Zahtevana donosnost na desetletne slovenske obveznice je najnižja v skoraj letu dni in se je v minulih treh mesecih znižala za več kot dve odstotni točki, v zadnjem mesecu pa za pol odstotne točke. Danes dopoldne je padla že na vsega 4.71% letno. Kako to, da imajo finančni trgi nenadoma tako radi Slovenijo? V bistvu se ne dogaja nič zelo posebnega, pač pa gre za učinke navadnega “lepotnega tekmovanja“.

Vir: Investing.com

Višina zahtevanega donosa državnih obveznic je v svojem bistvu, kot je ugotovil že Keynes, lepotno tekmovanje. Finančni investitorji ocenjujejo, kako všeč jim je neka država. Pri tem jih ne zanimajo toliko sami fundamenti (javne finance in javni dolg), pač pa percepcija, ki jo imajo o ekonomski politiki neke države. V preteklih dveh letih so finančni trgi Slovenijo kljub nizkemu javnemu dolgu zelo strogo ocenjevali, ker pač ni sanirala bank. Danes, nekaj tednov po uradnem začetku sanacije, finančni trgi Slovenijo kljub dramatičnemu dvigu javnega dolga ocenjujejo bistveno bolje, čeprav se bo strošek servisiranja dolga močno povečal. Torej fundamenti (javni dolg in proračunski deficit) so se in se še bodo močno poslabšali.

Zelo podobno je v vseh ostalih državah, o čemer sem pisal pred letom in pol v Zakaj so državne premije za rizik podivjale? Pred začetkom evrske krize, so finančni trgi vse periferne države z evrom zaradi učinka skupne valute ocenjevali kot da so enako kredibilne kot Nemčija (glej denimo študijo De Grauwe & Ji (2012)). Takoj po izbruhu krize pa so njihove ocene dramatično poslabšali, ker so ocenili, da morda niso sposobne rešiti svojih bank. Ali drugače rečeno, finančni trgi so v primeru držav z evrom pred krizo sistematično podcenjevali rizike, po krizi pa jih začeli sistematično precenjevati.

To je seveda dvignilo cene zadolževanja, s čimer so finančni trgi periferne države dejansko spravili v situacijo, da potencialno niso bile sposobne rešiti svojih bank. In pri tem so države z evrom bistveno strožje ocenjevali kot države z lastno valuto, čeprav so fundamenti (javne finance in javni dolg) lahko bili v posameznih perifernih državah z evrom v boljši poziciji.

Ta učinek “lepotnega tekmovanja” brez vpogleda v dejanske fundamente držav Paul de Grauwe pripisuje slabe dizajnu Evropske monetarne unije, ki zaradi histeričnosti (špekulativnosti) finančnih trgov nujno vodi v problem “samoizpolnjujoče se krize“. Ekonomista Lagi in Bar-Yam (2012) sta  pokazala, da bi lahko bili družbeni stroški za Grčijo bistveno nižji (manj striktno varčevanje, nižji padec BDP in manj izgubljenih delovnih mest), če finančni trgi ne bi tako iracionalno in histerično ponoreli. Tudi glede Slovenije je zgodba povsem podobna, kot sem napisal oktobra 2012 v članku O histeričnosti finančnih trgov:

Slovenija ima bistveno bolj zdrave fundamente (nižjo zadolženost) od PIIGS držav, zaradi česar je histeričnost finančnih trgov glede Slovenije neupravičena, višina zahtevanih obrestnih mer za slovenske državne papirje pa primerjalno glede na PIIGS za dvakrat previsoka. Te zahtevane, histerično visoke obrestne mere pa Slovenijo seveda predčasno in po nepotrebnem pritiskajo v polje bližine bankrota.

No, “pozitivna kolateralna škoda” te finančne histerije pa je, da je malce spametovala slovenske politike in sindikalne vodje vseh barv, da se poenotijo glede strukturnih reform in varčevalnih ukrepov.

Prav zaradi teh učinkov “pozitivne kolateralne škode” lepotnega tekmovanja je bila Slovenija prisiljena v sanacijo bank, sicer bi jo razni nacionalno-interesni lobiji zavlačevali še celo desetletje. Torej vsaj ena korist od histerije in lepotnih tekmovanj.