Aleš Praprotnik

Drugi del

Bančna koncentracija in vpliv na investicije

Deregulacija finačne industrije je finančnemu sektorju omogočila tudi prevzeme in združevanja (Mergers & Acquisitions – M & A), s čimer se je število finančnih institucij zmanjšalo in bolj monopoliziralo. Kot dokumentira Stephen A. Rhoades, član sveta guvernerjev sistema Federal Reserve, se je med letoma 1980 in 1999 v ZDA zgodilo približno 8,000 združitev bank (420 na leto). V vodilnih razvitih državah je v finančni industriji med letoma 1990 in 2001 prišlo do približno 10,000 prevzemov, pišejo Amel in ostali. Podobni proces se je (in se še) dogaja tudi drugod po svetu. Nadaljujte z branjem→

Noah Smith has a fairly caustic meditation on the role of math in economics, in which he says that it’s nothing like the role of math in physics — and suggests that it’s mainly about doing hard stuff to prove that you’re smart.

I share much of his cynicism about the profession, but I think he’s missing the main way (in my experience) that mathematical models are useful in economics: used properly, they help you think clearly, in a way that unaided words can’t. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

V zadnjih 40-ih letih smo bili v finančnem svetu (in širše) priča pojavu financializacije – posledici neoklasične tendence po odpravi regulacij v tem (in drugih) sektorjih gospodarstva. Verjelo se je, da bo “manj države” naredilo trge bolj učinkovite, kar naj bi podpiralo tudi inovacije in s tem doprinašalo k družbenemu napredku. Velika recesija 2007 – 2009 je te domneve odpihnila, vse več pa je dokazov, da ta proces v svojih različnih manifestacijah neposredno in posredno ubija realno gospodarstvo. V treh delih si bomo na kratko pogledali vpliv in posledice financializacije trgov dobrin, bančne koncentracije in spremembe korporativnega vedenja. Nadaljujte z branjem→

Kot poroča Der Spiegel, je Nemčija s to krizo ustvarila velike javnofinančne “dobičke”. Samo zaradi nižjih obrestnih mer na nemške obveznice, bo Nemčija v letih 2010-2014 privarčevala za 41 milijard evrov pri odhodkih za odplačilo obresti (to je več kot znaša enoletni BDP Slovenije). Kot veste, so ob izbruhu evrske krivde nominalne obrestne mere na nemške obveznice padle izpod stopnje inflacije, kar pomeni negativno realno obrestno mero oziroma da so investitorji dejansko plačevali Nemčiji, da so smeli v portfeljih držati njene državne obveznice. Na drugi strani pa je po podatkih nemškega ministrstva za finance do sedaj kriza Nemčijo stala zgolj 599 mio evrov.

Nadaljujte z branjem→

The Economist je naredil dobro grafiko o izgubljenem BDP v času krize. V obdobju 5 oziroma 6 let sta med OECD državami samo ZDA in Nemčija do letošnjega poletja uspeli občutneje povečati svoj BDP iznad predkriznega obdobja (2. kvartal 2007). ZDA zaradi stimulativnih ukrepov, Nemčija pa zaradi stimulativnih ukrepov in rastočega izvoza v azijske države.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith: Noahpinion: The cruel trick played by history on Milton Friedman:

Paul Krugman wrote a blog post saying that Milton Friedman’s influence has been largely forgotten in macro policy debates. Steve Williamson lists a number of ways in which Friedman’s influence is central to modern macro. Williamson has the right of it; Friedman’s ideas are deeply embedded in the macro theories we use to think about stabilization policy. Furthermore – and Williamson doesn’t say this – almost all of our macro policy discussions these days center around Quantitative Easing, a tool popularized, and arguably invented, by Friedman.

Three later posts by Krugman (post 1, post 2, post 3) get it right, I think. Friedman hasn’t disappeared from policy discourse; he’s disappeared from right-wing policy discourse. Nadaljujte z branjem→

Video spot o delovanju politike varčevanja

Nadaljujte z branjem→

Knjiga Marka Blytha – Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013) – spada med mojih 5 najljubših ekonomskih knjig letošnjega leta. Kopica knjig je bila napisana o vzrokih in evoluciji sedanje finančne in gospodarske krize v razvitih državah, ki so jih napisali priznani ekonomisti, toda potrebovali smo politologa oziroma natančneje profesorja politične ekonomije, da pronicljivo ugotovi in brutalno jasno pove nekaj ključnih resnic o sedanji krizi. In ko jih obelodani, postanejo tudi rešitve za krizo samoumevne in povsem drugačne od aktualnih načinov. Prva in ključna resnica je, da v primeru sedanje krize ne gre primarno za dolžniško krizo držav, pač pa za tipično bančno krizo. Zato plačevanje za orgijo finančnih trgov ne more in ne sme biti preloženo na davkoplačevalce (v obliki politike strogega varčevanja), ki krize niso povzročili. Natančneje, rezanje socialne države z namenom zmanjšanja proračunskih deficitov, ki so nastali zaradi reševanja bank in ne zaradi preveč razsipne socialne države, ni upravičeno in iz demokratičnega vidika ter vidika politične ekonomije ni vzdržno. Druga resnica pa je, da tudi če se države tega lotijo na tak način, ne more uspeti – kadar vse države hkrati varčujejo, nobena ne more rasti. Nadaljujte z branjem→