Uroš Lekše

Predstavil bom iskanje dela na Novi Zelandiji. Po vljudnostni predstavitvi svojih znanj in kaj želiš delati, se na koncu ves pogovor skoncentrira na vprašanje ‘Ali potrebujete takšnega delavca?’.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? DA, čez 14 dni.… Najlepša hvala, si bom zapisal. /In kličeš dalje.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? Ne. /In kličeš dalje.

Potrebujete? DA. S ponedeljkom. / In takrat nastopi prvi delovni dan, ko dobiš konkretno priložnost, da pokažeš svoje znanje in delovne navade.

Pa poglejmo še pri nas. Če že prideš do prvega usodnega DA, nisi naredil še nič. Sledi prvi razgovor. Bog-ne-daj da si preveč resen, ker izpadeš zategnjen, in adijo služba. Če si preveč sproščen, izpadeš neresen, in spet adijo služba. Če deluješ normalen, kadrovnik pa je nadpovprečno energičen, spet adijo služba. Če kažeš živčnost, adijo služba. In če slučajno prideš čez prvo oviro, se ne smeš nič veseliti, ker sledijo še drugi razgovor, pa tretji, pa četrti, pa psihofizični testi, pa zdravniški pregled.

Spoštovani! Bolj direktno in bolj nazorno vam ne morem predstaviti, zakaj podpiram liberalni trg z lažjim zaposlovanjem. Ne morete si predstavljati, kako motivacijsko deluje preprosto dejstvo, da morate samo enkrat slišati DA, in nova služba je tu. Sedaj pa je na vas, da sami razmislite v katerem sistemu je lažje najti delo. Kateri sistem je bolj prijazen do delavcev in iskalcev zaposlitve.

Na filozofski ravni se strinjam tako s sindikalisti, kot gospodarstveniki. Več pravic je boljše za delavca, in več razgovorov da lahko boljšega kandidata. V praksi pa oboje pogrne na celi fronti. Preveč pravic ščiti predvsem nemotivirane delavce –poštenih delavcev se ne odpušča-, naveličan pošten delavec ali žrtev mobinga pa stežka zamenja službo. Več razgovorov pa onemogoči lažji prehod nezadovoljnih delavcev, ki so bili sprva izbrani kot najprimernejši kandidati. Ni presenečenje, da razsaja po Slovenji virus obupa in malodušja glede iskanja nove zaposlitve. Paradoks je, da imamo ob tako ‘premišljenem in dovršenem’ nabornem situ 60% delavcev nezadovoljnih, dodatno pa še 15% sicer zadovoljnih, ker nič ne delajo in se jih ne more odpustiti.

In na filozofski ravni mi je povsem vseeno, če sodelavec dela ali ne, ker je to njegov osebni problem. Vendar, ko zaradi njega pade produktivnost celotnemu kolektivu (priponka v Excelu z različnimi scenariji), in posledično tudi plače, ker so (lahko) potrebne dodatne zaposlitve, je konec heca. To me zelo spominja na naš javni sektor, kjer se vsi po vrsti pritožujejo čez slabe plače. Sama omemba lažjega odpuščanja in dvig produktivnosti, pa spravi na cesto 100 tisoč ljudi. Odločiti se bo potrebno. In odločiti se bo potrebno tudi kaj je boljše, da človeka odpusti, ali da je žrtev mobinga. Moje odgovore poznate…