Verjamem, da ne verjamete v teorije zarote. Jaz tudi ne. Vem pa, da obstajajo močni gospodarski interesi. Denimo, prvotni zakon o lastninjenju iz leta 1991, ki je razklal Demos in bil zminiran v parlamentu s strani tedanjega zbora združenega dela (v katerem so sedeli predvsem menedžerji), nakar je padla Demosova vlada. Leto kasneje je bil pod novo vlado sprejet nov zakon, ki je omogočil notranjo razdelitev oziroma menedžersko lastninjenje. Ali denimo t.i. “pidovska zakonodaja” v 1990. letih, ki je omogočila razcvet pidovskih baronov (Horvat, Gantar, Lah, Anderlič itd.) in ničelno obdavčitev njihovih donosov. Interesi delujejo. Zelo dobro so vidni iz časovne distance.*

Ozadje slabe banke

Ena izmed takšnih zgodb je lahko tudi padec zadnje Janševe vlade. Verjetno ni bojazni, da bi kdo pomislil, da sem pozitivno pristranski glede Janeza Janše. Lahko pa sedem nazaj in s trezno glavo pogledam na stvari od zunaj. Je mogoče, da je glede na špekulacije, ki se je pojavljajo v javnosti, Janševa vlada padla zaradi gospodarskih interesov? In če ja, kakšni bi lahko bili gospodarski interesi za tako nujno “odstavitev Janše”?

Ne trdim, da je bilo tako, toda ekonomski razlogi za padec Janševe vlade se lahko skrivajo predvsem v ustanovitvi slabe banke. Pri tem sploh ne gre toliko za to, o čemer je pred mesecem pisal Reporter, da bi pri tem prišlo na plano, koliko slabih kreditov je bilo podeljeno v treh največjih bankah v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka). Te stvari bolj ali manj že vemo. Gre predvsem za sam mehanizem delovanja slabe banke, ali natančneje za to, kar ureja predvsem 11. člen zakona o slabi banki (pa tudi ostali členi, denimo 28. in 29. člen). Da boste lažje razumeli, zakon o slabi banki ustanavlja družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ta pa ustanovi sklad za stabilnost bank (SSB), na katero se prenese premoženje (prevzete slabe terjatve iz bank), s katerim upravlja DUTB. 11. člen zakona o slabi banki določa nekaj ključnih mehanizmov delovanja slabe banke.

Prvič, DUTB lahko naloži bankam, ki so deležne sanacije po tem zakonu, da konvertirajo določen del kreditov gospodarskim družbam v lastniški kapital teh družb ali podrejeno posojilo, tako pridobljeni deleži banke pa se prenesejo na SSB z namenom sanacije teh družb. Z namenom enotnega pristopa k sanaciji gospodarstva lahko DUTB upravlja kapitalske deleže družb tudi od bank v državni lasti, ki niso deležne sanacije. DUTB pa lahko te deleže poveča ali proda z namenom doseganja maksimalne vrednosti.

Drugič, Pri prenosu terjatev je potrebno oceniti potencialne izgube za banke na podlagi popolnega prenosa kreditne mape posameznega dolžnika banke, ki je deležna ukrepov po tem zakonu (pri tem pa ne veljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, o varovanju zaupnih podatkov).

Tretjič, DUTB lahko na SSB prenese tudi nestrateške družbe bank.

In četrtič, “DUTB mora vsako leto odprodati vsaj 10% ocenjene vrednosti pridobljenih sredstev na podlagi tega zakona”.

Podržavljenje in tretji krog privatizacije

Prevedeno v preprost jezik: zakon o slabi banki omogoča, da lahko DUTB od bank, ki so deležne sanacije prek slabe banke, zahteva, da “slabe kredite” konvertirajo v lastniški kapital in da se lastniški deleži skupaj s kreditnimi mapami prenesejo na državni sklad SSB. Pri tem pa lahko DUTB te lastniške deleže konsolidira, torej združi tudi z lastniškimi deleži, ki jih imajo tudi druge banke v državni lasti, čeprav niso vključene v proces sanacije. In končno, DUTB je zavezana, da mora letno prodati najmanj 10% portfelja, ki je nastal z delovanjem slabe banke.

Kaj je spornega pri tem? Nič. Gre za povsem običajen postopek sanacije bank s strani države. Toda ključne so implikacije delovanja tega mehanizma: namreč s sanacijo bank nenadoma pod okrilje (v last) države pridejo lastniški deleži v podjetjih, ki zaradi kateregakoli razloga niso v stanju redno odplačevati najetih kreditov. Še preprosteje rečeno: pride do podržavljenja pred tem privatiziranih podjetij v razmerju, kolikor znaša tržna vrednost zapadlih kreditov glede na celotno vrednost podjetja. In še več, DUTB je dolžna ta delež v skladu z letnim načrtom prodati na trgu.

Z drugimi besedami, sanacija bank s seboj prinese tudi podržavljenje in ponovno privatizacijo podjetij. V Sloveniji bi tako s sanacijo bank dobili tudi tretji krog privatizacije gospodarstva (prvi krog je bil v sredini devetdesetih, drugi pa sredi prejšnjega desetletja v času nastajanja velike bančne luknje). Vsi ti novi lastniki, ki so privatizirali podjetja z bančnimi krediti sredi prejšnjega desetletja, ali tisti, ki so podjetja privatizirali že pred tem, vendar so se v času poceni kreditov preveč zadolžili, bi tako izgubili del ali večino svojega premoženja. Interes teh prezadolženih lastnikov seveda nikakor ni v tem, da pride do sanacije bank, pač pa da do sanacije ne pride in da jim banke reprogramirajo dolgove, po možnosti v zelo dolgoročne.

Zombi gospodarstvo

To je tudi glavni razlog, zakaj Pahorjeva vlada na čelu z ministroma Križaničem in Gasparijem nikakor ni bila zainteresirana za sanacijo bank prek slabe banke. To je tudi razlog, zakaj “resni ekonomisti”, s katerimi se je rad posvetoval in na podlagi njihovih mnenj oblikoval svoja stališča nekdanji predsednik države Danilo Turk, nikakor niso bili za sanacijo bank prek slabe banke. Namesto tega so v “skrajni sili”, ko se je stanje v bankah tako drastično poslabšalo (na skoraj 15% razvrščene aktive oziroma 20% BDP), predlagali neposredno dokapitalizacijo bank s strani države, pri čemer bi banke same – z internimi slabimi bankami – sanirale slabe kredite.

V čem je razlika? Razlika je v tem, da po predlogu “resnih ekonomistov”, premoženje nasedlih lastnikov ne bi prešlo na državo, pač pa bi se lahko ti nasedli lastniki še vedno “individualno” izpogajali z bankami za reprogramiranje dolgov. Do bridkega konca bi lahko živeli v negativni simbiozi z bankami. To so denimo počele japonske banke dolgih pet let po izbruhu finančne krize pred dvema desetletjema, zaradi česar je Japonska dobila “zombie” podjetja in “zombi” banke. Tudi Slovenija je v zadnjih štirih letih prešla v takšno “zombie fazo«.

Panika med malimi in velikimi tajkuni

Zdaj si pa predstavljajte paniko v vrstah na levici z vsemi mogočimi majhnimi in velikimi tajkunčki, ko je pred dobrim letom namesto “kronskega princa” Zorana Jankovića na oblast prišel “princ teme” Janez Janša in ko je njegova vlada začela z resnimi pripravami na sanacijo bank prek slabe banke. Si predstavljate paniko na levici, ko so dojeli, da jim bo podjetja podržavil, upravljal in privatiziral Janša? Predstavljajte si, da ste lastnik majhnega vendar močno zadolženega imperija, ki ima med drugim v lasti tudi vpliven časopis in da ste nenadoma v nevarnosti, da izgubite vse, kar ste si mukoma pri(h)vatizirali skozi dve desetletji.

Kaj bi naredili? Naredili bi vse, da bi Janša padel, mar ne? In tudi so naredili vse. Od gromozanskega nasprotovanja zakonu o slabi banki v parlamentu, vložitve ustavne presoje in referendumskih pobud glede zakona o slabi banki, do spodbujanja in logistične podpore “spontanim” demonstracijam proti skorumpirani oblasti – ter, če ne zaleže, tudi do drugih oblik “demokratičnega državnega udara”.

Toda ne vem, če bo to zadostovalo. Ko se je levica spet vrnila na oblast, je seveda hotela odpraviti sprejeti mehanizem sanacije bank prek slabe banke. Vendar so ji Evropska komisija in finančni trgi to zaenkrat preprečili. Ne bodo dali denarja, če ne bo sanacije bank. Nova vlada pa se seveda ne bo predala. Zato je treba biti pozoren na spremembo kriterijev, po katerih se bodo posamezne slabe terjatve prenašale na slabo banko. Glede na koncepte, ki krožijo v javnosti, bi sanacija bank utegnila potekati na naslednji način.

Nov model sanacije bank?

Prvi del sanacije naj bi predvidel, da se bodo na slabo banko prenesle le »nedonosne« slabe terjatve, torej obveznosti podjetij, ki so že v stečaju ali postopku prisilne uprave in stečaja (večinoma terjatve bonitete D in E), medtem ko bodo terjatve, katerih poplačilo zamuja že več kot 90 dni, vendar podjetje še ni nesolventno (večinoma terjatve bonitete C), ostale na bankah. Za lažje razumevanje, v bonitetnem razredu C je bilo konec leta 2012 za 5,6% vse bančne aktive, v bonitetnih razredih D in E pa za 9%.

Drugi del bančne sanacije pa se nanaša na preostali slabih terjatev in naj bi potekal po načrtu, ki ga je konec marca v Delu razgrnil viceguverner Banke Slovenije Janez Fabjan. BS je pregledala vzorec 257 najbolj zadolženih podjetij, katerih obveznosti do bank predstavljajo 13% bilančne vsote bančnega sistema oziroma 6,2 milijarde evrov. Iz tega vzorca je BS izbrala 30 podjetij, katerih obveznosti znašajo polovico zgornje vsote, torej dobrih 3,6 milijard evrov. Tem podjetjem naj bi BS v sodelovanju z vlado omogočila poseben način sanacije, ki predvideva, da bi BS bankam eksplicitno za ta podjetja omogočila relaksacijo zahtev glede oslabitev, na drugi strani pa bi država izdala poroštva za obveznosti podjetij. S tem bi vlada in BS omogočile daljši časovni rok za prestrukturiranje in poplačilo dolga največjih dolžnikov, ki imajo možnost preživetja z lastnim denarnim tokom.

Zakaj prav teh 30 podjetij?

Kaj je narobe s tem drugim delom bančne sanacije? Načeloma je hvalevreden. Škoda, da se ga BS ni domislila že leta 2009 ali 2010, saj bi z reprogramiranjem dolgov ob državnem jamstvu število slabih dolžnikov bilo manjše, obseg slabih kreditov pa obvladljiv. Toda ta načrt ima tri pomanjkljivosti.

Prvič, ker jamstvo za te slabe kredite ne bo na podlagi diskontne (tržne) vrednosti teh slabih kreditov ampak na podlagi njihove »face« vrednosti, bo potrebna precej večja kapitalska injekcija države v banke. Ker država nima denarja in ima močno onemogočen dostop na finančne trge, bo morala izdati obveznice in jih neposredno kot dokapitalizacijo vložiti v banke.

Drugič, tu pa se pojavi problem, če bosta Evropska komisija in ECB privolile v takšno dokapitalizacijo s stvarnim vložkom. Že pri predlogu zakona o slabi banki, kjer je šlo za bistveno manjše zneske dodatne dokapitalizacije po sanaciji bank, je ECB izrazila precejšnje nestrinjanje s primernostjo in kvaliteto tovrstne dokapitalizacije s stvarnim vložkom. Takrat je ECB zapisala, da daje prednost izdajam delnic bank za denarne vložke, dokapitalizacije s stvarnim vložkom pa podpira samo, če gre za povečanje osnovnega kapitala banke na podlagi dodatnega ukrepa Banke Slovenije. Za ECB namreč z vidika finančne stabilnosti “takšno nalaganje obveznic, ki jih izda DUTB, ki je v lasti države, v banke sicer ni zaželeno, saj krepi povezanost med državo in bančnim sektorjem.“

Tretjič, izbor 30 podjetij, ki naj bi jih država reševala po specialnem postopku, je nedvomno diskriminatoren. Ne samo, da ni jasen kriterij, po katerem so bila izbrana prav ta podjetja in ne katera druga, pač pa gre za problem državne pomoči, ki jo EU prepoveduje oziroma dovoljuje samo pod posebnimi pogoji. Vlada bo za državno pomoč tem izbranim podjetjem morala zaprositi za dovoljenje Evropsko komisijo. Tu se pa zadeva utegne zaplesti zaradi netransparentnosti postopka in možnega političnega vpliva na odločitve glede izbora podjetij.

In četrtič, ta ukrep ni diskriminatoren samo iz vidika državne pomoči, pač pa tudi, če ga presojamo iz vidika zakonske podlage delovanja centralne banke, kot je prejšnji teden pisal že kolega Igor Masten. Zakon o Banki Slovenije v 4. členu BS nalaga, da si »pri doseganju ciljev prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence«. Kot pravi Masten: “Omenjeni ukrep bi tako moral biti na voljo vsem podjetjem in posameznikom in ne le neki skupini izbrancev. Zakaj je le nekaterim dano, da se lahko o svojih finančnih problemih gredo pogovarjat neposredno s centralno banko, ki ima kot regulator bank, najvišjo moč vplivanja na njihovo finančno breme?”

Politika kot bog

In če se vrnemo nazaj na začetek, zakaj tega dvostopenjskega modela sanacije bank »ni bilo mogoče izvesti« pod Janševo vlado? Odgovor se skriva v prejšnji točki – ker na izbor podjetij, ki bodo deležna posebnega postopka, (lahko) vpliva politika. Politika se odloči, katera podjetja reševati brez izgube za lastnike in katera reševati prek slabe banke z razlastitvijo lastnikov. Predstavljajte si paniko na levici, da ima to moč Janez Janša.

Kot sem povedal že uvodoma: ne trdim, da je bilo tako, toda razumem ekonomske razloge za to, da se Janši to moč odvzame. Meni je načeloma vseeno, pomembno je, da gre sanacija bank naprej.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.