Odprite mošnjičke še za hrvaške varčevalce

Črt Kostevc

Za mnoge ni bilo posebno presenečenje, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo v prid varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke iz BiH in hkrati sprožilo zelo verjetno kaskado nadaljnih vlaganj podobnih zahtevkov s strani preostalih skupin varčevalcev predvsem na Hrvaškem in BiH. Kaže, da je presenečena zgolj slovenska vlada. Vračilo glavnice in natečenih obresti za slabo četrtino stoletja bo zamajalo terminski načrt slovenske fiskalne ozdravitve. Dobrega pol leta po tem, ko se je rodila Družba za upravljanje terjatev bank in le dva meseca potem, ko je bil prenešen prvi večji sveženj bančnih tertjatev nanjo, nas čaka nov fiskalni knockdown. *

Dolg Ljubljanske banke Sarajevo do varčevalcev v BiH je leta 1991 znašal približno 108 milijonov evrov, do Hrvaških varčevalcev pa je imela LB Zagreb še za približno 143 milijonov evrov dolga. Če upoštevamo konzervativno LIBOR obrestno mero, po kateri si kratkoročna posojila med seboj posojajo banke in ki zaradi svoje ročnosti predstavlja minimalno kompenzacijo za tveganje, pa se je v pretečenih 23 letih nabralo še bistveno več v stroških obresti. Skupen znesek, ki bi ga tako dolgoval pravni naslednik Ljubljanske banke, bi znašal vsaj slabih 624 milijonov evrov. Ni potrebno poudarjati, da je omenjeni znesek zelo konzervativna ocena obrestnih stroškov. Za primerjavo: če bi kot referenčno vzeli 5 odstotno obrestno mero, ki jo je Slovenija izplačevala nekaterim varčevalcem v skladu z Zakonom o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog iz leta 1993, bi se znesek napihnil na nekaj več kot 809 milijonov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je svojo sodbo utemeljilo na večih podstatih. Primarno je šlo za to, da sodišče implicitno ni pokazalo razumevanja za idejo kompenzacije dolgov pravnih oseb do podružnic Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni z depoziti tamkajšnjih varčevalcev. Četudi sta pri neplačilu dolgov podjetij imeli aktivno vlogo tudi vladi Hrvaške in Bosne, je sodišče zavrnilo povezavo med temi in dolgovi banke do fizičnih oseb. Terjatve banke do hrvaških in bosanskih podjetij bodo očitno predmet nove tožbe, ki jo bo proti dolžnikom ali celo državama morala v imenu banke vložiti slovenska država.

Druga podstat za odločitev sodišča v prid varčevalcem pa temelji na ugotovljenih tokovih deviz iz podružnic Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem na ljubljansko centralo banke. Razlaga slovenskih zagovornikov, da so devize skozi Ljubljano potovale naprej v Beograd v Narodno banko Jugoslavije, ni bila podprta z dovolj dokazi. Sodišče tako navaja, da naj bi zgolj 15 odstotkov od 9 milijard dolarjev deviz dejansko prispelo v Beograd, ostale pa naj bi v Beograd prispele zgolj pro forma ali računovodsko in bi tako večinoma ostajale po republikah. Od tod je torej sodišče sklepalo, da so sredstva podružnic Ljubljanske banke večinoma ostala v Sloveniji.

Dodaten zaplet v zgodbi predstavlja dejstvo, da sta tako Hrvaška kot BIH po razpadu Jugoslavije nekoliko “popravili” zakone o državnih garancijah za devizne vloge varčevalcev. Namesto garancij za vse banke s sedežem na svojem ozemlju, so garancijo zoožili samo na domače banke. Tuje, torej nedomicilne, banke so bile izrecno izključene iz garancijske sheme. Varčevalci Ljubljanska banke pa niso bili upravičeni do garancije hrvaške oziroma bosanske države tudi zato, ker slednja v teh državah ni nikoli uveljavljala plačilne nesposobnosti. Likvidnostne težave bank so bile namreč pogoj, da bi varčevalci lahko uveljavljali državno garancijo za svoje vloge. Slovenija pa tudi Makedonija sta, nasprotno, v istem obdobju prevzeli tudi garancijo za devizne vloge varčevalcev tujih bank na svojem ozemlju. Res pa je, da so bili deleži deviznih vlog tujih bank v Sloveniji bistveno nižji kot na Hrvaškem in Bosni. Odločitve o obsegu garancij so imele torej prej ekonomsko kot nacionalistično ozadje.

Radi pozabljamo, da so tudi slovenska sodišča v večih primerih odločila v prid deviznih varčevalcev iz nekdaj bratskih republik ter večim zaporednim vladam naložila hitrejše reševanje problema. Težko torej hlinimo presenečenje nad dejstvom, da so podobno odločila tudi evropska sodišča. V zadnjih dvajsetih letih smo dobili dovolj opozoril, da je slovenska Vlada moralno in tudi pravno odgovorna za dolgove, ki jih je imela Ljubljanska banka do deviznih varčevalcev. Sodišča so se v večih primerih odločila zaščititi varčevalce oziroma neodtujljivost njihovega premoženja. S tem so odnos med banko in komitentom izolirali od nasledstvenih vprašanj in drugih relacij, ki jih je banka vzpostavila na območju posamezne republike. Če bi bili sami v koži omenjenih varčevalcev, bi takšno zaščito pričakovali kot samoumevno, ne glede na kompleksna politična vprašanja, ki zgodbo zapletajo.

Slovenska politika in pravna stroka sta stavili na napačnega konja v tej dirki. Stavili sta z našim, torej davkoplačevalskim denarjem v prepričanju, da jim polni izplen, torej prenos terjatev deviznih varčevalcev pod sukcesijska vprašanja, ne uide. In izgubili. Tudi, ko je še njim postalo jasno, da bi bilo potrebno stavo spremeniti, so vztrajali pri svoji prvi izbiri in z vsakim izgubljenim dnem stavljeno vsoto povečevali. Inercija prvotne odločitve, oziroma nezmožnost priznati lastno napako, je vodila v leta tiščanja glave v pesek. Ni bila torej napaka storjena zgolj enkrat, napako so ponavljali četrt stoletja. In te napake imajo svojo ceno. Vsaj 400 milijonov evrov in z vsakim dnem je višja.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: