Čez vikend sem se zabaval z branjem diskusije na blogosferi o tem, kako nekomu posredno reči, da je neumen, ne da bi bili grobi do njega. Debata se je razvnela, ker je Larry Kotlikoff protestiral, ker naj bi Paul Krugman napisal, da je kongresnik Paul Ryan neumen. Krugman je bil v resnici precej bolj fin – za oznako Ryana si je sposodil oznako Ezre Kleina iz leta 2007: “a stupid person’s idea of what a thoughtful person sounds like.” No, s tem je v resnici užalil Ryanove volilce in konzervativce, ki se jim zdijo Ryanove ideje razumne in premišljene.

Hja, jaz sem se pred dvema letoma vprašal o prištevnosti nekdanjega predsednika vlade, ko je z nespametno izjavo podžgal špekulacije finančnih trgov o bankrotu Slovenije, kar se je nekaterim zdelo žaljivo. Morda bi moral uporabiti bolj prijazno posredno oznako in se vprašati o prištevnosti volilcev, katerim se takšna oseba zdi tako razumna, da dobi dovolj glasov, da lahko postane predsednik vlade. In ni edina. Ima precej konkurence. Sploh pa na levici oziroma levi sredini. Od tod moja oznaka volilnega telesa izpred enega meseca Ta nacija potrebuje psihiatra. Nadaljujte z branjem→

Ob grozotah, ki se trenutno dogajajo v Gazi, ni prostora za distanco ali nevtralnost. Gre za okupacijo, vojno in uničenje ljudi brez sredstev, zaprtih na zelo majhnem ozemlju, brez vode, kjer so tarče bolnišnice, reševalci in otroci, ki jih imajo za teroriste. To je težko razumeti in nemogoče opravičiti. Sramotno je, da zahodne države dopuščajo takšen genocid. Ne morem razumeti tega barbarstva, ki je še toliko bolj kruto in nepojmljivo, če upoštevamo vse grozljive stvari, s katerimi so se Judje soočali v preteklosti. Sramotno stališče, ki ga imajo ZDA, EU in Španija, je mogoče pojasniti samo z geopolitičnimi zavezništvi, to hipokritično krinko poslovanja, na primer s prodajo orožja. Nadaljujte z branjem→

• How to muddy the waters on impact of austerity – mainly macro
• Facts Still Have, Well, You Know – Paul Krugman
• Poverty: structural or individual? – Chris Dillow
• The Enigma of Russia’s Economy – Tim Taylor
• Treasury takes a big step to fight dirty money – Treasury Notes
• Good News on Financial Reform – Paul Krugman
• Infrastructure Spending as Fiscal Stimulus: Assessing the Evidence – Sylvain Leduc, Daniel Wilson
• The Tale Of Two Middle Classes – Branko Milanovic
• Surprisingly high non-success? – Bill Sundstrom
• How Yellen Might Have Responded to Policy Rules Legislation – Econbrowser
• How Does Income Inequality Compare? – St. Louis Fed
• Why tax systems are trickier than Martian algebra – Tim Harford
• Inflation Expectations: How Credibility Pays Off – Cecchetti & Schoenholtz
• Parada – Matija Stepišnik
• Alenka je taka, kot so njeni lastniki – Primož Kališnik

Za kandidiranje na javnih razpisih ali za službo v državni upravi je potrebno potrdilo o nekaznovanosti. Poslanec Državnega zbora ali član Vlade RS pa ste lahko tudi iz zapora. Obsojeni zaradi korupcije. …pa še predsednik države vam pride osebno čestitat.

Korupcija je očitno vrhunsko cenjena kvaliteta v tej državi.

Foto: Finance

Sodba ameriškega sodišča, da Argentina ne sme plačevati obveznosti do 93% posojilodajalcev, ki so pristali na znižanje obveznosti, dokler ne poplača ostalih 7% posojilodajalcev, ki na znižanje niso pristali, je ena najbolj nepotrebnih in škodljivih odločitev. Po eni strani je Argentino po nepotrebnem poslala v delni bankrot, po drugi strani pa razsodba precej zapleta prestrukturiranje dolgov insolventnih držav. Odpira vprašanje moralnega hazarda posojilodajalcev, ki opogumljeni s to razsodbo ne bodo hoteli pristati na haircut, čeprav so prej zavestno hazardirali z naložbami v zelo rizične državne obveznice. Problem je v ameriški zakonodaji, ki takšen moralni hazard dopušča in ki ga ta razsodba zdaj še podpihuje. To ima lahko močne negativne posledice na stabilnost mednarodnih finančnih trgov. V tem oziru je sto ameriških ekonomistov poslalo javno pismo na Kongres naj prepreči uveljavitev te razsodbe.

O tej sodbi sicer pišem več v avgustovski številki revije Delo +50. Nadaljujte z branjem→

Deron Lee je v Columbia Journalism Review objavil zanimiv primer časopisne manipulacije s strani Stephena Moora, glavnega ekonomista desničarske Heritage Foundation. Moore je pred tedni kot repliko na kolumno Paula Krugmana v časopisu Kansas City Star objavil kolumno (prvotno objavljeno v Investor’s Business Daily) kjer je dokazoval, da so zvezne države, ki imajo nižje davke, hitreje povečevale število delovnih mest po recesiji. No, pri časopisu so kasneje ugotovili, da je Moore manipuliral s podatki in da je zgodba v bistvu nasprotna.

Zgodba je zanimiva iz vidika, da se hard core desničarji ne dajo in da kadar pri ideološko gnani woodoo ekonomiki realnost ne ustreza zgodbi, pač ustrezno popravijo realnost (podatke).
Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika ilustrira, kako se razkorak med dobički in davki, ki jih ameriške korporacije plačujejo doma, od leta 1990 vztrajno veča. Medtem ko so leta 1990 korporacije imele za 7% BDP dobička in plačale za 1.5% BDP davka od dobička, ga danes plačujejo prav toliko, čeprav so se od takrat dobički povečali na skoraj 13% BDP. Ob tem pa je stopnja davka od dobička ostala nespremenjena – 39.1% (35% zvezni davek, preostanek pa je povprečje državnih davkov).

Vir: Justin Fox, Harvard Business Review Nadaljujte z branjem→