednjeročno zavirajo z dodatnim zategovanjem pasu.

Nadaljujte z branjem→