Statistični urad nas je pred desetimi dnevi znova, že šestič zapored, razveselil s podatkom o visoki gospodarski rasti. Rast v prvih treh mesecih letos (glede na isto obdobje lani) je bila kar 2.9-odstotna. Zdi se, da gospodarstvo ne le pomladansko brsti in cveti, pač pa da tudi že bogato rodi. Toda to veselje se nekoliko skali ob pogledu na strukturo rasti. Torej ob pogledu na to, kaj poganja rast. *

K spomladanski rasti naj bi večinsko prispevala visoka domača poraba (2.4 odstotne točke od skupne rasti 2.9%), izvoz pa naj bi prispeval le 0.5 odstotnih točk. Toda oba podatka sta problematična. Prvi kaže zgolj navidezno rast domačega povpraševanja, drugi pa ne drži, ampak je posledica metodološkop napačnega merjenja BDP.

Poglejmo najprej problem prispevka izvoza k rasti BDP. V zadnjem lanskem trimesečju je izvoz prispeval kar 4 odstotne točke k rasti, v prvem trimesečju pa le 0.5 točk. Zakaj so izvozniki nenadoma tako popustili? V resnici sploh niso in tudi domače trošenje se ni tako močno povečalo, le metodologija beleženja prispevka izvoza k rasti je napačna, kar v svojih zapisih že nekaj časa opozarja Bine Kordež. Statistika namreč, v skladu z evropsko metodologijo, prispevek izvoza k rasti dejansko beleži kot delež salda v zunanji trgovini glede na BDP. Preprosteje rečeno, statistika kot prispevek izvoza k rasti preprosto jemlje absolutno razliko med izvozom in uvozom in to primerja z ustvarjenim povečanjem BDP. Če je v nekem četrtletju denimo izvoz za en odsotek večji od uvoza, bo statistika vso to razliko med njima preprosto pripisala pozitivnemu prispevku izvoza k rasti BDP. Če pa se zgodi obratno, da je uvoz večji od izvoza, pa nam lahko statistika to prikaže kot negativen prispevek izvoza k rasti BDP. Kar je seveda neumnost oziroma posledica napačnega beleženja.

V obeh primerih je bil namreč prispevek izvoza k rasti pozitiven, le višina prispevka k rasti nekoliko variira. Statistika prispevek izvoza k rasti beleži na bruto osnovi, torej ne upošteva, da je bilo za treba za ustvarjen izvoz tudi uvoziti inpute. V zadnjih letih je v sodelovanju med Združenimi narodi in OECD prišlo do razvoja novih metodologij, ki že upoštevajo ta problem in kjer se k dejanski vrednosti izvoza prišteva le vrednost doma ustvarjene domače vrednosti. Če torej odštejemo vrednost uvoženih inputov od bruto vrednosti izvoza je v slovenskem izvozu le za dobrih 30 odstotkov domače dodane vrednosti. In zgolj dinamika slednjega nam seveda lahko pove, koliko je v nekem obdobju izvoz dejansko prispeval k rasti BDP. Na žalost pa ta dognanja še niso bila upoštevana in vgrajena v metodologijo izračunavanja BDP. Ko bodo, bodo ta velika nihanja v prispevku izvoza k rasti med različnimi obdobji izginila. In videli bomo, da ima izvoz dokaj konstanten prispevek k rasti BDP, to je okrog ene tretjine. Včasih malce več, včasih manj.

Drug problem podatka o rasti BDP v prvem četrtletju letos pa je nenadna rast domačega povpraševanja, ki naj bi prispevala kar 85% celotnega povečanja BDP v tem obdobju. To je seveda zgolj statistični artefakt, saj je trošenje gospodinjstev k rasti prispevalo le 0.4 odstotne točke, medtem je potrošnja države negativno vplivala za 0.1 o.t., prav tako so različne vrste investicij (v opremo in stroje, zgradbe in objekte, stanovanja itd.) imeli ničelni ali negativni vpliv na rast BDP. Natančnejši pogled pokaže, da je k rasti BDP kar 2.5 o.t. prispevala rast zalog. Preprosto rečeno, podjetja so naredila več na zalogo, česar še niso uspela prodati. Ko bodo podjetja te zaloge prodala, se bo to v statistiki pokazalo kot negativni prispevek zalog k rasti in kot pozitivni prispevek posamezne oblike porabe, najbrž – z ozirom na stagnacijo vseh oblik domačega trošenja – predvsem izvoza. Pri interpretaciji podatkov o rasti BDP je torej treba biti skrajno previden.

Toda kar mene glede rasti BDP najbolj bremeni, je njegova struktura. Če naredimo primerjavo za deset let nazaj, lahko vidimo, da je bil na vrhuncu predkrizne konjunkture v drugi polovici leta 2008 izvoz denimo za 70% večji glede na prvo četrtletje leta 2004, danes v začetku 2015 pa je večji za 82%. Izvoz torej dobro deluje. Tega pa ne moremo reči za ostale oblike domače porabe. Predkrizno rast so poganjale predvsem naložbe v stanovanja, ki so bile leta 2008 za 80% večje kot v začetku 2004, danes pa so za 21% nižje. Podobno velja za naložbe v opremo in stroje, ki so bile leta 2008 za 50% večje kot v začetku 2004, danes pa le še za dobrih 6%. Tudi poraba gospodinjstev in države je danes nižja kot pred krizo. Podobno velja za infrastrukturne naložbe, ki so bile leta 2008 za četrtino večje kot v začetku 2004, danes pa so natanko dvakrat nižje kot leta 2008.

Problem strukture rasti BDP je torej v tem, da jo skoraj izključno poganja izvoz. Vendar izvoz predstavlja le dobrih 30% BDP in ne more sam vleči gospodarstva. Več morajo trošiti tudi ostali. Potrebno je aktivirati tudi domače trošenje, predvsem infrastrukturne investicije in trošenje gospodinjstev, pa tudi države. Prav državne infrastrukturne naložbe je danes mogoče najlažje aktivirati (s poceni zadolžitvijo in uporabo evropskih sredstev) in s tem prek multiplikativnih učinkov spodbuditi tudi naložbe podjetij in trošenje gospodinjstev. Brez tega in zgolj na osnovi izvoza se bo naš BDP zelo opotekal.

_______

* Izvorno objavljeno v Primorskih novicah