Nadaljujte z branjem→

Ameriški Fed je naredil še en velik korak k transparentnosti – po objavah zapisnikov sej OMC (Open Market Committee) je objavil tudi kateri makroekonomski model uporablja pri svojih simulacijah ukrepov monetarne politike, ki so nato podlaga za odločitve o konkretnih ukrepih. To je velik korak naprej v primerjavi z vsemi ostalimi centralnimi bankami.

Za mnoge pa je največje presenečenje pri objavi modela razkritje, da Fed ne uporablja DSGE modela, pač pa je njegov FRB/US model neke vrste Structural Econometric Model (SEM), ki je v bistvu ad hoc eklektična mešanica teoretskih predpostavk in ekonometričnih ocen. Nekaj, kar je za neoklasične fanatike bodisi absolutno zastarelo bodisi absolutno zgrešeno, ker ni – saj veste – mikro fundirano. Toda, kot komentirajo manj fanatični neoklasiki, je prav to največja prednost Fed modela – fleksibilnost in sposobnost prilagajanja dejanskemu dogajanju, ne pa dogmatsko sledenje že apriori napačnim predpostavkam, vgrajenim v DSGE modele.

Nadaljujte z branjem→

Sporno imenovanje Roka Praprotnika, nekdanjega člana Senata KPK, na podlagi očigledno prirejenega razpisa na mestu direktorja centra za skladnost poslovanja NLB, je bila očitno kaplja čez rob okusnega. Povod za častni in protestni odstop Franceta Arharja iz mesta predsednika in člana nadzornega sveta NLB. Jaz bi si sicer želel, da bi Arhar namesto odstopa vztrajal in zahteval razpravo o odgovornosti Janka Medje, predsednika uprave NLB, ter na sejo NS NLB uvrstil točko o zamenjavi Medje. Toda ker je bil Arhar v NS NLB v manjšini, je očitno ocenil, da “ne more zmagati” v preiskovanju odgovornosti v zvezi s spornimi posli uprave NLB, ki jih je preiskovala KPK in v zvezi s spornim imenovanjem Praprotnika na mesto direktorja v NLB. Zato ta odstop razumem. V takšnih razmerah je odstop najbolj častno dejanje, ki ga lahko stori posameznik.

Nadaljujte z branjem→

Aktualne napovedi gospodarske rasti za Slovenijo sicer kažejo, da se temni oblaki globoke gospodarske depresije počasi umikajo in da se na obzorju počasi jasni. Toda gospodarske napovedi za letos so izjemno nizke (IMF: 0.3%, Umar: 0.5%, BS: 0.6%, EK: -0.1%, za naslednje leto pa le za spoznanje višje – med 0.7% in 1.4%. Precej časa bo trajalo preden bo sonce zares posijalo v to zatohlo kotlino, pa še takrat bo njegova moč precej šibka. Obstaja zelo velika verjetnost, da nas čaka dolgo desetletje kilave gospodarske rasti oziroma »sekularne stagnacije«. Rasti, ob kateri ni mogoče ne zares živeti ne umreti. *

Nadaljujte z branjem→

• Time to rebuild infrastructure – Larry Summers
• Offshore and Underground – Paul Krugman
• Growth is all in how you account for it – FT.com
• What Happened to Fast-Food Workers When San Jose Raised the Minimum Wage? – WSJ
• A Few Finger Exercises with the Saez and Zucman Wealth-Concentration Estimates – Equitable Growth
• Austerity, journalists and the financial sector – mainly macro
• Value of Life: The Singularity Speaks – EconoSpeak
• Why We’re in a New Gilded Age – Paul Krugman
• The Currency Crisis of 1779 and Today’s European Debt Crisis – Liberty Street
• On forgetting land in models of secular stagnation – Nick Rowe
• Big Bang to Little Swoosh – NYTimes.com
• The Return of Expansionary Austerity – Paul Krugman
• Keeping Up with the Joneses and Household Debt – John Mondragon

Prav zares, kaj se dogaja z nekoč globalnim finančnim policajem, da je nenadoma postal tako mehak? Zakaj je tako popustljiv glede razdolževanja držav in nujnosti fiskalne konsolidacije, kar je bil še do nedavnega njegov glavni fokus in mantra? Zakaj se njegovi ekonomisti nenadoma ukvarjajo s vprašanji neenakosti in razdelitve dohodkov?

Hja, zgodila se je globalna finančna kriza, ki je na glavo postavila vse, v kar s(m)o do sedaj ekonomisti na podlagi učbeniške ekonomije lahko verjeli. Prišli smo v stanje, ko nam grozi dolgo obdobje nizke gospodarske rasti in nevarnosti naraščajoče nestabilnosti. V stanje, na katerega učbeniška ekonomija nima odgovora. Ker do takega stanja v učbenikih ekonomije sploh ne more priti.

Nadaljujte z branjem→

O problemu dolgotrajne nizke rasti (sekularne stagnacije) za slovensko gospodarstvo lahko preberete v mojem današnjem komentarju v Financah. Pred dnevi pa je Larry Summers, glavni ekonomski svetovalec predsednika Obame, v Washington Postu objavil komentar, v katerem navaja programske točke za strategijo IMF, da bi se izognili globalni zaustavitvi rasti.

In its current World Economic Outlook , the IMF essentially endorses the secular stagnation hypothesis — noting that the real interest rate necessary to bring about enough demand for full employment has declined significantly and is likely to remain depressed for a substantial period. Without robust growth in industrial world markets, growth in emerging economies is likely to subside even without considering the political challenges facing countries as diverse as Brazil, China, South Africa, Russia and Turkey.

Nadaljujte z branjem→

There is considerable disagreement about this point.

One prominent argument in political philosophy, found in John Rawls’ book A Theory of Justice, holds that inequalities in economic and social status can be justified to the extent that they serve the interests of the least-fortunate class in society but not otherwise. In other words, if society of impoverished subsistence farmers finds that the only way to broadly raise living standards is to industrialize and create a small class of rich factory owners, that’s okay. Or if paying doctors substantially more than the average person’s salary is the way to induce people to master the craft of medicine and cure the sick, that’s okay too. Exactly how much inequality this approach (dubbed “the difference principle” by Rawls) would countenance in practice is difficult to say.

Preberite odličen pregled na Voxu o tem, kaj je neenakost, kako jo merimo in ali je neenakost nekaj slabega.

Ko države dosežejo visoko raven zadolženosti, gre lahko pot navzgor ali navzdol. Na IMF so v World Economic Outlook 2012 analizirali dinamiko razdolževanja v razvitih državah. Spodnja slika kaže, da je po točki, ko država doseže raven 100% BDP mogoče vse. Večina držav pa je vseeno znižala raven dolga. Sploh kadar je prišlo do nakopičenja javnega dolga v času vojne. Po vojni je zaradi hitre rasti BDP tudi raven javnega dolga glede na BDP upadla.

Nadaljujte z branjem→

Problem sekularne stagnacije, torej dolgega obdobja nizke rasti (depresije), visoke brezposelnosti in nizkih obrestnih mer, postaja vse bolj realen. Problem je podoben kot v obdobju po Veliki depresiji ali v času japonskih izgubljenih dveh desetletij. ZDA in evropske države je iz sekularne stagnacije “rešila” druga svetovna vojna, natančneje veliko povečanje javnih izdatkov za vojaške namene, Japonska pa je še vedno v depresiji. Danes takšnega “rešilnega” ukrepa ni na vidiku. Gauti Eggertsson & Neil Mehrotra (2014) sta v še svežem članku oblikovala teoretični model sekularne stagnacije, v okviru katerega tudi poiščeta rešitve za izhod iz depresije: trajno povečanje inflacije na eni ter trajno povečanje javnih izdatkov in povečana redistribucija dohodkov na drugi strani, ki lahko trajno dvigneta raven povpraševanja.

Sedanje politike nizkih obrestnih mer in začasno povečanih javnih izdatkov imajo zelo omejene učinke.

Nadaljujte z branjem→