V začetku leta sem se spraševal o tem, koliko časa lahko zdržimo brez vlade, ki bi res vladala in ne samo obstajala na papirju. In zaključil, da ni upanja na razsvetljenje, pač pa da bi morali zaprositi, da dobimo neko prisilno upravo od zunaj, ki nam bo vsako leto napisala nova pravila za uporabo. Od takrat se je spremenilo zgolj to, da smo še tisto nevidno vlado izgubili in da so pred nami volitve kot možnost izbire nove vlade. Zdaj si lahko izberemo vlado, kot jo res hočemo. No, vidite, in natanko tega me je strah. Strah me je, da bomo dobili vlado po lastni podobi. *

Dovolite, da vzamem v roke kristalno kroglo in se pretvorim v političnega vedeževalca. Tja, ob pogledu v kroglo se mi oči zamračijo. Volitve bodo, če se ne zgodi državni udar ali kaj podobnega, prinesle relativno večino stranki SDS Janeza Janše. Njegovo »mučeništvo« na Dobu mu bo dvignilo tržno ceno politične žrtve in pomagalo stranki doseči še boljši rezultat. Toda to Janši in stranki ne bo nič pomagalo. Zapornik Janša ne bo mogel voditi vlade, druge stranke pa najbrž ne bodo hotele v koalicijo s stranko, ki ima predsednika v zaporu. Na drugi strani bo najbrž največ glasov dobila Židanova SD, čeprav zadnje ankete kažejo neverjetno priljubljenost Cerarjeve SMC. SD bo tako z levimi sateliti (Šoltesem in Cerarjem ter Bratuškovo, če bo prišla v parlament) ter ob nepogrešljivi asistenci Erjavčevega Desusa oblikovala vladno koalicijo. To bo leva vladna koalicija, ki bi jo lahko poimenovali »Združena levica demokratičnega ekološkega socializma« (ZLDES). Predsednik vlade bo Dejan Židan, razen če volivci na prestol ne dvignejo Cerarja, ki še bolj goreče obljublja, da ne bo nič privatiziral. Konec gledanja v kristalno kroglo.

Vidite, to bo vlada po naši podobi. Vlada, ki jo bomo izvolili. Vlada, kot si jo zaslužimo. Zastopani bodo vsi naši ključni interesi. Interesi upokojencev, da jim nihče ne poseže v višino in rast pokojnin. Interesi socialnih podpirancev, da jim nihče ne zmanjša socialnih transferjev. Interesi javnih uslužbencev, da jim nihče ne vzame plačanega odmora za malico ali plačila malice. Interesi ljubiteljev domačega ne glede na ceno ali kvaliteto, da jim nihče ne bo prodajal stare železnine v državni lasti.

Dobili bomo natanko to, kar si večinsko želimo. Toda kljub temu bomo zelo nesrečni z vladno izbiro. Čemu ta shizofrenija? Tja, vse te stvari, ki si jih tako želimo ohraniti, stanejo. Izdatki za pokojnine se zaradi staranja prebivalstva, zaradi povečanega priliva novih upokojencev in zaradi usklajevanja pokojnin z inflacijo trendno povečujejo. Galopirajo. Tako v absolutnih cifrah kot relativno v obliki deleža v BDP. Iz 3.3 milijarde evrov leta 2007 na 4.2 milijarde evrov v 2013 oziroma iz 9.7% na 11.8% BDP. Število vplačnikov v pokojninsko blagajno glede na število upokojencev pa upada. To je preprosta aritmetika. Čista matematika. In te matematike se ne da prelisičiti. Socialni transferji tudi ogromno stanejo (okrog 2 milijardi evrov na letni ravni) in se s podaljševanjem recesije absolutno in relativno povečujejo. Stara železnina v obliki podjetij v državni lasti pa ne samo, da izgublja na vrednosti in da ne ustvarja donosa, pač pa zahteva še državne subvencije. Torej zahteva še več proračunskih izdatkov. In tako naprej.

Če seštejemo skupaj vse te naše želje, ki smo jih položili v roke bodoči vladi po našem izboru, dobimo trend naraščajočih javnih izdatkov. Tudi brez krize naraščajo. Ne pogledamo pa na drugo stran bilance, kjer bi ugotovili, da prihodki v proračun ne sledijo trendu rasti izdatkov, kot si jih želimo. Povečuje se torej proračunska luknja, ki jo treba zapirati z zadolževanjem v tujini. Ali pa mora vlada povečati davke, da proračunski krater preveč ne zazija in da nas Evropska komisija ne da na črno listo držav, ki se ne držijo zmanjševanja makroekonomskih ravnovesij. In da nam ne nabije proračunskih kazni. No, in zaradi nujnega dviga davkov, ki bodo pokrili naše prevelike želje glede na zmožnosti, bomo blazno jezni na vlado. Na vlado, ki smo jo sami izvolili in vanjo projicirali vse svoje želje. Čista shizofrenija.

Nihče od nas se ni pripravljen odpovedati niti enemu evru. Ker nam pripada. Naj vzamejo onim drugim, onim lenuhom ali prevarantom. In tako lepo prelagamo breme iz enega na drugega, nakar se po enem krogu spet vrne k nam. V obliki višjih davkov. In nato še bolj bentimo nad vlado.

Pri tem pa vsi ekonomski modeli temeljijo na predpostavki, da smo posamezniki racionalni. Da znamo vnaprej predvideti in natanko izračunati, da se bo denimo uskladitev pokojnin z inflacijo ali subvencija za dijaške in študentske vozovnice na koncu materializirala v višjih davkih. Figo smo racionalni. Smo bleferji. Sami sebe blefiramo, da nam evra, ki nam ga – zasluženo, kajpada – da država v levi žep, ne bo potem pobrala iz desnega žepa. Blefiramo se, ker nam je tako najbolj ugodno. Ničesar nam ni treba spreminjati in vedno imamo na voljo aktualno vlado kot dežurnega krivca. Vlado, ki smo jo sami postavili, po naši podobi in da nam izpolnjuje naše predvolilne želje.

Pa vendar bi bile lahko stvari precej drugačne. Če bi bili le za kanček bolj racionalni in premislili vsaj za dva koraka vnaprej. Če bi pomislili na to, da bi nam denimo zmanjšanje nekaterih socialnih ali šolskih standardov na raven Avstrije prihranilo dvig trošarin ali DDV. Če bi denimo pri plačah javnih uslužbencev ukinili dodatek za prehrano v višini 75 evrov mesečno, bi po izračunu prek palca na letni ravni prihranili okrog 160 mio evrov. In ne bi nam bilo treba uvajati nepriljubljenega davka na nepremičnine, ki naj bi prinesel prav toliko izplena. Ali pa bi lahko znižali stopnjo DDV iz 22% na 21%. Podobno velja, če bi ukinili nenormalno visok standard števila vzgojiteljic na otroka v vrtcih ali podobne standarde v osnovnih šolah. Če bi jih zgolj prilagodili standardom v bogatejši Avstriji. Ali da bi zgolj zamrznili raven pokojnin za dve leti. Tako kot v Avstriji, kjer jih ne prilagajajo inflaciji, ampak zgolj vsakih nekaj let določijo novo nominalno raven. In nihče se ne razburja.

Zadnjič sem predlagal, da bi čisto drobna prevetritev izdatkov v javnem sektorju dala velikanske učinke. Predlagal sem, da bi vlada zgolj morala dati jasno navodilo tehničnim ekipam na vsakem ministrstvu, da z natančnim pregledom posameznih proračunskih postavk privarčujejo vsak pri sebi 5% in to na način, da se kvaliteta javnih storitev ne zmanjša oziroma da se standard storitev in socialnih transferjev ne zmanjša pod denimo raven Avstrije. Nihče te drobne racionalizacije ne bi zares začutil, nihče ne bi bil z njo bistveno prizadet, poznalo pa bi se nam vsem v žepu. Trošarine in DDV bi bili nižji, ne bi se bali novih davkov.

Ampak mi uživamo v tej naši shizofreniji. Šli bomo na volitve in naredili natanko to, kar meni pravi kristalna krogla. Izvolili si bomo vlado po naši podobi. Da jo bomo nato lahko preklinjali, ker nam bo sproti izstavljala račune za našo shizofrenijo. Ta nacija potrebuje psihiatra.

No, jaz v tej kolektivni shizofreniji ne bom sodeloval. V času volitev bom na dopustu. In ko bom prišel nazaj, bom stoično prenesel novice o vladi, ki ste jo (tudi v mojem imenu) kolektivno izvolili. In tudi davke za to kolektivno shizofrenijo bom, kot doslej, vestno plačeval.

________

* Izvorno objavljeno v Delo Plus 50

(Komentar je bil napisan sredi junija)