Virantovanje, bonitetne ocene in Trojka

Znižanje bonitetne ocene Sloveniji je bilo pričakovano. Napovedovalo se je že nekaj tednov. Logično, saj zaradi sedanje politične krize bonitetne agencije in finančni trgi pričakujejo zaustavitev reformnega zagona. Toda verjetno bi se zgodilo tudi brez te politične krize. Namreč, temu znižanju ocene s strani S&P bosta sledili tudi ostali bonitetni agenciji, kar bi se utegnilo zgoditi v roku naslednjih dveh tednov. In sicer zato, ker bo takrat SURS objavil podatke o rasti v zadnjem četrtletju 2012. Zmanjšanje BDP bo namreč večje od 2.4%, kot so ga napovedovale domače in tuje inštitucije. Osebno pričakujem upad lanskega BDP za okrog 3%.

Če slovenski politiki uspe hitro stabilizirati politično situacijo, denimo z vzpostavitvijo kredibilne projektne vlade, lahko bonitetne agencije ocene Slovenije tudi stabilizirajo. Vendar, prvič, mora takšno vlado voditi kredibilna oseba z izkušnjami iz gospodarstva in financ. Dobro je, da se Miro Cerar ni odločil postati kandidat za mandatarja projektne vlade. Miro Cerar je seveda dober pravnik in kolegi ga hvalijo kot zelo etično osebo. Toda brez kompetenc na gospodarskem in finančnem področju preprosto ne bi mogel razumeti, kaj šele izvajati, prioritetnih reformnih ukrepov. In drugič,  vlada pa mora nadaljevati s ključnimi, prioritetnimi zastavljenimi reformami. To je s sanacijo bank prek slabe banke, z reformo trga dela in zagonom investicij. Če ta dva pogoja ne bosta izpolnjena, utegne Slovenija letos doživeti znižanje bonitetne ocene na raven junk ter usodo Portugalske. To pa vemo, kaj pomeni.

Če se zavedamo, da je verjetnost takšne hitre in predvsem učinkovite rešitve sedanje politične krize relativno nizka, verjetnost prihoda Trojke pa obratno-sorazmerno visoka, se nam je situacija “virantovanja”, kot jo imenuje še aktualni predsednik vlade Janez Janša, splačala? Se je splačalo biti načelen in ob obtožbi KPK o koruptivnih tveganjih pri dveh vodilnih politikih, Janši in Jankoviću, zahtevati njun odstop in povzročiti razpad vladne koalicije? Se je splačalo postaviti politično integriteto pred kratkoročno politično stabilnost?

Menim, da se je. Politična stabilnost na škodo etike in politične integritete je zgolj navidezna in zgolj začasno bolj “primerna” rešitev. Toda na daljši rok so stroški s politiki nizke osebne integritete in z neetičnimi metodami delovanja bistveno višji. Kot davkoplačevalci več denarja izgubimo, če politiki kradejo, lažirajo javne razpise, nepotistično ali klientelistično nastavljajo “svoje” ljudi, kot pa izgubimo, če se letos zaradi povečane politične nestabilnosti zadolžimo po 7% namesto po 5%. Korupcija ima zelo daljnosežne negativne gospodarske in družbene učinke, ki na dolgi rok erodirajo pravno državo in družbene vrednote, poslabšujejo enake možnosti vseh ter znižujejo rast blaginje.

Morda nam bo “virantovanje” res podražilo letošnje “zapiranje proračuna”, morda nas utegne stati celo prihoda Trojke, toda hkrati dviguje temeljne politične standarde in nas za velik korak približa manjši stopnji korupcije in s tem večji rasti blaginje.

2 responses

  1. Ta teza bi morda držala ob predpostavki, da je KPK dejansko odkrila koruptivna ravnanja (poudarek na “morda”, ker po mojem je dvig politične integritete vprašljiv, ko jo zahteva nekdo, ki je sam nekoč ravnal neetično in tudi protizakonito). Vendar je tu potrebno upoštevati še eno pomembno okoliščino. Glede na znana dejstva v zvezi s tem poročilom namreč obstaja določena (po mojem kar visoka) verjetnost, da je bilo poročilo politično motivirano in da so njegovi zaključki – poleg tega, da so neoprijemljivi – tudi izkrivljeni, če že ne neresnični. In to z namenom, da se prepreči izvedba reform, ki pa bi dejansko zmanjšale možnost koruptivnega delovanja v državi (predvsem prodaja državnih deležev v podjetjih bi sistemsko onemogočila velik del korupcije). Torej, ob upoštevanju te možnosti, ki nikakor ni nerealna, so dolgoročni učinki virantovanja lahko ravno nasprotni kot v vaši tezi. Prvič, ustavljeni bodo načrtovani sistemski ukrepi, ki bi korupcijo na dolgi rok zmanjšali, in drugič, ta cilj bi dosegli z zrežirano afero, kar vsekakor ni spodbudno za razvoj nekih etičnih standardov v politiki. Cene zadolževanja in trojka so v tem primeru le še kolateralna škoda.

  2. No, tudi če pogojno sprejmemo teorijo o zrežirani aferi, oba protagonista še vedno nista pojasnila očitkov KPK! Največ kar smo doživeli so bile izjave da to ni res in ni nobenih nepravilnosti. Brez kakršnikoli nasprotnih dokazov in ustrezno podprtih papirjev pa samo besede v tem primeru ne veljajo.
    Breme dokazovanja ustreznosti stanja je seveda na preiskovancih in ne na KPK kot še vedno nekateri mislijo. Osebno menim, da je najmanjši problem pojasniti stanje, še posebej če ti nekdo prinese izmišljene očitke.
    Seveda sta protagonista krenila v napad in popolnoma speljala temo v druge vode, tako se namesto pojasnjevanja stanja ukvarjamo z politično krizo in odgovornostjo. Nora politika, prav res.

%d bloggers like this: