Ko matematika odpove: Aerodrom kot novi TEŠ?

Si predstavljate, da prodajate hišo, v kateri živite? Tik pred prodajo pa se odločite, da boste v prenovo prostorov vložili še skoraj za enkrat toliko kot je njena tržna vrednost. Vprašali vas bodo po vašem duševnem zdravju. Ali pa si predstavljajte, da imate doma že dva zelo spodobna in dokaj nova avtomobila, vi se pa odločite, da kupite še tretjega, ki ga sicer sploh ne rabite. Zakaj? Hja, ker je na avtomobilskem salonu pisalo, da danes in jutri dajejo 15-odstotni popust. Spet vas bodo povprašali po vašem duševnem zdravju. Povsem upravičeno.

No, vidite, približno takšna, vendar še veliko hujša, je situacija glede projekta gradnje drugega terminala na brniškem letališču.

Disclaimer:

Naj vnaprej povem, da ta moj zapis za razliko od ostalih, ki jih objavljam na tem blogu, ni nujno neodvisen. Na Publikumu, ki je eden izmed manjšinskih delničarjev družbe Aerodrom Ljubljana d.d.so me vprašali za mnenje glede smiselnosti gradnje drugega terminala na brniškem letališču. Mnenje, ki sem ga napisal o tem projektu na podlagi razpoložljive dokumentacije, je povsem enako, kot bi bilo, če ne bi šlo za naročen elaborat. Javno pa se oglašam v tej zadevi zgolj in izključno zato, ker gre za nepotrebno in nesmiselno zapravljanje javnega denarja. Mojega in vašega. Podobno kot v primeru TEŠ 6.

Problem gradnje drugega terminala (T2) na brniškem letališču, kot ga načrtuje Aerodrom Ljubljana d.d., je v tem, da ta naložba, prvič, sploh ni potrebna, drugič, ni ekonomsko upravičena, in tretjič, ni finančno upravičena. Uprava družbe Aerodrom Ljubljana ni podala nobenih prepričljivih argumentov glede potrebnosti naložbe v terminal T2. Hkrati pa celoten načrt temelji na povsem nerealističnih predpostavkah glede bodočih trendov rasti števila potnikov in poslovnih prihodkov iz tega naslova.

Dejansko je vtis, da uprava hiti v izgradnjo drugega terminala zgolj z namenom, da tik pred prodajo družbe, po vzoru TEŠ 6, zažene nepovratno naložbo, ki je kasneje ne bo več mogoče zaustaviti. Gre za vtis, da je v ozadju podobno močan in odlično organiziran lobi z lovkami na vseh koncih, kot je bil pri TEŠ. Da so vsi dobili obljubo priboljška iz korita. Dokler se še da, dokler podjetje ne bo prodano tujcem. Pri tem pa osnovna matematika celotnega projekta povsem odpove.

Matematika projekta ne štima. To vam bo znal povedati vsak taksist, ko se peljete na brniško letališče. Kar vprašajte ga, če Brnik potrebuje še en, za dvainpolkrat večji terminal od sedanjega. Pošlatal vas bo po čelu, če je vse v redu z vami, saj je promet brniškega letališča v petih letih upadel za eno tretjino, lani pa še za dobro desetino, domač prevoznik Adria pa je pred stečajem.

Projekt je neupravičen po vseh možnih kazalcih. Naj navedem samo nekaj glavnih razlogov proti gradnji novega terminala v sedanji situaciji:

Prvič, gradnja povsem novega terminala je nepotrebna, saj je Aerodrom Ljubljana na vrhuncu prometa leta 2008 na obstoječem (že posodobljenem) terminalu servisiral 1.7 milijona potnikov letno, medtem ko je konec lanskega leta število potnikov znašalo manj kot 1.2 milijona. Uprava družbe Aerodrom Ljubljana načrtuje, da se število potnikov na ljubljanskem letališču šele leta 2021 povrnilo na raven iz leta 2008. Primerjava števila prepeljanih potnikov glede na velikost terminalskih površin med ljubljanskim letališčem in letališči v soseščini kaže, da družba Aerodrom Ljubljana že obstoječe terminalske površine uporablja 2-krat manj učinkovito kot letališči v Benetkah in Zagrebu ter 3-krat manj učinkovito kot dunajsko letališče. Izgradnja novega terminala T2 bi ta razkorak v slabši učinkovitosti izkoriščanja terminalskih površin na ljubljanskem letališču še poslabšala za več kot dvakrat.

Drugič, naložba v novi terminal v vrednosti dobrih 61 mio evrov je sama po sebi nesmiselna tik pred javno prodajo družbe Aerodrom Ljubljana (ki je uvrščena na vladni seznam podjetij za privatizacijo). Smisel privatizacije (sploh pa v sedanji zaostreni javnofinančni situaciji) je, da se kapitalsko zahtevne naložbe v širitev infrastrukture financirajo iz zasebnih sredstev in ne iz javnih. Z naložbo v nov terminal bi država kot večinski lastnik družbe Aerodrom Ljubljana dala novemu zasebnemu lastniku neupravičeno darilo.

Situacija je shizofrena: zakaj investirati v nekaj, tik preden boš to prodal?! Če vlada kot večinski lastnik družbe Aerodrom Ljubljana želi z javnimi sredstvi investirati v širitev letališča, naj potem umakne Aerodrom Ljubljana s seznama podjetij za javno prodajo. Ali pa naj investicijo v širitev prepusti tujemu kupcu. Tako kot to delajo v bližnjem Zagrebu. Ali kot so naredili v Skopju.

Tretjič, uprava družbe Aerodrom Ljubljana ni podala nobenih obrazložitev predpostavk, ob katerih je naredila projekcije rasti prometa, poslovnih prihodkov ter finančnih kazalcev v primeru naložbe v terminal T2. V ključnem dokumentu ”Poslovni načrt Aerodroma Ljubljana, d.d., za obdobje 2013-2017 s projekcijo do leta 2030” in ostalih gradivih za 17. in 18. skupščino Aerodroma Ljubljana manjka primerjava scenarijev poslovanja družbe Aerodrom Ljubljana z in brez izgradnje terminala T2. Uprava tudi ni pripravila različnih variant dinamike števila potnikov in poslovnih prihodkov v primeru različnih možnih scenarijev razvoja dogodkov (pesimistični, optimistični, realistični). Brez kritične primerjave različnih scenarijev, narejenih na realističnih predpostavkah, uprava sploh ne more argumentirati dejanske upravičenosti naložbe v terminal T2.

Četrtič, edini scenarij, ki ga uprava družbe Aerodrom Ljubljana prikazuje, je narejen na povsem nerealistični predpostavki, da se bo število potnikov na ljubljanskem letališču do leta 2017 povečevalo po stopnji 5.8% letno. To je povsem nerealistična predpostavka, saj število potnikov od leta 2008 upada, v lanskem letu je upadlo še za 12.5%. Negotovost povečuje neugodna gospodarska situacija na glavnih EU trgih, spremenjena struktura potniškega prometa (v smeri nizkocenovnih prevoznikov) in optimizacija (zmanjševanje števila) letalskih linij s strani prevoznikov.

Dodatno pa negotovost povečuje še izjemno slab poslovni položaj Adrie Airways in zmanjševanje števila letalskih linij ter nevarnost njenega stečaja. Izkušnje iz tujine (primer stečaja belgijske Sabene in italijanske Alitalia) kažejo, da matična letališča tega izpada zaradi stečaja domačih letalskih družb tudi v obdobju desetih let niso mogla povsem nadomestiti. Dodatno k temu pa je treba upoštevati, da bi tudi v primeru hipotetične pritegnitve večjega števila linij nizkocenovnih prevoznikov to imelo šibek učinek na poslovne rezultate družbe Aerodrom Ljubljana, saj je prihodek letališč na potnika od nizkocenovnih prevoznikov tudi za polovico nižji glede na ostale letalske družbe. Še več, regije in lokalne skupnosti običajno subvencionirajo nizkocenovne prevoznike, da sploh letijo od tam. Ko zmanjka subvencij, tudi nizkocenovniki običajno odidejo drugam.

Petič, izgradnja novega terminala je tudi finančno neupravičena. Predpostavljena donosnost naložbe v terminal T2 je prenizka, interna stopnja donosnosti v višini 8.08% je dejansko nižja od lastne cene kapitala družbe Aerodrom Ljubljana, kar pomeni, da je naložba za lastnike neupravičena. Nadalje pa iz projekcije v “Poslovnem načrtu Aerodroma Ljubljana, d. d., za obdobje 2013-2017” izhaja, da se bo zaradi izgradnje terminala T2 donosnost sredstev (ROA) od leta 2013 do 2017 zmanjšala iz 3.7% na 2.5%, donosnost kapitala (ROE) pa iz 4.1% na 2.7%. V istem obdobju se bo tudi absolutni dobiček zmanjšal iz 5.0 mio EUR na 3.6 mio EUR, dobiček na prepeljanega potnika pa se bo zmanjšal iz 4.1 EUR/potnika na 2.3 EUR/potnika.

In šestič, uprava družbe Aerodrom Ljubljana v svojem gradivu za 17. in 18. skupščino (maj in avgust 2013) navaja, da je investicija smiselna samo ob upoštevanju sofinanciranja v višini 14,1 mio EUR s strani EU – “v kolikor teh sredstev ni, je projekt neprofitabilen”. To dejansko pomeni, da želi uprava družbe po nepotrebnem zapraviti dobrih 45 milijonov evrov sredstev lastnikov zagolj zato, da bi upravičila črpanje evropskih sredstev. Bi vi šli kupit pet novih srajc (ki jih sicer ne potrebujete, ker imate že povsem zabasano omaro) samo zato, ker boste dobili v trgovini 15% popusta? Boste po nepotrebnem vrgli stran 300 evrov, ker so vam dali 50 evrov popusta? V tem konkretnem primeru pa ne gre za nekaj srajc, pač pa gre za 60-milijonsko naložbo v podjetje, ki je vredno največ okrog 100 milijonov evrov.

Ko matematika projekta ne štima, morajo biti v ozadju neke druge bistveno močnejše zgodbe. Treba je slediti denarju. To je lekcija, ki smo jo nazadnje dobili iz TEŠ 6.

%d bloggers like this: