O tem sem že pisal, in sicer v Koliko je dovolj? in Jubileji: 80. rojstni dan BDP in 100. rojstni dan FED. In sicer o tem, da BDP na prebivalca kot mera blaginje, ter percepcija sreče med seboj nista nujno visoko korelirana. Statistike za nekaj najbolj razvitih držav kažejo, da se v zadnjih treh desetletjih kljub povečanju blaginje vsaj za dvakrat percepcija sreče sploh ni povečala. Krivulja sreče je ostala vodoravna. Problemi so lahko v merjenju “sreče”, ki je subjektivna kategorija in navzgor omejena, v kulturnih razlikah in problemu “over-reportinga” sreče v razvitih državah. Hkrati pa se sreča običajno odraža relativno glede na primerjalno skupino (“sosedje”), ne pa v dinamični primerjavi glede na preteklost.

Seveda pa je povsem možno, da – ne glede na zgornje težave v merjenju – materialna blaginja in sreča nista linearno povezana. Mogoče si je zamisliti, da raven sreče po določenem doseženem pragu blaginje začne absolutno upadati

V še sveži študiji GDP and life satisfaction: New evidence (2013) sta Proto & Rustichini poskušala upoštevati nekaj izmed navedenih problemov ter s pomočjo dveh setov podatkov poskušala poiskati povezavo med blaginjo in srečo. V prvi vaji sta vzela podatke po državah iz World Values Survey (za ankete 1981–84, 1989–93, 1994–99, 1999–2004, 2005–08) ter v kvantilni regresiji upoštevala učinke posameznih držav. Grafična predstavitev rezultatov kaže na nelinearno povezavo med blaginjo in srečo – po doseženih 36,000 dolarjev na prebivalca se krivulja sreče obrne navzdol.

Slika 1: Razmerje med BDP/preb in srečo

Vir: Proto & Rustichini

Povsem podobne rezultate dobita tudi, če analizo naredita na bolj homogenih podatkih, in sicer na podatkih po evropskih NUTS-2 regijah v starih članicah EU (s čimer delno izločita vpliv kulturnih dejavnikov).

Slika 2: Razmerje med regionalnim BDP/preb in srečo v Evropi

Vir: Proto & Rustichini

Iz teh rezultatov je sicer mogoče potegniti nekaj (špekulativnih) sklepov, ki bi lahko pojasnili to nelinearno povezavo med blaginjo in srečo. Denimo, da z naraščanjem blaginje naraščajo tudi aspiracije posameznikov, zato vsaka dodatna enota blaginje vse manj doprinese k povečanju sreče, po neki točki lahko doprinos blaginje k sreči postane celo negativen. Toda če te iste ljudi v anketi vprašajo ali bi se raje odločili za življenje v neki drugi državi (regiji) z nižjo ravnijo materialne blaginje (ki naj bi v skladu s temi ugotovitvami zagotavljala nekoliko višjo raven sreče), se bodo vprašani večinsko odločili za državo, v kateri živijo. To pomeni, da so pripravljeni žrtvovati kanček sreče za materialno blaginjo, ki jim jo zagotavlja država, kjer so rezidenti.

Problem pa je po mojem mnenju tudi v tem, da ta analiza ne odpravlja problema, da na izid merjenja sreče vpliva sama metodologija. Če ste pred desetimi leti, ko je bil vaš dohodek za petino nižji, samega sebe na skali med 0 in 10 označili z vrednostjo 10 (za zelo srečnega), boste to raven sreče težko presegli ne glede na to, za koliko se vam bo dvignil dohodek. Kar pomeni, da je nekaj narobe z metodologijo merjenja sreče oziroma zadovoljstva.

Kot je ugotovilo že t.i. Stiglitzevo poročilo, BDP/preb. ni najboljše merilo blaginje in bi ga bilo potrebno nadomestiti z nekim indikatorjem, ki bi namesto proizvodnji dal večji poudarek “dobremu počutju” (well-being) in vzdržnosti razvoja (upoštevanje socioloških in ekoloških dimenzij).

Toda problem je, da takšnega alternativnega indikatorja nimamo. Imamo sicer sintetični Indeks človeškega razvoja (Human Development Index, HDI), ki ga na podlagi velikega števila indikatorjev, ki zajemajo navedene dimenzije, že leta pripravljajo v OZN. Toda njegov problem je dvojen. Prvič, je visoko koreliran z BDP/preb. (razvite države zagotavljajo sistematično višjo kakovost življenja v večini dimenzij), kar pomeni, da je rast BDP/preb. povsem soliden proxy za cilj ekonomske politike. In drugič, ciljanje HDI bi bilo zaradi njegove multidimenzionalnosti izjemno težko. Katerim kazalcem dati prednost? Smrtnosti dojenčkov pred dostopom do pitne vode?

Politika potrebuje bolj enodimenzionalne indikatorje, katerim mora slediti, pri tem pa seveda mora dati (in kar tudi počne z različnimi politikami) večji poudarek dimenzijam, ki povečujejo kakovost življenja in vzdržnost razvoja. Sama percepcija sreče na žalost ni primeren indikator, ki bi lahko ekonomski politiki služil kot nek objektivno določen cilj, ki ga mora maksimirati.