Depresija na pohodu

Kaj pomeni, da je ECB danes znižala obrestno mero na zgodovinsko najnižji nivo in kaj pomeni informacija, da je stopnja inflacije letos v evro območju na ravni (samo) 0.7%? To pomeni dvoje. Prvič, da ECB ne verjame v robustnost sicer šibkega gospodarskega okrevanja nekaterih članic evro območja. In drugič, da ECB vidi plazečo se dolžniško deflacijsko depresijo japonskega tipa. In da bo očitno zamenjala cilj, ki ga zasleduje – namesto nizke inflacije bo (po vzoru) Fed začela ciljati povečanje zaposlenosti.

Wishful thinking? Nič drugega ji več ne preostane.

ECB je posegla po enem zadnjih možnih ukrepov glede spodbujanja gospodarske rasti. Ostane ji sicer še 0.25 točke manevrskega prostora glede znižanja obrestne mere – do resnične ničle. Vendar to ne bi nič pomagalo. Obrestna mera je že nekaj let efektivno na ničli. Evropsko gospodarstvo se nahaja v območju likvidnostne pasti. Obrestne mere so na ničli, denar, ki ga ECB daje na voljo, je zastonj. Banke, ki ga dobijo, ga prinesejo nazaj v hrambo na ECB, ali pa ga držijo pri sebi. Ne posojajo naprej. ECB sicer ostane še več kvantitativnega sproščanja, ki pa tudi ne deluje. Monetarna politika je impotentna.

V obstoječi situaciji se z monetarno politiko ne da narediti nič več. Je impotentna.

Zakaj je ECB potem znižala sploh obrestno mero? Ker je hotela dati signal trgom in politikom, da evro območje zahaja v dolžniško deflacijsko depresijo japonskega tipa. Debt deflation. Da se ne matram preveč, poglejte, kako wikipedija v nekaj točkah povzema opis Irvinga Fisherja (1933) tovrstne krize:

  1. Debt liquidation leads to distress selling and to

  2. Contraction of deposit currency, as bank loans are paid off, and to a slowing down of velocity of circulation. This contraction of deposits and of their velocity, precipitated by distress selling, causes

  3. A fall in the level of prices, in other words, a swelling of the dollar. Assuming, as above stated, that this fall of prices is not interfered with by reflation or otherwise, there must be

  4. A still greater fall in the net worths of business, precipitating bankruptcies and

  5. A like fall in profits, which in a “capitalistic,” that is, a private-profit society, leads the concerns which are running at a loss to make

  6. A reduction in output, in trade and in employment of labor. These losses, bankruptcies and unemployment, lead to

  7. pessimism and loss of confidence, which in turn lead to

  8. Hoarding and slowing down still more the velocity of circulation.

    The above eight changes cause
  9. Complicated disturbances in the rates of interest, in particular, a fall in the nominal, or money, rates and a rise in the real, or commodity, rates of interest.

To je kriza, ki jo je japonska doživljala zadnji dve desetletji, dokler letos japonska vlada (z abenomiko) ni začelo umetno spodbujati inflacije. Da bi z inflacijo zrasla ven iz dolga.

Visoko zadolžene evropske države lahko zmanjšajo dolg samo na tri načine. Prvič, da njihov BDP raste po višji stopnji kot se zadolžujejo (razen če imajo presežek v primarni bilanci proračuna). Drugič, ga razvrednotijo z inflacijo. Ali tretjič, da bakrotirajo (in jim upniki odpišejo dolg).

Države z evrom ne rastejo (sploh pa ne dovolj visoko glede na ceno individualnega zadolževanja posameznih držav). Inflacija se približuje ničli. Ostane samo še bankrot? Takšen je komentar The Economista iz prejšnjega tedna:

To go back to my oft-stated dilemma, if you can’t grow your way out of a debt crisis, you must inflate the debt away or default. Well, the euro zone is not growing very fast and it is not inflating; that leaves default as the most likely option.

ECB se hoče izogniti temu scenariju. kajti države z evrom niso v isti situaciji, kot je Japonska. Japonska ima lastno monetarno politiko, lahko se zadolžuje v lastni valuti, lahko natiska denarja, kolikor hoče. Španija, Francija, Italija ali Slovenija pa ne morejo. Naraščajočega dolga se lahko rešijo samo z bankrotom (ali s predhodnim izstopom iz evro območja, devalvacijo nacionalne valute … in bankrotom).

ECB z znižanjem obrestne mere daje signal, da bo zamenjala cilj, ki ga po zakonu zasleduje – namesto nizke inflacije bo (po vzoru) Fed začela ciljati povečanje zaposlenosti. Kar pomeni reflacijsko politiko. Spodbujanje inflacije.

Toda brez spremljajoče ekspanzivne fiskalne politike ji bo težko uspelo izgnati pesimizem in depresijo iz kosti evropskega gospodarstva.

%d bloggers like this: