Skrbim za vašo dobro obveščenost glede akademske razprave o (ne)potrebnosti politike varčevanja za izhod iz krize. Danes se je v Financial Timesu glede tega oglasil Ken Rogoff. Ja, tisti Rogoff, profesor iz Harvarda, ki je bil nekoč glavni ekonomist IMF, kasneje je z Reinhartovo delal dobre zgodovinske preglede finančnih kriz ter, no, nato s to isto Reinhartovo zagrešil tiste bedaste napake v raziskavi o vplivu zadolženosti na gospodarsko rast. Prav ta raziskava je bila eden izmed dveh ključnih “kao” akademskih dokazov, da je dolg slab in da je nujna politika varčevanja (druga taka je bila raziskava Alesine in Ardagne, ki pa so jo tudi razkrinkali kot napačno narejeno). Nadaljujte z branjem→

Berem te objavljene zapiske o prisluhih Tomažu Lovšetu (v Dnevniku seveda, kje pa drugje). …in zelo malo razumem. Oziroma ne razumem v čem je problem. Pomagajte mi razmišljati, ker sam – očitno – nisem dovolj pameten. Nadaljujte z branjem→

Le zakaj nisem presenečen?

Ta svet je res malce zmešan. Medtem ko je Berlusconi čez vikend odpoklical svoje ministre iz vlade, je danes osebno izrazil zaupnico premierju Enricu Letti. Ameriški republikanci so z izsiljevanjem glede proračuna dosegli zaprtje ameriške vlade in poslali 800 tisoč ljudi na cesto, 1 milijon pa bo delal brez plače. Republikanci pa svoj djihad nadaljuejo in grozijo, da ne bodo glasovali za dvig meje zadolževanja, s čimer ZDA 17. oktobra grozi tehnični bankrot. No, v Sloveniji pa je korupcije osumljeni ljubljanski župan Zoran Janković napovedal, da se bo 19. oktobra potegoval za predsednika Pozitivne Slovenije, kar po besedah koalicijskih veljakov pomeni konec koalicije in s tem konec vlade. Le-to pa seveda politično krizo in pospešitev prihoda trojke. Nadaljujte z branjem→

Tja, če je že svet zunaj tako neracionalen, je tukaj en primer, kako se da z racionalnim, dobrim empiričnim pristopom in pametno uporabo sodobne tehnologije narediti čudeže – priti do zmenka, poroke in družine. Amy Webb:

Tale članek Charlesa Wyplosza (Graduate Institute, Ženeva) o nesmiselnem ubijanju Grčije s strani EU, bi si morali prebrati vsi verniki “hard way” austerity politike, ki jo zganja Nemčija. Wyplosz preprosto pove, da delno znižanje in zamenjava dolgov Grčije do zasebnih investitorjev z dolgom do javnih institucij (EU), ki so sicer nižje obrestovani, nikakor ne more delovati in da bo dolg Grčiji na ta način samo še naraščal. Aritmetika je preprosta. Grčija je v začaranem krogu, za nov, cenejši javni dolg sicer plačuje samo 3% obresti, toda ob negativni rasti BDP seveda razmerje javnega dolga do BDP samo še bolj narašča. Šok terapija trojke ne deluje, zato tudi vse njihove napovedi kazalcev popolnoma udarijo mimo. Grčiji mora EU odpisati del dolgov ali pa jo spustiti iz evro območja. Sicer jo bodo izstradali do smrti. Kreditov pa še vedno ne bodo dobili odplačanih. Nadaljujte z branjem→

Že sama kolobocija okrog uvedbe približka osnovnega zdravstvenega varstva za revnejše je nam – socialističnim – Evropejcem in Kanadčanom, ki smo navajeni na obvezno osnovno zdravstveno varstvo, absolutno nerazumljiva. Ne razumemo, zakaj Američani tako komplicirajo s sklepanjem zasebnih zavarovanj tudi za revnejše, ki jih bo zdaj subvencioniral proračun, če pa obvezno zdravstveno zavarovanje povsem spodobno deluje (in je “državno” zdravstvo dvakrat cenejše od privatnega v ZDA). Ne razumemo, zakaj so republikanci tako močno zapeli z vsemi silami in privlekli najtežjo artilerijo, da bi preprečili sprejem takega – še vedno zasebno  sklenjenega in financiranega – zdravstvenega zavarovanja za revnejše. Toda gre za očitno tako hud ideološki spopad (v ozadju katerega so najbrž materialni interesi), da so republikanci pripravljeni zapreti vlado (in tudi poslati ZDA v bankrot, če bo treba). Ker sta se ponesrečila plan A in plan B, je zdaj očitno na vrsti plan C. Ki pa je še bolj zmešan. Moje sposobnosti racionalnega dojemanja stvarnosti so tukaj trčile na svoje meje. Nadaljujte z branjem→

Nima samo Slovenija neuravnovešenih in neodgovornih politikov. Tudi v ZDA jih je kar nekaj. Nekaj, ki pa so zelo glasni in radikalizirajo politično sceno. Denimo v kongresu, ki ga z 233 poslanci proti 200 obvladujejo republikanci, je zgolj 30 resnično radikalnih republikancev, približno toliko jih je srednje radikalnih, tri četrtine pa je zmernih. Toda teh 30 republikancev je tistih, ki dominirajo politiko in ki so poskušali izsiliti Obamo, da v zameno za umik ali za preložitev za eno leto začetka uvedbe zdravstvene reforme (imenovane Obamacare) potrdijo proračun za naslednje leto. No, po treh letih stalnega nategovanja so republikanski skrajneži dosegli, da zakon o proračunu včeraj do polnoči ni bil sprejet, zaradi česar je zaradi pomanjkanja sredstev ameriška administracija morala zapreti vrata. Zgodil se je “shutdown“. Toda ne glede na shutdown je Obamina administracija danes uveljavila zdravstveno reformo, ki uvaja bolj dosegljivo zdravstveno zavarovanje tudi za revnejše. Nadaljujte z branjem→