Ljudje smo v svojem bistvu neracionalni

Ekonomija, tako kot psihologija ali filozofija, ne more biti eksaktna znanost, kajti obnašanja ljudi ne moreš zapisati v matematične formule. Medtem ko se denimo voda v enakih pogojih vedno enako obnaša, denimo zmrzne pri 0 stopinjah in zavre pri 100 stopinjah, pa se ljudje v povsem podobnih situacijah lahko zelo različno obnašajo. Odvisno od njihovega razpoloženja ali odvisno od ravnanja nekoga drugega. Za obnašanje in delovanje ljudi kot ekonomskih subjektov je zato težko zapisati jasne predpostavke ali vnaprej znana pravila. Predpostavka popolne racionalnosti ne velja, ljudje lahko sledijo črednemu nagonu ali se premislijo, ker so imeli slab dan.

Problem seveda nastane, kadar poskušamo to raznolikost in neracionalnost ljudi ujeti v nekaj predpostavk in jih zapisati v matematični model. Kar pomeni, da pričakujemo, da se bodo subjekti v skladu z matematičnimi formulami vedno enako odzivali in da bomo, če denimo znižamo davke, vedno dobili enak rezultat na ravni celotnega gospodarstva. Kar je seveda neumnost – v določenih razmerah znižanje davkov povzroči več varčevanja in večje investicije ter s tem sproži gospodarsko rast, v nekih drugih razmerah pa nima nobenega učinka. Ekonomski subjekti in s tem trgi imajo določene sentimente, občutke, in se različno odzivajo na povsem enake ukrepe.

Od 1960-ih let naprej se posamezne struje znotraj ekonomije močneje posvečajo temu behaviorističnemu delu delovanja ekonomskih subjektov. Imamo struje, kot sta behavioristična ekonomija in behavioristične finance, ki na podlagi psiholoških eksperimentov med ljudmi poskušajo razumeti, zakaj se subjekti v posameznih situacijah obnašajo tako, kot se obnašajo. Denimo, zakaj uvedba »denarnih kazni« ob zamujanju staršev ob prevzemu otrok iz vrtcev ni – v skladu s pričakovanji teorije – vplivala na zmanjšanje števila zamud, pač pa jih še povečala itd. Pred leti je raziskovalec Daniel Kahnemann dobil Nobelovo nagrado za ogromen prispevek na tem področju. Toda to še ne pomeni, da smo zaradi boljšega poznavanja motivov dejanj posameznikov kaj bližje razumevanju agregatnega obnašanja celotnega gospodarstva. Če bi, bi lahko preprečili nastanek kriz. Pa ne znamo.

Se posebej v ekonomijo se zdi, da šele časovna distanca daje prave odgovore. Za nazaj so mehanizmi, ki so pripeljali, povzročili določeno dogajanje, jasni, v situaciji pa ne oziroma ni strinjanja znotraj stroke. Zakaj?

Seveda je za nazaj mogoče stvari videti bolj jasno in jih bolje razumeti. Kar pa še ne pomeni, da obstaja strinjanje med ekonomisti glede vzrokov za neko stanje ali receptov za reševanje situacije. Pri tem je treba vedeti, da v ozadju obstajajo bodisi močne ideološke korenine posameznikov bodisi močni materialni interesi posameznih podjetij ali panog. Podobno kot denimo v farmaciji, lahko določena podjetja prek različnih združenj prikrito »sponzorirajo« določeno vrsto raziskav in vplivajo ne samo na smer, pač pa tudi na vsebino rezultatov raziskovanj. Tako se denimo v 1970-ih letih ameriške korporacije prek nekaj deset »strokovnih združenj« močno sponzorirale študije, ki so raziskovale, kako visoki davki (negativno) vplivajo na investicije, zaposlenost in rast BDP. Iz tega je nato nastala t.i. »woodoo ekonomika« reagonomike iz začetka 1980-let, ki je trdila, da bo znižanje davkov na dobičke korporacij in na najvišje dohodke povečalo varčevanje, investicije in rast. Ni slučajno, da v obeh obdobjih najdemo isto osebo – ekonomista Martina Feldsteina, ki je bil v 1970-ih letih predsednik združenja raziskovalcev NBER (National Bureau of Economic Reserach), ki financira ekonomske raziskave, polovico sredstev za raziskave pa je prispevala industrija, desetletje kasneje pa je postal vodja ekonomskih svetovalcev v administraciji Ronalda Reagana ter nekakšen oče njegove »woodoo ekonomike«.

Mnogi ekonomisti pa so preprosto ideološko determinirani, v odvisnosti od tega iz kakšne družine in iz kakšnega socialnega okolja prihajajo. Podobno kot denimo pri fizikih, ki se v odvisnosti od tega, ali verjamejo v Boga ali ne, odločijo, katero teorijo nastanka sveta bodo zagovarjali. Nekdo iz bogate bele družine bo bolj verjetno simpatiziral s konzervativno politično opcijo in pripadal ortodoksni neoklasični ekonomski šoli. Zagovarjal bo nizke davke in »majhno državo«, kajti »več države« bi njega, njegovo družino in njegov socialni krog udarilo z višjimi davki.

________

Preberite več v intervjuju v reviji Gea

4 responses

  1. Napisali ste, da nizki davki ne privedejo nujno do večjega varčevanja, investicij in gospodarske rasti.

    Se lahko se strinjamo, da visoki davki pa GOTOVO ne privedejo do več investicij in gospodarske rasti?

    Kako na davke gleda “bogata bela” družina je logično. Verjetno drugače na davke gleda “revna črna” družina, vendar bi stroka morala naravnost, čeprav politično nekorektno povedati, da je za gospodarsko rast bolje poslušati tisto prvo. S tem bo izboljšala razmere vsem, kar je bolje kot stagnacija ali upadanje standarda za vse.

    Nizke davke je treba zagovarjati tudi, če si član “revne črne” družine.

  2. “Se lahko se strinjamo, da visoki davki pa GOTOVO ne privedejo do več investicij in gospodarske rasti?”

    Ta hip se s tem nikakor ni možno strinjati in tudi zgodovinsko se ne moremo. Zgodovinsko gledano so izjemno visoki davki na viskoke dohodke (preko 90%) rešili ameriško gospodarstvo iz globin depresije, ko je bila država edini resni vlagatelj v karkoli. Roosevelt je l. 1942 predlagal celo “maksinalni dohodek” (100% davek!) za vsak cent nad 25.000 takratnih dolarjev, ki bi jih nekdo zaslužil v danem letu.

    Žalostna stvar pri tej krizi je to, da ni dovolj globoka, da bi bolj resno vplivala na ekonomsko znanost in na ekonomsko politiko. Zgodovina kaže, da je vsaj na Zahodu, znak za globlje ideološke in družbene spremembe takrat, ko se močno spreminja davčna politika do bogatih. Tega zdaj po večini (z izjemo kake Francije) ni videti, zato bo kriza trajala še dolgo. V resnici smo obsojeni na izjemno dolgo stagnacijo v kateri že vsak dan poslušamo kako smo se odbili “od dna”, vendar se to v vsakdanjem življenju ne pozna skorajda nikjer. In se tudi ne bo. Pozna se zgolj za vrhnjih nekaj odstotkov prebivalstva, ki veselo bogati od tiskanja denarja.

  3. To se je mogoče strinjati, da če ne investira zasebni sektor, mora investirati država. Drdre ne smejo stati.
    Klasičen način, da država investira, so pa pobrani davki.
    Tudi zgodovinsko so države hitro napredovale z reformo uprave + razširitev davčne baze + centralne investicije. Recimo AO in Rusija.
    Vendar pa to ni povezano s prerazdeljevanjem ali s socialo. Denar lahko pobiraš tudi od revnega. Celo več ga boš pobral, ker je revnih več in ker se ne morejo skriti. Za zagon je pomembno le, da nabereš denar in da ga investiraš. Vse drugo je ideologija.
    Pa tudi primerjave z Ameriko, se mi zdi, so lahko za Slovenijo nevarne. Amerika je velika. Slovenija je majhna, odprta država. Obdavčevanje in zadolževanje za potrebe transferjev, javnih plač in penzij je verjetno za nas bolj slab recept.

  4. Mislim, da problem ni v tem, da je so ZDA velika država, Slovenija pa majhna. Problem je prej v tem, da Slovenija ni niti povprečna kapitalistična država kar se tiče vloge prava v družbi, smo tudi daleč podpovprečni kar se tiče bolj “bistre” države, ki ne bi izvajala katastrofalnih projektov ala TEŠ 6, skratka kot družba (tudi v dobrih, torej “nekriznih” časih) funkcioniramo slabše in to tako na formalnem kot na neformalnem nivoju.

%d bloggers like this: