Zakaj se IMF nenadoma briga za neenakost?

Prav zares, kaj se dogaja z nekoč globalnim finančnim policajem, da je nenadoma postal tako mehak? Zakaj je tako popustljiv glede razdolževanja držav in nujnosti fiskalne konsolidacije, kar je bil še do nedavnega njegov glavni fokus in mantra? Zakaj se njegovi ekonomisti nenadoma ukvarjajo s vprašanji neenakosti in razdelitve dohodkov?

Hja, zgodila se je globalna finančna kriza, ki je na glavo postavila vse, v kar s(m)o do sedaj ekonomisti na podlagi učbeniške ekonomije lahko verjeli. Prišli smo v stanje, ko nam grozi dolgo obdobje nizke gospodarske rasti in nevarnosti naraščajoče nestabilnosti. V stanje, na katerega učbeniška ekonomija nima odgovora. Ker do takega stanja v učbenikih ekonomije sploh ne more priti.

Glavno ekonomsko in politično vprašanje trenutno je, kako stabilizirati svetovno gospodarstvo, in sicer predvsem v razvitih državah, ki so njegov motor. In v razvitih državah se je kot eden izmed ključnih momentov nestabilnosti pokazala naraščajoča neenakost v razdelitvi dohodkov in porazdelitvi bogastva. Tukaj leži ključ za razumevanje ameriške finančne krize iz prejšnjega desetletja in tukaj leži ključ za stabilno dolgoročno rast.

Ameriška izkušnja iz zadnjih treh desetletij je pokazala, da je porast neenakosti po letu 1980 v povezavi z deregulacijo finančnega sistema glavni krivec za povečano nestabilnost in ponavljajoče se krize. Ker so zatrtje sindikatov in pretirana fleksibilizacija trga dela, selitev proizvodnje v tujino zaradi globalizacije in posledično izginotje srednjega razreda na eni strani vplivali na stagnacijo povprečnih plač, na drugi strani pa je deregulacija finančnega sistema privedla do izbruha “iracionalnih pretiravanj”, so se ne samo močno povečale razlike v dohodkih, pač pa se je zmanjšala realna kupna moč spodnjih spodnjih dveh tretjin prebivalstva. Tem pa je finančni sektor omogočal življenje na up (prek kreditnih kartic, potrošniških kreditov in stanovanjskih kreditov). Dokler je šlo. Toda povečanje zadolženosti spodnjih dveh tretjin prebivalstva je naletelo na svoje naravne meje in povzročilo implozijo sistema.

Od tukaj naprej ni več označene poti. So le še ugibanja o tem, katera pot je prava. Konsenza še ni. Toda večina progresivnih ekonomistov in tudi IMF ga vidi v spremembi sistema, v spremembi načina prerazdelitve dohodkov. V zmanjšanju neenakosti, kar naj bi povečalo kupno moč večine prebivalstva in s tem omogočilo večjo dolgoročno stabilnost rasti.

Zato bodite pozorni na besede Christine Lagarde, direktorice IMF za New York Times:

“I hear people say, ‘Why do you bother about inequality? It is not the core mandate.’ Well, sorry, it is also part of the mandate,” Ms. Lagarde told me. “Our mandate is financial stability. Anything that is likely to rock the boat financially and macroeconomically is within our mandate.”

“Because inequality rose, we had to look at it more carefully and look at whether rising inequality in those societies in the postcrisis period in particular was relevant for the macroeconomic analysis that we do.”

Vprašanje je, kako spet povrniti izginuli srednji razred, povečati njegovo ekonomsko trdnost in kupno moč ter tako stabilizirati gospodarstvo na daljši rok. Kriza se namreč iz razvitih držav širi v manj razvite, kar sproža precej strahu pred globalno politično nestabilnostjo. Kot kaže analiza iz ameriškega think-tanka Brookings, se globalni protesti proti obstoječemu gospodarskemu modelu širijo, pri čemer pa ne gre za proteste revnejših, pač pa za proteste izginjajočega srednjega sloja, ki je z globalizacijo največ izgubil:

This is shaping up to be the decade of protest. From Chile and Brazil to Turkey, Thailand, and Venezuela, riots have broken out and even – as in Ukraine – broken governments. Each protest has its own character, of course: but there are striking similarities among them – and, in particular, among the people participating in them. 

For one thing, the protests are being led by relatively wealthy people in relatively wealthy countries. The “prototypical” protestor is not a nothing-to-lose risk taker, but middle-aged, middle income, and more educated than the average, falling into the outdated category of “middle class”. He or she has, for the most part, made significant investments in the socio-economic system that she lives in, and yet is pessimistic about opportunities for the future within it. In fact, the protestors look a lot like the upwardly mobile but unhappy “frustrated achievers” around the world I have been tracking for years.

Vir:

Ne pretiravam, če rečem, da lahko v sedanji situaciji potegnemo politično-ekonomske paralele z divjim liberalnim kapitalizmom iz prve polovice 19. stoletja in eksplozivno mešanico negotovosti, neenakosti, revščine in strahu med obema svetovnima vojnama. Izkušnja iz prve epizode je bila, da je treba delavcem dati več pravic, izkušnja iz druge pa, da je treba uvesti močno socialno državo in okrepiti srednji razred prek povečanja plač spodnjim dvem tretjinam zaposlenih. Na kratko, potrebno je redefinirati razmerje med dohodki kapitala in dela v smeri povečanja deleža dela, kot ga je to imelo konec 1970. let – tik pred reaganovsko kontrarevolucijo. To je edina pot k večji prosperiteti za vse. To je edina pot k stabilnosti gospodarske rasti.

Ne pozabite, da je edino gospodarsko stabilno obdobje v zadnjih dveh stoletjih bilo tisto po drugi svetovni vojni do prvega naftnega šoka leta 1973. To je bilo obdobje visoke rasti, močne socialne države, rasti plač v skladu z rastjo produktivnosti, obdobje ohranjanja deleža dela v razdelitvi BDP in močnega srednjega razreda. Prej kot se bodo lastniki kapitala in vladajoča politika tega zavedli, toliko bolje bo zanje.

 

%d bloggers like this: