Odlična zgodba, ki jo delno popisuje že Keynes v “Splošni teoriji”. Timothy Taylor povzema analizo Roberta Dorfmana o izjemni navezavi med (ob J.S. Millu) dvema najbolj znanima ekonomistoma iz začetka 19. stoletja – med Thomasom Malthusom in Davidom Ricardom. Izjemno zagrizeno sta medsebojno – zasebno in javno – diskutirala in se nikoli strinjala, toda hkrati sta bila zelo dobra prijatelja. Zgodba odpira vprašanje medsebojnega spoštovanja ne glede na razlike v pogledih. Oziroma:

Se potrudimo slišati kritiko tako močno kot zastopamo lastna stališča? Ali dopuščamo možnost, da so naši pogledi samo nepopolna aproksimacija resnice, kot so tudi pogledi ostalih zgolj nepopolna aproksimacija resnice? Se lahko ne strinjamo o ničemer in kljub temu ostanemo prijatelji? Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Televizijske limonade so priročno zatočišče pred napornim vsakdanom gospodinj, upokojencev in najstnic že več kot pol stoletja. V osnovi se njihov koncept v vsem tem času ni bistveno spremenil: romance, prevare, spletke, vzponi in padci »dobrih« in »manj dobrih« likov, s katerimi, prvimi ali drugimi, se načeloma lahko poistoveti slehernik. Njihovi začetki so bili oglaševalsko zlato, saj so lahko marketinški eksperti oglase, ki so se vrteli med nadaljevankami, zelo natančno prilagodili populaciji gledalcev, ki je bila dopoldne, ko so se oddaje predvajale, doma. Glede na to, da so bile to večinoma gospodinje in upokojenci, so bili začetki povezani z oglasi za čistila in mila (angl. soap), kar je dalo ime temu žanru televizijske produkcije žajfnica (angl. soap opera). Nadaljujte z branjem→

To je odlična ideja! Nataša Briški, urednica Metine liste, predlaga:

Ustanovitev slabe stranke – po vzoru slabe banke bi v slabo stranko prenesli podkupljive, histerične, brezkarakterne in brez strategije politike, ki nas redno smešijo in sramotijo pred malimi ekrani, javnostjo in tujimi predstavniki, ki ves ta cirkus beležijo in pošiljajo domov. Želim si, da bi slabo stranko ustanovili čimprej in vanjo prispevali vsaj nekaj poslancev iz vsake poslanske skupine in iz lokalnih in državnih institucij, ki so nas v letu 2013 tolikokrat sramotili. Nadaljujte z branjem→

Svetovalec predsednika Obame Larry Summers je pred dvema mesecema odprl vprašanje “sekularne stagnacije”, ki je posledica premajhnega domačega povpraševanja, to pa posledica stagnacije povprečnih plač v ZDA in povečane neenakosti v razdelitvi dohodkov. Konec prejšnjega leta je predsednik Obama napovedoval boj proti neenakosti kot ključno razvojno vprašanje ZDA oziroma “the defining challenge of our time.” Hkrati s tem se je v ekonomski blogosferi vnela ekstenzivna diskusija o tem, ali je to sploh pravo vprašanje oziroma kaj je bolj pomembno – vprašanje brezposelnosti ali vprašanje neenakosti. Spodaj je nekaj ključnih odzivov. Nadaljujte z branjem→

Današnji članek v Delu “Energetska stroka enotna: Teš 6 je treba končati” je spet eden tistih tipičnih piarovskih člankov, ki nam jih nekateri lobiji vedno podtikajo, da jim pritisk javnosti ne bi ogrozil njhovega črpanja rent iz javnih sredstev. Celoten projekt Teš 6 od leta 2004 naprej temelji na isti logiki – na politiki izvršenih dejstev, kjer so odgovorni za projekt z očitno politično podporo začeli s projektom brez izdelane celotne projektne dokumentacije, brez finančne konstrukcije in brez potrebnih dovoljenj (gradbeno itd.), nato pa prek “kupljenih” energetskih strokovnjakov in piarovskih člankov javnost prepričevali, da je zdaj prepozno, da bi prenehali s projektom.

Je res prepozno? Je kdo izračunal ali je res prepozno in koliko bi stalo, če bi nadaljevali z neracionalnim projektom? Nadaljujte z branjem→

Ekološka bomba iz Šoštanja (december 19, 2009)

Glede TEŠ 6 se kot ekonomist težko ne strinjam s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in pravnikom Gojkom Staničem. Hkrati se kot ekonomist glede iste teme absolutno ne strinjam z ekonomistoma (in ministroma) Francijem Križaničem in Matejem Lahovnikom, ki sta glavna protagonista naložbe v TEŠ 6. Prvič, pri TEŠ 6 gre najprej in predvsem za narodnogospodarsko nesmiseln projekt, ki ne zdrži presoje z vidika alternativnih naložb v druge energetske projekte. Drugič, z okoljevarstvenega vidika je projekt TEŠ 6 ekološka bomba. In tretjič, v sami izvedbeni fazi projekta gre za s povsem mikroekonomskega vidika izjemno neracionalen in drag projekt. Poglejte si dejstva in sami presodite. Nadaljujte z branjem→

Antonio Fatas, profesor na INSEAD, je napisal zanimiv blog o nemških obtoževanjih Maria Draghija, predsednika ECB, za vse mogoče težave, ki se bodisi niso zgodile bodisi so posledica nerazumevanja ekonomije. Nadaljujte z branjem→

Zadnji The Economist prinaša zanimivo sliko, ki kaže,  da se akademske raziskave nadproporcionalno ukvarjajo z ekonomskimi vprašanji ZDA. V obdobju 1985-2005 je bilo denimo več znanstvenih razprav namenjenih ekonomskim vprašanjem ZDA kot pa skupaj Evropi, Aziji, Latinski Ameriki in Afriki. Na temo Indije, tretjega največjega gospodarstva na svetu, je denimo članek objavljen samo vsaki dve leti. Ta akademski “bias” (pristranost) je v največji meri posledica dejstva, da večino najboljših akademskih revij objavljajo ameriške univerze. Tako je pristranost v korist ZDA v top-5 akademskih ekonomskih revijah, ki so ključne za napredovanje v akademskem svetu, še večja kot v povprečju vseh revij. Nadaljujte z branjem→

V Sloveniji je neenakost dohodkov med vsemi razvitimi in polrazvitimi državami najmanjša. Gini koeficient, ki meri neenakost (glej sliko), je pri nas najnižji med vsemi OECD državami. Drugače rečeno, enakost porazdelitve dohodkov v Sloveniji je večja kot v najbolj socialnih državah, večja kot v Danski, Norveški, Švedski ali Finski. Slovenija je absolutni rekorder glede enakosti. Tako smo enaki, da to meji že na uravnilovko. Ali z drugimi besedami, praktično je težko še bolj enakomerno porazdeliti dohodke. Težko še več vzamemo tistim, ki več zaslužijo (zaradi boljše izobrazbe in več napora, ki ga vlagajo v delo), da bi ga v obliki socialnih transferjev dali tistim, ki zaslužijo manj. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

V tretjem članku o endogenosti denarja bom skušal dopolniti prva dva z razumljivo praktično razlago Perryja Mehrlinga. Če najprej povzamem do sedaj povedano: v prvem delu sem skušal pokazati, kaj o endogenosti menijo sami centralni bankirji, drugi del je podal endogeno razlago na neoklasičen način ter preprosto simulacijo obeh modelov (Loanable Funds in Endogenous Money), zadnji pa bo skušal podati razlago na grafičen način še na konkretnem primeru. Nadaljujte z branjem→