Kemal Monteno je v mojem življenju v zadnjih letih pustil globoko sled. Moram priznati, da sem bil v zvezi z njim precej grd. Kemal je namreč pel na najini poroki. Bil je posebno poročno darilo najinih prijateljev Dragota in Slagjane. Sandra, moja žena, je zaljubljena v njegove pesmi. Jaz pa (na žalost, in za to mi je res žal) malce manj. In jaz, bumbar, sem to poročno darilo a priori zavrnil. Vendar je, na moje veliko presenečenje, po končani ceremoniji tam pod komiškim stolpičem, iz sosednjega lokala pristopil Kemal s kitaro in zapel kultno “Nije htjela“. In poskrbel za solze v očeh.

Bil sem res grd. Toda glasbeno se res nisva uspela ujeti. Tri leta nazaj, v Sarajevu, sem se odločil Kemalu dati priložnost. Z ženo sva kupila dvojni album “Hvala svima. Kemo i prijatelji“. In nato sva ga poslušala celo pot, ko sva se vozila iz Sarajeva dol proti Mostarju in naprej proti Mljetu. Najbrž nimam srca, niti najmanjšega občutka za njegov melos, toda meni so bile na albumu všeč njegove pesmi šele v izvedbi prijateljev. Meni se zdita vrhunski pesmi “Bacila je sve niz rijeku” in “Nekako s proljeća“, vendar pa v izvedbi Indeksov in Crvene jabuke. Očitno sem bumbar, toda pod kožo mi je globlje zlezel v vlogi tekstopisca kot pa izvajalca. Za razliko od vseh ostalih.

Toda ne glede na neskladnost v glasbenih okusih sem Kemala globoko spoštoval. Kot človeka in kot veliko osebnost. Bil je idol “zlate generacije” in simbol tistih najboljših časov generacije naših staršev. “Sarajevo, ljubavi moja” pa himna najbolj prijazne in zabavne multikulturne prestolnice sveta.

Nekako sem sam pri sebi vedno računal na to, da bom to mojo glasbeno ignoranco nekoč nekako popravil. Toda prehitro je odšel. Leto dni nazaj, ko smo bili skupaj na koncertu v Portalu, na katerem je zbiral denar za operacijo ledvic, je bil kot vedno, izjemno veder in optimističen. Večni mladenič sivih las.

Vem, te moje ignorance ne bom uspel nikoli popraviti. Nekoliko me tolaži le dejstvo, da ga Sandra obožuje in da mu je to pokazala. In da je Kemal velikokrat Dragota povprašal po nama.

Kemal, bil sem grd, toda upam, da bom nekoč tam nekje, ko se srečava, to lahko popravil. In, če bom takrat imel kaj več posluha, s tabo zapel “Nije htjela“.

Nasvidenje