Za uvod in lažje razumevanje preberite najprej Metanje denarja iz helikopterja.

Each of the policy options I have discussed so far involves the Fed’s acting on its own. In practice, the effectiveness of anti-deflation policy could be significantly enhanced by cooperation between the monetary and fiscal authorities. A broad-based tax cut, for example, accommodated by a program of open-market purchases to alleviate any tendency for interest rates to increase, would almost certainly be an effective stimulant to consumption and hence to prices. Even if households decided not to increase consumption but instead re-balanced their portfolios by using their extra cash to acquire real and financial assets, the resulting increase in asset values would lower the cost of capital and improve the balance sheet positions of potential borrowers. A money-financed tax cut is essentially equivalent to Milton Friedman’s famous “helicopter drop” of money.

Nadaljujte z branjem→

Stara ideja Johna M. Keynesa in Miltona Friedmana, Ben Bernanke pa je to idejo večkrat predlagal Japonski (1999 in 2002), da je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje, je spet zelo aktualna. Namreč, pokazalo se je, da monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem (QE) ni bila uspešna. QE je sicer povsod ogromno povečal likvidnost, toda privedel je zgolj do novega balona na trgu kapitala ter povečanja dohodkov zgolj zgornjega 1%. QE pa ni dosegel željenega cilja – spodbuditve agregatnega povpraševanja.

Zato je spet zaživela ideja “helikopterskega denarja” – torej, da bi denar (zastonj in neposredno) dali tistim, ki ga bodo potrošili. Za uresničitev tega koncepta bi morali sodelovati fiskalna in monetarna politika. Prek fiskalne politike bi vlada znižala davke (ali dala socialne transferje) tistim z najnižjimi dohodki (ki običajno ves dohodek takoj potrošijo), monetarna politika pa bi to financirala prek QE. Razlika do sedanjega QE je v grobem samo v tem, da sedanji QE koristi le bogatim (lastnikom kapitala), ki pa ne trošijo, zaradi česar QE nima vpliva na agregatno povpraševanje. Helikopterski denar pa bi (naj) spodbudil prav to. Strošek za državo in centralno banko je v času likvidnostne pasti enak – blizu ničle. Vlada in centralna banka pa lahko ta stimulus kadarkoli umakneta (če denimo pride do nevarnosti povečane inflacije). Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Finančni minister Dušan Mramor je pred dnevi odvrgel 754-milijonsko varčevalno bombo na naše upe o gospodarski rasti v letu 2015. Dinamika vračil obstoječega javnega dolga in lovljenje Evropi obljubljenega 2,4-odstotnega primanjkljaja bosta diktirali nove reze v javne izdatke in hkratno povišanje proračunskih prihodkov. Do neljubih popravkov letošnjega proračuna in varčevalnih ukrepov v proračunu za prihodnje leto naj bi prišlo navkljub slabo poldrugo odstotno točko višji gospodarski rasti, kot je bila vgrajena ob sprejemanju letošnjega proračuna. * Nadaljujte z branjem→

Včeraj v Kopru na srečanju kluba istrskih gospodarstvenikov (via Primorske novice)

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem v Nemško perverzno vztrajanje pri pravilih pisal o tem, kako sta v začetku prejšnjega desetletja, ko sta bili v recesiji in kršili pravila Pakta o stabilnosti in rasti (SGP), Nemčija in Francija dosegli, da je Ecofin (svet finančnih ministrov EU) suspendiral določila SGP za obe državi. Glede na zadnje dogodke, ko Francija prepričuje Nemčijo, da druga poveča javno trošenje za 50 mlr €, če ga prva za toliko zmanjša, nam sledi isto. Francija želi, da se zanjo pravila SGP suspendirajo do leta 2017.

In Francija ima popolnoma prav. Kajti pravila SGP o največ 3% deficitu so absolutna neumnost in državi jemljejo potrebno fleksibilnost v času krize. Neumno je tudi pravilo iz Fiskalnega pakta o največ 0.5% strukturnega deficita (ker nihče sploh ne zna pravilno oceniti strukturne vrzeli; več o tem drugič). Toda problem tukaj je, da ta pravila zelo resno in selektivno uporabljajo samo za majhne in šibke (Grčija, Španija, Portugalska), medtem ko se jim veliki vedno izognejo.

Treba je spremeniti pravila.

Pred desetimi dnevi sem v Pa kaj je z vami? Želite še eno blamažo s šamanistko Bulčevo? podvomil v kompetence “new-age-pozitive-vibrations šamanistke” Violete Bulc. Po današnjem zaslišanju Bulčeve sem spremenil mnenje. Bulčeva je na zaslišanju pokazala energičnost, zavidljivo raven poznavanja transporta in prometne politike ter evropskih agend na tem področju. Demonstrirala je tudi evropskost in socialno občutljivost.

Ne vem, če bo dobra komisarka. Ne vem, kako uspešna bo glede uveljavljanja panevropskih infrastrukturnih projektov. Večina teh zadev ne bo odvisna od nje, ampak od realpolitike. Toda demonstrirala je potrebno energijo ter zvrhano dozo karizme. Če bo uspelo njej, bo glede infrastrukture in prometne politike uspelo tudi Evropi.

Violeta, se opravičujem za skepso.

Bo rebalans letošnjega proračuna priložnost, da bo finančni minister razložil poslancem, zdaj smo tu, resno je, zato bomo v 2015 potegnili zavoro?

“Najbrž bo letošnji rebalans res kaj takega, vsaj sodeč po minimalnem znesku znižanja izdatkov. V 2015 pa bo Mramor po moje poskrbel za kombinacijo ukrepov. Malce znižanja plač in tudi malce znižanja materialnega trošenja, da bodo proračunski uporabniki počistili notranje rezerve, ta denar pa bo nato preusmeril v naložbe. Tako sem ga vsaj razumel. In tako bi bilo tudi prav.”

Pa bo tako preprečil, da bi začeli prizadeti tekmovati, kdo je na slabšem, naročati študije, da bi dokazali krivice? Mogoče ekonomisti še kaj zaslužite?

“…smeh… Ne verjamem, da bi minister koga najel. Vsekakor pa ne koga iz naše skupine.”

Nadaljujte z branjem→

• Reforming economics: Try the business school – The Economist
• Confusion in Brussels – Gloomy European Economist
• The structural balance controversy – Jérémie Cohen-Setton
• Fiscal policy should not be decided by simplistic rules – Martin Wolf
• Inequality, opportunity, and growth… – The Washington Post
• Perspectives on Inequality and Opportunity – Janet Yellen
• A long-term view on inequality – OECD Insights
• Deflation threat to Draghi’s credibility – FT.com
• 5 Reasons to Worry About Deflation – WSJ
• Good Governance Curbs Excessive Bank Risks – iMFdirect
• Wall Street Might Know Something the Rest of Us Don’t – NYTimes.com
• Have Economists Actually Read Thomas Piketty? – NYTimes.com
• Climate Uncertainty No Excuse for Inaction – Scientific American
• Putting Terrorism Risks in Context – Tim Taylor
• Explaining Recent Asset Price Movements – St. Louis Fed
• Inclusive Growth – Jason Furman

Mhm, te stvari so nepredstavljive za Evropo. Si predstavljate, da bi guverner ECB Mario Draghi ali guverner kakšne druge nacionalne centralne banke prišel na konferenco o neenakosti in v zelo dobro argumentiranem referatu omenil, da ga skrbi pretirana rast neenakosti? Si predstavljate naše okravatene in zategnjene centralne bankirje, ki govorijo ljudem nerazumljiv tehnični jezik, poln kratic, kot so LTRO, LTRM, OMT itd. in jih zanima samo “zasidranost inflacijskih pričakovanj“, da bi se spustili na polje (ne)enakomernosti porazdelitve dohodkov med ljudstvom in predlagali, da je treba spremeniti način financiranja dostopa do šolskih storitev? Ne, seveda ne. (*)

No, Janet Yellen, predsednica Fed, je danes na konferenci bostonskega Fed z naslovom Inequality of Economic Opportunity naredila točno to. V uvodnem referatu je secirala razvoj ameriške neenakosti v zadnjih desetletjih in dostop do izobraževanja ter povedala, da jo to skrbi. Zakaj? In zakaj bi to sploh moralo skrbeti Fed?

Na kratko: ker povečana neenakost zmanjšuje enakost možnosti in preprečuje socialno mobilnost, s tem pa zaradi podoptimalnega izkoriščanja človeških virov, ki se ne morejo v polnosti razviti, zmanjšuje dolgoročno gospodarsko rast. To pa je tisto, kar skrbi Fed.

Za tiste, ki morda ne razumejo: govor Yellenove pomeni uradni napad na ameriški liberalizem (tipa Greenspan-Ayn Rand), ki je v zagovarjanju ekonomske svobode in svobode izbire očitno zaribal. Gre za sistem, kjer lahko načeloma svobodno izbiraš, vendar ne moreš izbrati, če nimaš denarja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Najprej nekaj opravičila bralcem. Na teh straneh sta bila v zadnjem mesecu objavljena že dva članka na temo gibanja BDP Slovenije. V prvem sem prikazoval, kako je bil pretežni del hitre rasti BDP v času pred krizo posledica pospešenega investiranja (iz sposojenih sredstev iz tujine) in kako gibanje ostalega BDP (ostale domače potrošnje in izvoza) sploh ne kaže kakega večjega padca. V drugem pa je poudarek na prikazovanju kvartalnih sprememb BDP glede na preteklo leto, ki zaradi načina prikazovanja precej kasneje zazna dejanske spremembe v gospodarski aktivnosti. Pri slednjem sem opozoril tudi na problematiko upoštevanja uvoza pri izračunu strukture BDP, vendar temu nisem posvetil večje pozornosti. Nadaljujte z branjem→