David C. Saha z Bruegla je pripravil dober povzetek debate zadnjih nekaj tednov o veljavnosti teorije racionalnih pričakovanj v ekonomiji.

Moj zelo kratek povzetek debate: ni konsenza med ekonomisti, se pa večinsko mnenje (sodelujočih v debati) nagiba v smer, da se po eni strani ljudje običajno odločajo na podlagi sedanjih informacij oziroma preteklosti (t.j. na podlagi adaptivnih oziroma naivnih pričakovanj) in se izogibajo kompleksnim optimizacijskim preračunom v glavi, ki jih zahteva predpostavka racionalnih pričakovanj, po drugi strani pa so pred njimi odločitve, ki zahtevajo bolj celovit razmislek. Ali drugače rečeno, kot pravi Chris Dillow, michiganski podatki o gibanju dejanske in napovedane (anketne) inflacije dajejo slutiti, da se v normalnih časih inflacijska pričakovanja oblikujejo na podlagi preprostega “backward looking” pravila palca, medtem ko v izjemnih časih ljudje pravilo palca zamenjajo za bolj kompleksne miselne procese. Nadaljujte z branjem→

Prvak opozicije in nekdanji predsednik vlade Janez Janša je danes spet poskrbel za “podžiganje” eksplozivnih medijskih novic, s tem ko je pozval vlado naj zaprosi za pomoč iz ESM sklada. Pri tem je seveda v njemu lastnem stilu poskrbel za dve diverziji. Prva diverzija je zanikanje samega sebe. Najprej je povedal, da naj bi Slovenija zaprosila za pomoč iz ESM sklada, ker je to ceneje, čeprav je že septembra letos povedal, da ta sklad sploh še ni operativen: * Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Je kaka rešitev?

Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje. Nadaljujte z branjem→

Tole zgodbo moram deliti z vami. John Cochrane iz University of Chicago jo je res dobro napisal. Gre v bistvu za to, kako se je ekonomska teorija 35 let trudila, da bi ubila zelo preprosto intuicijo keynesianizma, ki sicer deluje, nima pa (mikro)ekonomske podlage (v hiper racionalnih posameznikih in hiper racionalnih trgih). Intuicija keynesianizma je preprosta: ker pač v času krize zaradi povečane negotovosti nihče noče trošiti, mora pač začasno več trošiti država in zagnati gospodarsko rast, nakar se spet umakne in odpravi povečan javni dolg, ki je zaradi tega nastal.

Problem je seveda v tem, da mainstream (neoklasična) ekonomska teorija te preproste intuicije ne odobrava, ker pač ne temelji na (mikro)ekonomski podlagi hiper racionalnih posameznikov in hiper racionalnih trgov. Zato je nova struja otrokov pošasti keynesianizma izvedla trik: uporabila je mikrofundacijo (predpostavke) neoklasike, da bi pokazala isto kot stari Keynes (da povečanje javnega trošenja v času krize stimulira gospodarsko rast), da bi te svoje ideje sploh lahko objavila v najvišje rangiranih akademskih revijah (ki jih kontrolirajo neoklasiki). * Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti se med seboj “prepucavamo” in obkladamo z različnimi nadimki na podlagi tega, kakšni šoli naj bi kdo pripadal oziroma kakšno analitično orodje naj bi uporabljal. Pri tem seveda širši javnosti niti slučajno ni jasna razlika med klasiki, neoklasiki, monetaristi, avstrijanci, keynesianci in neo-keynesianci. Razlike med njimi so seveda ogromne in prinašajo ogromne razlike glede priporočil ekonomski politiki. Problem pa je, ker teh razlik nihče ne zna lepo poljudno razložiti, da bi bilo tudi moji mami jasno.

En tak lušten poskus razlage razlike med keynesianci in neo-keynesianci je pripravil John H. Cochrane iz University of Chicago. Ni sicer tako preprosto, da bi razumele tudi naše babice, vsebuje nekaj preproste matematike, toda povprečni gimnazijski maturant bi to razliko z lahkoto dojel. Nadaljujte z branjem→

V skladu z napovedmi iz prejšnjega tedna naj bi Evropska komisija (EK) jutri uvedla postopek za zmanjšanje makroekonomskih neravnotežij proti Nemčiji. Razlog je v nemškem velikem trgovinskem presežku, ki že drugo leto presega 6% (celo 7%) BDP. Problem je, kot sem o tem esktenzivno pisal, da s premajhnim domačim trošenjem (prevelikim varčevanjem) Nemčija izvaža recesijo oziroma deflacijo v preostali del skupnega denarnega območja. Problem je seveda na drugi strani, ker je ECB inflacija pobegnila v smeri deflacije (0.7% namesto 2% rasti cen) in ker EK po drugi strani šibkejše države z evrom stiska s prehitro fiskalno konsolidacijo, kar še dodatno zmanjšuje njihovo domače povpraševanje.

V namen komunikacije te “občutljive” odločitve je komisar Olli Rehn danes z daljšim člankom v Frankfurter Allgemeiner Zeitung ter na svojem blogu začel z obsežno piarovsko akcijo. Nadaljujte z branjem→

Včeraj se je odprl tradicionalni prodajni knjižni sejem Frankurtu po Frankfurtu. Za letošnji sejem sem bil zaprošen, da naredim selekcijo najboljših ekonomskih knjig (po mojem izboru) v zadnjih dveh letih. Spodaj je spisek knjig, ki so okupirale moj kindle in mi krajšale čas letošnje leto in ki jih lahko najdete tudi na sejmu.  Nadaljujte z branjem→

Tale članek v The Economistu je vreden branja. Avtor trdi, da je v letih 2006 in 2007 ameriški Fed naredil napako, ker je preveč zaostril monetarno politiko z višanjem obrestne mere in je ni sprostil vse do septembra 2007. Možne špekulacije so, da je Fed bodisi podlegel kritiki, da je pred tem s preveč ohlapno monetarno politiko povzročil nepremičninski balon bodisi da je nato želel kaznovati moralni hazard bank v nepremičninski avanturi. Toda posledica je bila katastrofalna iz makroekonomskega vidika. Prvič, Fed na ta način ni kaznoval moralnega hazarda najbolj predrznih špekulantov, pač pa ga je s kasnejšim bail-outom kvečjemu socializiral. In drugič, na ta način je povzročil padec agregatnega povpraševanja, kar pa je bistveno povečalo stroške krize. Največji strošek krize je vedno povečanje brezposelnosti, saj na ta način gospodarstvo ustvarja manj od potencialno dosegljivega (da o socialnih stroških ne govorimo). Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprptnik

Mehanika zadolževanja, dolg in monetarna suverenost v evroobmočju

Mehanika nakupa obveznice (zamenjave) je za primer države evroobmočja (npr. Slovenije) enaka kot v primeru ZDA:  preknjižba evrskih rezerv za slovenske obveznice (denominirane v evrih), vendar pri nacionalni centralni banki (Banki Slovenije), saj so le-te decentralizirano odgovorne za monetarne operacije evrosistema (ni centralne izpostave, ki bi skrbela za operacije odprtega trga, kot je to v primeru Fed). Toda v tem primeru je beseda ‘dolg’ ustrezna, saj med Slovenijo in ZDA obstaja ključna razlika: monetarna suverenost. Nadaljujte z branjem→