Kakšna je podobnost med nemškim obvladovanjem krize v letih 2002-2006 in španskim menedžiranjem krize v letih 2009-2012? Precejšnja. Pred enim desetletjem je imela Nemčija precejšnje gospodarske težave: med 4 ključnimi komponentami agregatnega povpraševanja so investicije upadle za 8%, poraba gospodinjstev je stagnirala malce pod ničlo, kar je povzročilo recesijo. V prvih dveh letih po začetku krize je Nemčija še večji upad BDP reševala predvsem s povečanim trošenjem države  (ter (nekaznovanim) kršenjem določil pakta o stabilnosti in rasti zaradi prevelikega proračunskega deficita), nato se je odlepil izvoz (glej zgornjo sliko).

Vir: Eurostat; lastni preračuni.

Zdaj pa poglejte Španijo eno desetletje kasneje. Tudi v Španiji so takoj po začetku krize investicije upadle za 20%, poraba gospodinjstev za 4%, izvoz pa za 10%. Španija je zapadla v recesijo. Toda tudi Španija je še večji upad BDP reševala s povečanim državnim trošenjem (5% nad ravnijo iz leta 2008). Vse do lani, ko je morala državno trošenje zaradi zahtev EU zmanjšati na raven izpred krize.

Vir: Eurostat; lastni preračuni.

Zdaj pa ključna razlika med obema državama: Nemčijo je iz krize potegnil močno povečan izvoz (večji za 18% v tretjem in za 27% v četrtem letu krize). Tudi Španiji recesijo pomaga blažiti povečan izvoz (večji za 8% v tretjem in 10% v četrtem letu krize). Zdaj boste seveda rekli, če bi Španija še bolj povečala izvoz, bi bila kot Nemčija izpred enega desetletja in se potegnila iz recesije.

No, vidite, v tem grmu tiči zajec – Španija nima kam izvažati. Medtem ko je Nemčiji pomagalo močno povečano uvozno povpraševanje v ostalih državah EU-27 (kar za 20% v četrtem letu njene krize), pa Španija danes tega luksuza nima. V četrtem letu sedanje krize je uvoz ostalih držav EU-27 komajda zlezel na 1% več, kot je znašal pred krizo. Španiji je sicer uspelo kljub temu svoj izvoz povečati za 10% glede na predkrizno leto 2008, toda več kot to ji težko uspe, saj ostale članice EU nočejo trošiti. Nočejo uvažati več.

Zakaj? Ker je v EU recesija, ki se je povrnila zaradi s strani Nemčije diktirane politike ostrega varčevanja. Domači potrošniki nočejo trošiti, domača podjetja nočejo investirati, država ne sme več trošiti zaradi politike varčevanja, ostale države članice EU (kamor tako Španija kot Nemčija izvozita 70% njunega izvoza) pa tudi nočejo uvažati. Španija nima kaj narediti. Ne more devalvirati valute, da bi povečala svojo konkurenčnost (ker nima svoje valute) in ne sme fiskalno stimulirati gospodarstva. Lahko zgolj reže plače in izstrada svoje prebivalce, dokler nekoč ne postane dovolj stroškovno konkurenčna. Medtem pa brezposelnost leti v nebo (25% stopnja brezposelnosti, 50% med mladimi).

Vidite, Nemčija tega problema pred enim desetletjem ni imela. Mirno je kršila pakt o stabilnosti in rasti s prevelikim proračunskim deficitom, s katerim je fiskalno stimulirala svoje gospodarstvo. Hkrati pa so ostale članice EU bile voljne uvažati. Nemčija je imela odprto izvozno nišo. Španija in ostale članice EU je danes nimajo. Dokler vse članice hkrati varčujejo, nobena ne more rasti.

In to je tragedija evro območja. Rešitev za države je samo izstop iz evro območja in s tem možnost devalvacije) ali pa da Nemčija poveča inflacijo in zasebno porabo ter tako pomaga ostalim državam, da ponovno vzpostavijo konkurenčnost ter trgovinsko ravnotežje. Če ne bo prišlo ne do enega ne do drugega, bo prišlo do razpada EU. Do političnega razpada EU.

Več o tem v petek v Financah.