Nujna zamenjava finančnega ministra

Ciper, Luksemburg, Malta ali Slovenija?, tako je Washington Post naslovil včerajšnji članek o Sloveniji. V dokaj kratki in zelo površni, nekajvrstični analizi je novinar Dylan Matthews obdelal vsako izmed držav in pri tem upošteval le velikost bančnega sektorja glede na BDP ter njegovo izpostavljenost do toksičnih držav. Pri Sloveniji nič od obojega ni sporno. V Sloveniji je bil ključni problem izpostavljenost bank do domačih toksičnih kreditov, toda to se je sprevrglo v usodno izpostavljenost bank do anemične države, ki ni bila sposobna s hitrim rezom sanirati predvsem treh največjih bank v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka). Dodatno pa se je sprevrglo v usodno izpostavljenost države do finančnih trgov, da bi ji vsako leto posodili dovolj sredstev, da bi pokrila svojo pretirano javno porabo in refinancirala v pretklosti najete kredite. Pri Sloveniji gre za problem zaupanja, kot pravi Washington Post (objavljam v celoti):

You know we love you, Slovenia. But the bond markets don’t love you, and the country needs to generate several billion euros in bond revenue by the end of the spring. If it can’t do that at a reasonable price, it could have to turn to the troika — the European Central Bank (ECB), the European Commission (EC) and the IMF — for a bailout. The country’s bank assets are much smaller than those of Luxembourg, Cyprus or Malta, but that may not stop bailout-weary European policymakers from demanding major sacrifices in the form of haircuts or, more plausibly, tax increases and spending cuts.

Ta površna “analizica” odraža bistvo problema Slovenije: problem Slovenije je v naraščujočem nezaupanju. Problem Slovenije je v nekredibilnosti njenih makroekonomskih politik. Slovenija si je pridobila sloves države, ki ni sposobna oblikovati, politično sprejeti in izvajati kredibilnih politik, ki bi zajezile rast javne porabe, ki bi učinkovito sanirale banke in ki bi učinkovito vplivale na rast konkurenčnosti gospodarstva.

Stvari so zelo preproste. Finančnih trgov in tujih medijev ne zanima nič drugega – zanima jih le ta zunanji vtis: je vlada sposobna zajeziti rast javne porabe, učinkovito sanirati banke in učinkovito spodbuditi rast konkurenčnosti gospodarstva prek strukturnih reform? Če ni tega kredibilnega zunanjega vtisa, Slovenija ne bo dobila svežega denarja po sprejemljivi ceni. In to pomeni de facto bankrot in prošnjo za finančno pomoč.

Dejstvo je, da se je z novo vlado, z neprepričljivo predsednico vlade in popolnoma anemičnim finančnim ministrom, ki ne pozna niti osnovnih številk in se izogiba domače javnosti in svojih kolegov v Bruslju, kredibilnost Slovenije v tujini drastično zmanjšala. Kolikor slišim, v tujini stavijo na 90 : 10 ali v najboljšem primeru na 80 : 20, da bo Slovenija morala do poletja zaprositi za finančno pomoč.

Edini, ampak zares edini način, da se Slovenija temu izogne je, da vlada nemudoma zamenja javni diskurz o smeri makroekonomskih politik in da kot prvo, simbolno potezo zamenja finančnega ministra in postavi na to mesto osebo, OSEBNOST, ki bo navzven simbolizirala zasuk v kurzu makroekonomskih politik. Potrebujemo izjemno močnega finančnega ministra, ki bo s svojo pojavo simboliziral kredibilnost fiskalne konsolidacije, sanacije bank in zagona konkurenčnosti gospodarstva. Tovrstnih osebnosti je kar nekaj, predvsem pa: France Arhar, Janez Šušteršič, Dušan Mramor. Toda novi finančni minister mora hkrati dobiti popolni nadzor nad ekonomskimi politikami države.

Novi finančni minister potrebuje le kakšno leto dni, da nepovratno požene proces sanacije bank, da zajezi javno porabo in s kolegom v gospodarskem resorju ter v sodelovanju s finančnimi trgi zažene projekt dokapitalizacije perspektivnih podjetij in rasti konkurenčnosti gospodarstva. Stvari so izvedljive, toda izvajati jih mora kredibilna OSEBNOST na mestu finančnega ministra.

4 responses

  1. JPD v nečem imaš prav. In to je, da primarni problem Slovenije niso makroekonomski podatki (ne eden najmanših nivojev zadolženosti, ne eden največjih presežkov v tekoči bilanci l.2012, ne 2. najugodnješa struktura dolga države v EU, ne 2,6 milijarde glavnice in obresti, ki bo zapadlo letos (od tega 1,5 milijarde do tujine)..). Problem je padanje BDP in kredibilnost države predvsem od padlih referendumov 2011 naprej. Še posebej v 2012 , ko sta imela vajeti v rokah Janša in Šušteršič. Histerija s prošnjo za pomoč se je začela z njunimi javnimi izjavami, Če predsednik in finančni minister (ob pomoči določenih ekonomistov) sistematično eno leto zaradi notranjepolitičnih interesov sesuvajo državo v tujini, se bo pa nekaj že prijelo. Tako da, JPD, Šušteršič je bil, če temu dodamo še povsem zmedeno sanacijo bank, usoden strel v temo. Je pa res, da če bo Čufer deloval hitro, ima povsem realne možnosti za uspeh. Hitro pomeni, da mora kapitalizirati banke in uvesti garancijsko shemo za umilitev kreditnega krča v mesecu, največ dveh kar je možno, če sta finančni minister in koalicija operativna.. Za dokapitalizacijo v prvi fazi ne rabimo tujih kapitalskih trgov, dovolj je, da dokapitaliziramo z 1 milijardo državnih obveznic, z milijardo garancij pa ob predpostavki 40% kritja omogočiš 2,5 milijarde novih ali obnovljenih kreditov (z zmanjšanjem tvegane aktive še dodatno zmanjšamo kapitalske zahteve bank; če shemo izvedeš kot leta 2009 na način “reverse auction” pa nimamo niti problemov z državno pomočjo) . S tem bi imel finančni minister na roadshow-u v rokah dokaz, da se je država problema bančne sanacije končno lotila, bankam ne bi grozila kapitalska neustreznost, podjetjem pa bi se zmanjšal kreditni krč). Problem kapitalske strukture podjetij je dolgoročnejši in se ga lahko rešuje v okviru slabe banke ali drugih za to namenjenih institucij (DSU, PDP). Vsekakor ne v obsegu in na način, ki ga je predlagal Šušterič. Ta bi naredil več škode kot vse slabe terjatve skupaj. Zavedati se je treba, da je največji problem slabih terjatev koncentriran v 20-30 velikih podjetij, predvsem tistih, ki so ekspandirala s pomočjo kreditov in tistih, ki so bila predmet prevzemov. Za te je smiselno,da se jih rešuje centralno. Mala in srednja podjetja ter nepremičnine pa se morajo reševati v bankah. To je glede na dosedanje (svetovne) izkušnje hitreje, ceneje in uspešneje. Z bolj proaktivno BS bo tudi lažje. Kar pa se tiče reševanja problema slovenskih bank s prodajo kar je poskušal Šušteršič dokler ni z glavo trčil ob realnost – pozabi! V taki krizi se bank ne prodaja, niti jih (resni) kupci kupujejo, še manj se na tak način rešuje problem slabih terjatev. Me pa ne čudi, da nekateri Šušteršičevi prišepetovalci še vztrajajo. Nekateri še nikoli niso prodali ali kupili podjetja, še manj, da bi imeli izkušnje iz kapitalskih trgov, drugi pa ….denar bo potrebno zaslužiti kako drugače. Zaželimo Čuferju predvsem srečo, če mu bo uspelo, bo vsem nam bolje.

  2. Menim, da je ob zapisih v tem blogu, iz katerih je videti, kot da bi vse lahko rešila TA PRAVA kredibilna osebnost ali pa TA PRAVA politika in moramo dati trenutni osebnosti priliko, da jo izvede in bo potem vse lepo in prav, morebiti le malo preveč poenostavljena.

    Marko Kranjec, guverner BS je nekje omenil, da 2009 ni bilo še nobene potrebe po reakciji BS (na očitek mislim da Slaka v eni od njegovih marčevskih oddaj, da BS ni v redu delala) ter da je bilo takrat evidentiranih le okoli 3% slabih terjatev v bankah.
    Ta trditev je seveda najmanj čudna, če jo pogledamo z očmi ZGD+ZFPPIPP+KPFN*ETIKA, ker banke veliko večino kreditov po pravilih finančne stroke v letih 2004-08 sploh ne bi smele dati, podjetja pa ne vzeti in to ne glede na konjunkturo. BS bi namreč ob svojih pregledih MORALA odkriti, da je delo bank v nasprotjih s pravili stoke, in jih sproti korigirati. Če pa jim je že sprotnost ušla pa bi se morali že najmanj leta 2010 vprašati zakaj se stvari poslabšujejo in zakaj imajo tendenco tako strmega poslabševanja ter odkriti prave vzroke.

    Seveda bi lahko vsakdo takoj, ko bi šel že leta 2010 preko kreditnih map s kriterijem finančnega položaja podjetij, odkril velik del “zaloge” potencialno slabih bančnih terjatev. In to zato, ker so bili v bankah krediti v veliki meri dani brez nujno potrebne strokovnosti in za zelo rizične in na najmanjši piš občutljive “projekte”. Seveda pa lahko v stres testih na strani bančne aktive odkriješ tudi kako se lahko ta situacija v nadaljevanju razvija.

    Nič od tega v BS niso naredili, kaj podobnega pa ni prišlo na misel niti bankam – čeprav bi jim moralo in to najmanj kontrolingom. Je še hujše – način s katerim guverner brani sebe in odgovorne bančnike v marcu 2013 implicira, da je bilo do leta 2009 s strokovnim delom v bankah vse v redu in trdi, da pa je bilo po letu 2009 vse narobe z odzivom posameznih bank pa tudi z odzivom Pahorjeve in JJ vlade na krizo.

    Ta zgodba je seveda popolnoma neprebavljiva in takšna percepcija stvari zelo površinska. Potreba po sanaciji »finančnega primitivizma«, kot prevladujočega načina dela podjetij in bank, se sploh ne vidi. Seveda pa pogled ne more razložiti posebno globoke dimenzije slovenske krize in slovenske posebnosti te krize. Iz trditev pa pridejo tudi absurdni zaključki – namreč, da je bila kreditna ekspanzija, ki je pripeljala iz 15mrd na 40mrd zunanjega dolga narejena na strokovno korektnih osnovah, (2009 samo 3% slabih terjatev), kar je seveda čisti nonsens.

    Primer kaže kako se lahko s površnostjo zamegljuje. BS finančno nestrokovnega dela bank in podjetij ni niti odkrila in še manj sanirala ob v nebo vpijoči kreditni ekspanziji za katero v katerikoli ekonomiji ni na voljo niti za četrtino gornje vsote zdravih projektov (kako je lahko potem delo bank strokovno ?). Vprašati bi se morali tudi za kaj gre ves ta silni denar že iz naslova absorbcijske sposobnosti ekonomije.

    Tudi analiza podjetij in finančnega položaja tega sektorja – to je pravzaprav kar analiza podjetniškega dela bančne aktive – bi jim morala sprožiti vse alarmne zvonce in sirene.
    Če gre za opustitve in malomarnost dolžnega strokovnega dela in to sistemskih razsežnosti ter ob tem razpasenega kriminala, je potrebno NAJPREJ ali vsaj VZPOREDNO sanirati le-to in vzpostaviti zaupanje. Torej situacija v Sloveniji je tragikomična. Na eni strani je videti za reševanje celo lahko (ENOLETEN PODVIG »TA PRAVE« OSEBNOSTI ALI/IN »ROADSHOW-a« IN »TA PRAVE« POLITIKE), na drugi strani pa je zaradi našega NAČINA dela in odnosa do pravne države in strokovnega dela na vsakodnevni in praktični ravni rešitev ZELO težka in nerešljiva. AKTERJI gornjega načina dela in nosilci tolerance do opustitev in dopustitev institucij sistema nas zelo težko rešijo in še manj pripravijo do potrebnih žrtev in potrebnega vsaj minimalnega družbenega konsenza za reševanja krize. TO SO VENDARLE ELEMENTARNI SANACIJSKI PRINCIPI.

    Lep pozdrav, Igor

  3. Igor, imate deloma prav. Gre pa še za eno zelo pomembno stvar. In to je interpretacija oz. analiza vzrokov za krizo. Zakaj? Zato ker je od te interpretacije v veliki meri odvisna politična usoda posameznih političnih in interesnih skupin. Zaradi tega je vprašanje reševanja slovenskega bančnega sistema in posledično slovenske krize tako težko. Zato je toliko zamegljevanja in tudi zato ne pride do političnega konsenza. Zato se v ospredje postavlja in napihuje tiste vzroke, ki so za posamezno politično in interesno opcijo najbolj “politično” ugodni. To sicer ni nič posebnega, problem pa je, da akterji tej svoji interpretaciji celo verjamejo. Posledica je, da preko javnega mnenja oz. pozicije na oblasti to potem vpliva na ekonomsko politiko. Tu pa je problem. Če nimamo prave uravnotežene analize krize, tudi pravih ukrepov ne bo. Nekaj primerov. Najprej primer Banke Slovenije, ki ste ga lepo izpostavili. Kranjčeva izjava o 3% slabih kreditov je lep primer enostranske analize (ki je le deloma korektna) in zameglejevanja odgovornosti. Res, da je bilo padec skoraj 8% BDP v 2009 težko napovedati, da pa je konec konjukture in da bo neka oblika kontrakcije prišla, pa bi moralo biti vsakemu profesionalcu jasno že poleti 2007. Zato so na BS nadpovprečno plačani in zato imamo analitični aparat v BS, UMAR, privatnih institutih… V teh pogojih dovoliti ekspanzijo kreditov v 2007 in 2008 med 30 in 40% letno je zločin nad slovensko ekonomijo in malomarno in nevestno delo Sveta guvernerjev BS in Ministra za finance. Niso vsega krive banke in v tem delu (kreditne ekspanzije), slovenske državne banke še najmanj. Podobno je s kriminalom. Kriminal je zelo resen problem, Vam povem iz lastne izkušnje ker sem pri raziskavah pomebnega dela kriminalnih dejanj sodeloval kot odgovorni član AUKN tudi sam. Vsekakor moramo narediti odločne korake, da se ta praksa, še posebej v sektorju, ki je tako odvisen od zaupanja kot je bančništvo, radikalno izkorenini. Vendar pa bančni kriminal ni glavni razlog za krizo bančnega sistema, čeprav je ta razlog javnosti najlažje razumljiv in ga politika (ko navaja kriminal “njihovih”; bolj ko vpiješ o “njihovem” kriminalu večja je verjetnost, da “naših” ne bodo našli) najbolj izrablja. Na drugi strani nihče ne omenja (ker nobenemu ne ustreza) dejstva, da je bil naš bančni sistem ob nastopu krize, zaradi prehitre ekspanzije v 2005-2008) že tako ali tako podkapitaliziran (2. najmanj v Evropi za Portugalsko) in da bi ga morali v vsakem primeru dokapitalizirati. Zakaj tega ne omenjajo? Zato ker bi “desni” s tem priznali napake v vodenju makroekonomske politike v 2005 -2008, “levi” pa napake v spopadanju s krizo v 2009-2011 (premajhna podpora bančnemu sektorju oz.premajhna dokapitalizacija sistemskih državnih bank). So še “tretji”. Tisti, ki bi iz ideoloških ali čisto otipljivih razlogov izkoristili krizo in na hitro prodali banke. Ti govorijo, da smo npr. v NLB zmetali preveč. Kot, da sanacija LB in KBM v 1991 ne bi bila rezultat političnega osamosvajanja in vojne v YU, ampak menda slabega poslovanja teh bank. Če pravilno upoštevaš te 2 milijardi iz zelo uspešne sanacije v 1991 (v bistvu strošek slovenskega osamosvajanja, ne slabega dela bank), potem dobiš popolnoma druga razmerja. V čem je problem? V tem, da s tem “napumpaš” javnost (in posredno politiko) proti nujni dokapitalizaciji sistemskih bank, ki je bistven in že precej zamujen ukrep za spopadanje s krizo. Zaradi vsega tega je opozarjanje na “zamolčane” vzroke krize tako pomembno in to je tudi motiv mojega sodelovanja v tem blogu.

  4. Spoštovani gospod Golob.

    Najina motiva sta podobna, s tem da se moj ne nanaša toliko na makroekonomske politike. Priznam, da me ta mika, a se jo zavestno izogibam. Zakaj – zato ker mislim, da je še nekaj bolj temeljnega. To je funkcioniranja sistema na vsakodnevni in praktični ravni, kjer smo priča obsežnemu finančnemu primitivizmu, s čimer označujem nestrokovno delo tako v podjetjih, bankah, državi, kjer je dobilo sistemske razsežnosti.

    Če bi delali v skladu z zakonodajo, ki uzakonja ves kompleks ZGD+ZFPPIPP+KPFN*ETIKA kot principe profesionalnega dela finančnika ter principe skrbnega gospodarstvenika na finančnem področju, naša kriza ne bi bila tako globoka in posebna (še vedno pa bi bila). Kdor morda še ni bral, a spremlja to diskusijo, mu toplo svetujem branje KODEKSA POSLOVNOFINANČNIH NAČEL (KPFN) in tudi KODEKS POKLICNE ETIKE POSLOVNEGA FINANČNIKA (oboje je objavljeno na internetu) ter prispevek Stanka Štrajna na tem blogu pod naslovom »Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih«.

    Podjetja in banke bi morala namreč spremljati finančni položaj podjetja in ne zgolj računovodskih poročil in poslovnih poročil, v katerih poročila o finančnem stanju podjetja, čeprav je po ZGD obvezno, večinoma sploh ne najdeš. Opustitve dela v skladu z 2 poglavjem ZFPPIPP, (ki govori o finančnem poslovanju v normalnih razmerah in je po mojem centralni del zakona ne glede na to, da so poglavja o insolvenčnih postopkih daleč obsežnejša), in škoda nastala zaradi tega, so odškodninsko pregonljive in to neomejeno in z obratnim dokaznim bremenom. Ne spuščam se v vzroke zakaj je prišlo do šibkih finančnih funkcij v podjetjih in drugod ter posledično do razširjenosti finančnega primitivizma, vem pa, da če do tega ne bi prišlo, bi bile marsikatere zadeve močno drugačne, vsega tega, čemur se tudi vi čudite, pa ne bi bilo ali vsaj ne v takšni meri. Da so nastali vsi pojavi, katere v svojem prispevku tako lepo opišete, je potrebno povoziti ne samo stroko, ampak tudi minimalno predpisano profesionalnost in skrbnost.

    V položaju kakršnem so bile pred konjunkturo banke so bila tudi podjetja. Če vzamem samo en indikator po KPFN je bilo razmerje med dolžniškimi in lastniškimi viri eno najslabših v EU. In v takšnem položaju, ki narekuje čisto drugačne makroekonomske in podjetniške politike, se zgodi pravi kreditni »big bang« norih razsežnosti. »Big bang« vesolja se lahko skrije pred našim »dosežkom«. In potem si nekdo drzne reči, da je bilo pred 2009 vse OK ?!!!!. Razumi kdor more ta interpretacijski primitivizem.

    Moj namen je skromnejši od vašega. Želim si odprave finančnega primitivizma in vzpostavitve finančne profesionalnosti in skrbnosti v podjetjih, bankah in državi. Zastrašujoče je namreč kako nepotrebno – dojeto celo kot zafrkavanje, se zdi »tako imenovanim« gospodarstvenikom in managerjem že zgolj strokovno delo v skladu s KPFN. Razgalja namreč interesno pogojene neumnosti, ki za to, da niso razgaljene, rabijo opustitev elementarne strokovnosti.

    Dovolite, da se zatečem v primerjavo, ki kaže kako daleč sem tudi od poenostavitve, da je vsega kriv kriminal, in z njo tudi končam današnji prispevek. Načini dela, nastali z dopustitvijo nestrokovnosti in opustitvijo strokovnosti, ki jih imenujem primitivizmi (in še posebno močan je finančni primitivizem), so kot vlažna stena in seveda je pojav plesni (kriminala) samo vprašanje časa. Sanirati je potrebno primitivizme (vlažno steno), da lahko sploh kolikor toliko učinkovito saniramo kriminal (plesen), ker samo preganjanje plesni ne pripelje daleč. Saniranje »vlažne stene« je seveda brez sence dvoma temelj vsake resne sanacije in reševanja krize. Ta normalizacija in vzpostavitev funkcioniranja sistema na vsakodnevni in praktični ravni je tudi nujen predpogoj in zdravi temelj vsake makroekonomske politike, ki želi biti uspešna.

    Sprašujem se kateri akterji so zmožni tega – tisti za katere se v prispevkih navija ?

    Igor

%d bloggers like this: