Nadaljujte z branjem→

V novi knjigi “The Tragedy of the European Union: Disintegration or Revival?” (dejansko naboru intervjujev), ki bo izšla v torek 11. marca 2014, George Soros razmišlja o prihodnosti EU in evro območja. Pri čemer ne more mimo nemške “hinavske” in “pravičniške” politike. Po njegovem evro območje v takšnem aranžmaju ne more obstati. Po njegovem je evro transformiral EU kot prostovoljno zvezo enakovrednih držav v zvezo, ki ni več prostovoljna in kjer je Nemčija voditelj. Soros je skeptičen do sposobnosti evro območja, da se transformira in s tem preživi. Za evro območje bi bilo daleč najboljše, če bi Nemčija izstopila. Toda s tem bi prišlo do depreciacije evra na eni in apreciacije nemške marke na drugi strani, kar bi izničilo nemško konkurenčnost. Zato Nemčija za takšno rešitev seveda ni zainteresirana.

Nekaj poudarkov iz knjige, kot jih je zabeležil britanski Telegraph: Nadaljujte z branjem→

• What drives the EU labour-market mismatch? – vox
• America’s History of Class Warfare – Justin Fox
• Nation of CRINOs – Paul Krugman
• How macro answered its critics – Noahpinion
• Drinking during pregnancy and children’s test scores – vox
• The Fallacy of Financial Education – The Baseline Scenario
• Thinking About Progress in the Labor Market – macroblog
• The Challenge of Estimating Full Employment – FRB Atlanta
• The Credit and Commercial Crisis of 1772 – Liberty Street
• Wealth Inequality and Stock Market Gains – Amir Sufi
• More On Wages And Monetary Policy – Paul Krugman
• The sharp but effectual remedy – mainly macro

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

V petek je SURS poskrbel za svojevrstno presenečenje s podatkom, da je v zadnjem četrtletju lanskega leta BDP zrasel za 2.1%, s čimer naj bi se recesija tehnično končala. Pa se je res? * Nadaljujte z branjem→

Kaj je povzročilo nenadni izbruh rasti v zadnjem trimesečju 2013? Kakšen misterij se skriva v rdečem krožcu v spodnji sliki? Kaj je država izgradila v vrednosti 215 mio evrov?

Nadaljujte z branjem→

Kot pripadnik mlajše (čeprav, na žalost, že zdavnaj ne več tako mlade) generacije, rojene močno po drugi svetovni vojni, sem bil desetletja dolgo naiven, misleč, da je ta zgodba okrog partizanov in domobrancev povsem brez zveze. Spomenke Hribar in »njene sprave« zelo dolgo nisem razumel oziroma je nisem hotel razumeti. Resnično, komu kaj mar, kaj se je zgodilo pred skoraj 70 leti? Toda, priznam, bil sem v zmoti. Očitno je pomembno. To, da nismo nikoli z neodvisno preiskavo raziskali medvojnih in povojnih zločinov na obeh straneh, obsodili krivcev ter dostojno in simbolno pokopali mrtvih, nas še danes, 70 let kasneje, močno razdvaja. Ne znamo biti normalna država, v kateri bi diskutirali o strateških interesih Slovenije ter se kregali o razvojnih konceptih. Pač pa se namesto tega se ob vsaki malce večji proslavi na smrt kregamo o preteklosti. Moj nauk iz te zgodbe je, da se narod brez razčiščene preteklosti ne more osredotočiti na prihodnost. * Nadaljujte z branjem→

Pred dvema tednoma je Nicholas Kristof v New York Timesu napisal dramatični poziv “Professors, We Need You!” in v njem izrazil razočaranje, ker se znanost zapira v v svoj hermetični svet, ker ni sposobna svojih dognanj preliti v uporabne nasvete za realni svet. Apeliral je na znanstvenike naj začnejo več poljudno komunicirati z javnostjo. Pred dnevi mu je v kolumni za Bloomberg odgovoril Ezra Klein, nekdanji urednik Wonkbloga v Washington Postu, in povedal, da je pravi problem deintelektualizacije javne debate v tem, ker novinarji ne znajo pristopiti k znanstvenikom in razumeti tega, kar počnejo. Namesto tega so se nekateri znanstveniki, predvsem ekonomisti, samoorganizirali in začeli v blogosferi v realnem času diskutirati realne probleme. Klein pravi še, da je v bistvu sreča, da je tako malo znanstvenikov sposobnih svoje ugotovitve iz hermetičnega sveta preliti v poljudni jezik za množice … sicer novinarjev sploh ne bi potrebovali.

In glede ekonomske blogosfere ima Ezra Klein zelo prav. Resnično je postal užitek spremljati diskusijo med ekonomisti v realnem času. Nadaljujte z branjem→

But I was especially drawn to “Whither the Euro?” by Kevin Hjortshøj O’Rourke, because he finds himself driven to contemplating whether the euro will survive. He concludes:

The demise of the euro would be a major crisis, no doubt about it. We shouldn’t wish for it. But if a crisis is inevitable then it is best to get on with it, while centrists and Europhiles are still in charge. Whichever way we jump, we have to do so democratically, and there is no sense in waiting forever. If the euro is eventually abandoned, my prediction is that historians 50 years from now will wonder how it ever came to be introduced in the first place. Nadaljujte z branjem→