Hmm, kaj je največji problem današnjega časa in največja skrivnost sveta? Kaj je “sveti gral” ekonomije? Paul Krugman razkriva skrivnost za vas:

Zadeva je brutalno preprosta. Živimo v globalno povezanem stvarstvu, kjer je vaš dohodek odvisen od tega, koliko bo potrošil Nemec, Kitajec ali Brazilec. In kjer je dohodek Kitajca odvisen od tega, koliko boste potrošili vi. Krogotok tokov blaga, storitev in denarja je sklenjen. Njihovo trošenje je vaš dohodek in obratno. Če ga prekinete (zaustavite, zamrznete) z zmanjšanjem trošenja, ste dejansko sebi zmanjšali prihodek. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

William K. Black je nedavno v New Economic Perspectives objavil članek z naslovom Kaj bi bilo, če bi javnost razumela, kako deluje denar?, v katerem razglablja, zakaj ekonomisti v javnosti ponavljajo in vzdržujejo določene mite, kljub temu da vedo, da ne držijo. Npr. mit o izravnanem proračunu. Tako navaja citat Paula Samuelsona, v katerem je ta leta 1995 v intervjuju priznal, da je verjetje, da mora biti proračun vedno izravnan, enako vraževerju. Kljub temu Samuelson skoraj v isti sapi priznava, da je ta mit potreben kot branik pred nebrzdano državno porabo: Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Ob branju Herodotovih zgodb lahko vidimo, kako so antični Grki ob vsaki odločitvi, še zlasti o usodnih zadevah, upoštevali prerokbe preročišč. Preročišča so bila za svoja prerokovanja tudi kraljevsko nagrajena v zlatu in srebru, ker so bistveno prispevala k razreševanju najtežjih in za Grke usodnih vprašanj. Danes pretežno prerokovanje štejemo za izraz praznoverja, za početje, ki nima nič skupnega z znanostjo in stroko, nič skupnega z znanstvenim mišljenjem , ki temelji na razumevanju razmerja med vzroki in posledicami. To antično praznoverje nekako nima nič skupnega z logiko znanosti, ki temelji na empirizmu in racionalizmu.

Vendar, ne smemo spregledati dejstva, da so bile antične prerokbe izrečene kot uganke in ne kot napovedi bodočega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče neposredno razumeti. Prav zato so antični Grki v svoji modrosti prerokbe razlagali in v skrivnostni vsebini iskali pomen, iskali so napotek, kaj storiti, da bo njihovo ukrepanje dobro in bo prispevalo k razrešitvi zagat časa. Interpretacija prerokb (danes bi to imenovali znanstvena analiza) je temeljila na pravilih sklepanja, na logičnem iskanju resnice, ki ima cilj spoznati stvarnost in opredeliti zakonitosti dogajanja, vse z namenom obvladovanja procesov in izboljšanja razmer, ali preprečitve katastrof. Nadaljujte z branjem→

Tako nekako bi lahko opisali dojemanje v Nemčiji en teden po grških volitvah. Zdi se, da je v male možgane nemške uradne politike prek vikenda uspelo prodreti spoznanje, da z Grčijo ni vse v redu in da problem ni nič manjši, če ga ignoriraš. Lahko, da ima Nemčija prav glede predpisane terapije zdravljenja grških težav (pa nima), toda če večina Grkov terapijo zavrača kot nehumano, ima Nemčija problem. Pa ga niti ne bi imela, če bi se Grčija nahajala tam nekje v Kongu ali Sudanu. Problem za Nemčijo je v tem, da je Grčija v Evropi, v EU in v Natu. Problem je, kot sem pisal pred dnevi (Grški “izstop po nesreči” ali kako “nor” je Tsipras), da se lahko za pomoč obrne na Kitajsko in Rusijo. In Tsipras je začel flirtati z obema.

Ups, povečan kitajski ali ruski vpliv v članici Nata, EU in evro območja?! Niti slučajno! ZDA so po drugi svetovni vojni Nemčiji odpisale dolgove, oblikovale obsežen Marshallov plan za gospodarsko obnovo Evrope in spodbujale tako intenzivno multilateralno trgovinsko liberalizacijo prek GATT kot intenzivno integracijo med evropskimi državami. Vse zato, da se “rdeči komunistični sovrag” ne bi razširil v zahodno Evropo. Zdaj, 60 let kasneje, pa bi se Rusija ali Kitajska skozi stranska vrata prebili v članico Nata? Ste zmešani?! Nadaljujte z branjem→

Grški nehvaležni odgovor reševalcem iz vrst IMF, ECB in EK.

Vir: Der Spiegel

Follow-up na moj komentar o tem, zakaj centralne banke ne zamenjajo cilja svoje politike, in sicer da namesto inflacije začnejo ciljati nominalni BDP. V še sveži raziskavi Bhandari in Frankel (2015) ta koncept aplicirata na države v razvoju in pokažeta, da bi bila takšna politika zelo smiselna denimo za Indijo, ki je podvržena ponudbenim šokom (t.i. “slabi monsuni”).

The revival of interest in nominal GDP (NGDP) targeting has come in the context of large advanced economies. We consider the case for NGDP targeting for mid-sized developing countries, in light of their susceptibility to supply shocks and terms of trade shocks. For India, in particular, one major exogenous supply shock is the monsoon rains. NGDP targeting splits the impact of supply shocks automatically between inflation and real GDP growth. In the case of annual inflation targeting (IT), by contrast, the full impact of an adverse supply shock or terms of trade shock is felt as a loss in real GDP alone. NGDP targeting automatically accommodates supply shocks as most central banks with discretion would do anyway, while retaining the advantage of anchoring expectations as rules are designed to do. We outline a simple theoretical model and derive the condition under which an NGDP targeting regime would dominate other regimes such as annual IT for achieving objectives of output and price stability. We go on to estimate for the case of India the parameters needed to ascertain whether the condition holds, particularly the slope of the aggregate supply curve. Estimates suggest that the condition may indeed hold.

Vir: Bhandari in Frankel (2015), NBER

V zadnjih dveh desetletjih in pol je postalo nekako samoumevno, da je poslanstvo centralnih bank (CB), da držijo inflacijo na nizki ravni. Po temni izkušnji s hiperinflacijo v 1970. letih je tedanji predsednik Fed Paul Volcker leta 1981 naredil zelo radikalno potezo. Drastično je podražil denar z dvigom kratkoročne obrestne mere na 20% in s tem pahnil ameriško gospodarstvo v najglobljo recesijo po drugi svetovni vojni. Toda v nekaj letih se je inflacija umirila in gospodarska rast povrnila. To je dalo zgled tudi ostalim razvitim državam in leta 1988 je CB Nove Zelandije kot prva država na svetu uvedla formalno pravilo inflacijskega cilja. Oznanila je, da bo v bodoče ciljala stopnjo inflacije med 0 in 2%. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zmaga stranke Siriza na volitvah v Grčiji je pri nas, kot običajno, odprla tudi diskusijo med zagovorniki »leve« in »desne« opcije. Na eni strani imamo levičarje, ki vidijo v tej zmagi prelom z dosedanjo neučinkovito ekonomsko politiko, prevlado kapitala ter prvi korak k ustavitvi socialnega razpada države (Grčije in tudi širše). Druga opcija pa opozarja na nevarnost poenostavljenega gledanja na prevzete obveznosti ter nerealnost pričakovanja, da bo nekdo tretji skrbel za tvoje dolgove in življenje preko svojih zmožnosti. Sam se izogibam načelnim ocenam, posebno v tako zapleteni situaciji, v kateri nekega enostavnega recepta rešitve ni na vidiku. Vseeno pa je zanimivo pogledati nekaj konkretnih številk o dosedanjih dogajanjih in na njihovi osnovi postanejo neki sklepi bolj logični. Nadaljujte z branjem→

Mhm, ta Varoufakisov intervju za BBC predvsem kaže stupidnost in neotesanost “fast food novinarjev”. Zanimivo, da se to, kar smo pri nas navajeni na nekaterih komercialnih TV, pripeti tudi BBC-ju.

No, če se prebijete čez to stupidnost, lahko slišite kaj Varoufakis res misli s strukturnimi reformami in privatizacijo. In kar pravi, makes sense.