Andrej Mertelj

Za današnjo kolumno so teme švigale. O čem naj pišem da bo vredno prebrati? O čem naj pišem, da ne bo še en medijski šum, še ena kritika v kakofoniji vsesplošne depresije in dodatna medijska slika črnine. Za božjo voljo, kaj bi lahko premaknilo razmišljanje od apatičnega naslajanja nad aferami v (samo)realizacijo in v drugačno delovanje?

Poraja se mi primerjava s 25-letno gospodično, ki je predebela. Mojca se težko premika po stopnicah, socialnega življenja več nima, večino časa preživi v digitalni omami interneta in televizije. Zadovoljstvo in srečo ji predstavlja vrečka čokolade, ki je še toliko bom mamljiva, saj ji jo vsi odsvetujejo. In prav to prinaša še dodaten dober občutek lunatične kljubovalnosti: »naredila sem po svoje ne glede na to, kaj so mi govorili«. V zadnjih letih na drastične razmere opozarja laboratorijski izvid – verjetnost infarkta sicer ni absolutna, s 75% pa vsekakor zastrašujoča. *
Nadaljujte z branjem→

Ob novici, da je včeraj Heineken kupil Skupino Pivovarna Laško, se mi zdi še najbolj zanimivo, da me je novica pustila hladnega. Po trinajstih letih, odkar je izbruhnila “pivovarska vojna”, odkar sta Turnšek in Šrot nategnila celotno politično kasto, od Kučana do Janše, odkar sta monopolizirala trg pijač, nategnila večinsko javno mnenje, prevzela glavne časopise in glavnega trgovca ter vse skupaj, vključno s pivovarnami uničila oziroma spravila na rob bankrota, ki se prodaja za bagatelo, je ostala samo praznina. Popolna izpraznjenost nad nesmiselnostjo te rabote dveh lokalnih frajerjev.

Toda si po ponovni manifestaciji bankrota nacionalnega interesa lahko oddahnemo? Se lahko pomirjeno uležemo v zavesti, da smo plačali visoko ceno, vendar je nesmiselne norije zdaj res konec? Na žalost ne. Negativne posledice Turnškovega in Šrotovega “dela” še niso v celoti materializirane. Sledi še demontaža njunega “remek dela”. In posledice te ne bodo pozitivne. Nadaljujte z branjem→

Finančna kriza iz leta 2007, iz katere se razviti svet še ni izvil, je zasejala velik dvom v primernost linearnih ekonomskih modelov z racionalnimi posamezniki in reprezentativnimi agenti, katerih samouravnavajoče se delovanje gospodarstvo vedno znova vrača nazaj v ravnotežje (steady state). Med ekonomisti glede tega, ali sedanja finančna kriza pomeni konec mikrofundiranih linearnih makro modelov ne boste našli soglasja, tudi konvergence v pogledih ne.

Olivier Blanchard, glavni ekonomist IMF, sicer pa profesor na MIT, je pred meseci zapisal, da so linearni modeli lahko povsem solidno orodje za razumevanje in uravnavanje gospodarstev, dokler ekonomski politiki (zakladnici in centralni banki) uspeva gospodarstvo ohranjati v normalnih okvirjih (oziroma v “koridorju”, kot to poimenuje Roger Farmer).

No, čez vikend se je glede tega razvila zanimiva diskusija med Frances Coppola, Bradom DeLongom in Rogerjem Farmerjem. Frances Coppola ni bila prizanesljiva z Blanchardom: Nadaljujte z branjem→

Slovenska finančna kriza se je zavlekla že v sedmo leto, pri čemer finančno prestrukturiranje podjetij še vedno ne kaže nobene luči na koncu tunela. S tem se lahko Slovenija nominira med države, ki so se skozi zgodovino finančnih kriz najslabše spopadle z izzivi finančnega prestrukturiranja in s tem zagona gospodarstva. Dvomim, da bi si kateri izmed dosedaj že štirih »kriznih finančnih ministrov« – od Križaniča, Šušteršiča, Čuferja do Mramorja – želel medaljo za ta dosežek. Čeprav bi si jo nekateri med njimi, predvsem prvi, močno zaslužili. Nadaljujte z branjem→

Tole je res vroča tema. Tradicionalna ekonomska teorija je predpostavljala, da kljub novejšemu spoznanju glede heterogenosti podjetij (toda le glede produktivnosti) posamezna podjetja nimajo pomembnega vpliva na celotno gospodarstvo, ker se šoki, ki so jih deležna posamezna podjetja, med seboj izpovprečijo. Teorija je temeljila na predpostavki normalne porazdelitve makro šokov in simetričnosti vlog podjetij kot kupcev in dobaviteljev.  Toda kaj če gospodarstvo ni “izravnano” iz vidika vlog posameznih podjetij? Velik šok v poslovanju nekega velikega podjetja (denimo padec prodaje za 30%) ima lahko izjemno velike učinke navzdol po vsej dobaviteljski verigi in lahko izzove tudi velik makroekonomski šok. Po domače rečeno, če se šok zgodi v Mercatorju ali Gorenju, ki sta velika odjemalca, ima lahko to prek mreže dobaviteljev pomembne makroekonomske posledice na BDP in zaposlenost.

Še vroča raziskava Acemoglu, Ozdaglar & Tahbaz-Salehi to potrjuje: Nadaljujte z branjem→

• What really causes economic downturns? – Daron Acemoglu
• Cyclically adjusted deficits and instability – Simon Wren-Lewis
• What Causes Recessions? – Noah Smith
• Zero matters – Cecchetti & Schoenholtz
• The Laffer Swerve – Paul Krugman
• How Big Money Is Buying Off Criticism of Big Money – Robert Reich
• Dynamic Efficiency, Private Capital, and Taxpayer… – Brad DeLong
• The robots aren’t threatening your job – The Washington Post
• On the inherent instability of private money – Daniel R. Sanches

Od kar se je Kapital v 21. stoletju pojavil na knjižnih policah, so se nad njim in njegovim avtorjem, Thomasom Pikettyjem, začeli organizirati različni bolj ali manj prodorni kritični glasovi. Večina kritikov je streljala z razmeroma topimi puščicami in streljala iz deklarirano desnega političnega in strokovnega brega. Če gre verjeti The Economistu, je najbolj prodorna (in potencialno usodna) refutacija Kapitala uspela 26-letnemu doktorskemu študentu Massachusetts Institute of Technology (MIT), Matthewu Rognlieu.

Nadaljujte z branjem→

Ste vedeli, da z ladjami opravimo 90% celotne svetovne trgovine? Ste vedeli, da 15 največjih ladij povzroči več okolju škodljivih izpustov kot vsi avtomobili skupaj na svetu?

Niste? Rose George se je poglobila v skrivnost ladjarske industrije.

… oziroma varčevanje in vojne reparacije razložene “po kmečko” …

… in pazite na koncu na twist, da je treba dolgove poplačati in pravila spoštovati, brez trikov

Brad DeLong (Berkeley) je v “razmisleku glede makroekonomije“, ki ga bo predstavil na IMF konferenci, nekatere šokiral z dvema ključnima predlogoma: (1) da se mora v severni Ameriki javni sektor povečati, in (2) da bo javni dolg v 21. stoletju nujno precej višji od tistega v 20. stoletju. Slednje pa predvsem zaradi povečane vloge države.

Paul Krugman je DeLongovo idejo nadaljeval,in sicer predvsem iz vidika, da je povečanje vloge države nujno tam, kjer država stvari (iz vidika agregatne blaginje) ureja bolje kot trg: izobraževanje, zdravstvo in pokojninski sistem. Problem je namreč v tem, ker prihodnost posameznikov temelji na njihovih odločitvah iz preteklosti, pri tem pa so posamezniki izjemno slabi pri sprejemanju pravih (zanje dobrih) odločitev. Kadar imajo posamezniki možnost, da sami izbirajo, koliko bodo varčevali za pokojnino, je rezultat zanje običajno manj optimalen od obveznega pokojninskega zavarovanja itd. Podobno velja glede obveznega šolstva in obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Iz tega vidika je zato paternalizem države ključen za večjo blaginjo posameznikov. Ali drugače rečeno, da lahko obseg enakih možnosti za vse (več liberalizma) razširimo na večji krog ljudi, potrebujemo več paternalizma države. To pa je izjava, ob kateri bodo vulgarni libertarci skočili v zrak.

Več o tem v petek. Nadaljujte z branjem→