Sašo Polanec
Vlada naj bi se pri odločitvi, da zmanjša vpisne kvote za družboslovne fakultete, zanašala na neke podatke. Kar je bilo mogoče razbrati iz besed ministra Turka, je, da je bil domet analiz v tem, da so primerjali število vpisanih in diplomantov v Sloveniji in drugih državah EU. Takšna statistika je seveda – kot se za slovensko vlado spodobi – napačna. Naj pojasnim zakaj.
Število vpisanih študentov na družboslovne fakultete je odvisno od tega ali se študij izplača in od preferenc študentov. Če se vpisuje veliko dijakov na družboslovne fakultete, je to lahko posledica dejstva, da so razmere na trgu dela ugodne. Podatki do leta 2008 kažejo, da je donosnost družboslovnih fakultet povsem primerljiva donosnosti tehničnih fakultet (glej tabelo).
Po letu 2008 se je situacija precej spremenila, vendar v večji meri za tehnične fakultete kot za družboslovje. Na primer, gradbeni inženirji so utrpeli veliko zmanjšanje povpraševanja. Zato imajo v zadnjih letih bistveno nižje plače in so z manjšo verjetnostjo zaposleni. To pa govori v prid zmanjšanju števila vpisanih na takšne programe.
Zato bi ministru, ki očitno dela na pamet – povsem enako kot je počel že Jure Zupan pred njim – svetoval, da najprej poskrbi za ustrezne statistike. Naj najprej ugotovi, katere mere so koristne za primerjavo različnih programov, šele na to pa naj se odloča o spremembi kvot. Za začetek mu predlagam, da za oceno razmer na trgu dela uporabi naslednje kazalce. Prvi bi bil stopnja brezposelnosti diplomantov. Ta je ključna za izračun pričakovane plače, ki je enaka verjetnosti zaposlitve in višine plače. Druga mera bi bila povprečna plača zaposlenih diplomantov (za recimo poln delovni čas). Tretja mera bi bila število prostih delovnih mest, ki jih lahko različni diplomanti opravljajo. Ta mera je sicer težko neposredno izračunljiva, saj gre običajno za razpisane poklice, a se da ugotoviti, kateri diplomanti lahko te poklice opravljajo. Iz nje bi lahko poskusili izračunati tudi razmerje med številom prostih delovnih mest in številom diplomantov, ki je prava mera tržne tesnosti in je žal Zavod za zaposlovanje sploh ne izračunava! Četrta mera je notranja stopnja donosa posameznih programov, ki upošteva diskontirano vsoto vseh plač, ki jih nekako lahko pričakuje diplomant, stroške študija, vključno s stroški izgubljenih plač.
Ko bo minister na podlagi teh mer ugotovil, da je določenih študentov preveč, naj te številke objavi. Prepričan sem, da se bi že dijaki sami odločili tako, da bi se trg bolj uravnotežil na daljši rok. Seveda pa v primeru, da smo vbili otrokom idejo, da moramo študirati zgolj tisto, kar bi radi, pa je sprememba kvot nujna. Ampak tudi to predpostavko bi bilo potrebno najprej preveriti.
Pa še to. Trenutno je v proceduri nova delovna zakonodaja, ki predvideva, da se ne bi več zbirali podatki o prostih delovnih mestih na podlagi neposrednih prijav prostih delovnih mest pri Zavodu za zaposlovanje. Te naj bi nadomestila anketa delodajalcev o prostih delovnih mestih, ki pa bo nujno vzorčna in posledično nepopolna. Čeprav takšne ankete v tujini uporabljajo, bi bilo škoda, da bi zgolj zaradi velike administrativne obremenjenosti podjetij s prijavami prostih delovnih mest takšne prijave opustili. Minister naj tako pazi, da ne bodo podatki na podlagi katerih naj bi se odločali v prihodnje glede vpisnih kvot še bolj okrnjeni.
DAMIJAN blog 
To, da je stvar vpisa odvisna od osebnih preference nedvomno drži. Vendar je potrebno pogledati kako država s posegom na trg spreminja te preference, saj je naše šolstvo državno, in zato posamezni študiji ne odražajo dejanskega tržnega povpraševanja po le teh. To pomeni, da imamo opravka z asimetričnostjo, ki je klasičen problem državnega igranja s cenami. Povedano na hitro: Država daje študentom, in bodočim študentom napačne in zavajujoče informacije. Zato, predpostavka o preferencah drži samo, če bi bila struktura fakultet, njihovo število, število osebja in pa kurikulum vsi neposredno vezani na študentove preference- torej na resnične potrebe trga. Pa niso! Država je namreč naredila iz družboslovnih fakultet zatočišče osebam, ki nikoli ne bi bile primerne za tako zahtevno šolanje kot bi visoko šolanje moralo biti. Torej je država umetno znižala stroške odločitve posameznika, kar normalno privede do večjega povpraševanja cenejšega blaga oz. v tem primeru storitve. Ker je želja študenta dobiti diplomo- je racionalno, da se vpiše na družbosloven faks in ne na gradbeništvo ali matematiko. Ker je z nižanjem stroškov odločitve študiranja povečala nabor posameznikov, ki so voljni študirati je nujno morala pasti znanstvena kakovost(ker ne študirajo sam pametni, pač pa tisti, ki so pri Gausuu malo bolj v sredini ali levo celo), saj se morajo fakultete posvečati bruhanju diplomam namesto resnemu delu, in pa pomoči povprečnežev namesto ostrenju draguljev. Prav tako ta prevara z iluzijo o pomembnosti visokega šolanja in posledičnim skoraj ničnim stroškom odločanja o študiju, naredi samo odločitev zelo kratkoročno s stališča posameznika, in jo le ta ne gleda kot dolgoročno investicijo. Povedano drugače: ker za povprečnega maturanta odločitev o študiju zanj predstavlja ravno tako zapleten in tvegan postopek kot kupovanje letalskih kart za v London pri easyjetu (pravzaprav tu te lahko nategnejo za skoraj 50 eur) to posledično pomeni, da se veliko ljudi, ki se vpišejo na nezahtevne fakultete odloča zaradi beneficij in nekakšne oblike socialnega programa. Torej niti slučajno ne sledijo klasičnim predstavam o visokem šolanju kot to govorijo human capital modeli. In ne boste našli velko ljudi, ki se ponaredili ali plačali diplomo iz matematike. Poznam pa kar nekaj kerlcev, ki je kupilo diplomo iz uprave. In ravno v tej dostopnosti leži problem. Namreč vsak , ki je diplomiral in vmes delal v resnih firmah dobro ve, da šolanje ne prinese čisto nič k človekovi osebnosti in dvigu produktivnosti. Morda lahko spozna kakšnega bodočega bavčarja ali janšo to je pa vse. Vsakdo gre tja samo in izključno samo za papir. In to tudi dobro vidim v angliji, kjer tudi celo v naravoslovnih smereh študirajo snovi, ki nimajo nobene veze z bodočimi službami. Pokažite še podatke o razkoraku med vsebino kurikuluma v družboslovnih fakultetah- in pa delovnim mestom na katerem končajo diplomantje. Torej diploma služi kot pasja značka na trgu ”zgolj” zato, da se iskalci zaposlitev lahko diferencirajo na trgu in podajo informacijo o sebi potencialnemu zaposlovalcu. Sam sem velik zagovornik t.i. signaling modela v izobraževanju. In ja sem v družboslovju. Poglejte si kakšni so resnici donosi v izobraževanje: Preberite si zanimivo delo Bryana Caplana (signaling model pravi, da je visoko šolanje velika iluzija-vendar to še ne pomeni, da je nepotrebno, je , samo v čisto drugem kontekstu ko menijo ljudje. In problem tega je, da družba troši vedno več sredstev zgolj zato, da se lahko ljudje razlikujejo na trgu. Kar pomeni, da ljudje izgubljajo dragocena leta, ko bi lahko že proizvajali na trgu. Torej je izobraževanje zgolj posledica razvite zahodne družbe- ne pa vzrok za tako razvit družbo! Pač lahko si privoščimo, da gredo ljudje delat, ko so stari 30 let – ko bi marsikje na zemlji že umrli. http://econlog.econlib.org/archives/2011/11/the_magic_of_ed.html/the_magic_of_ed.html/the_magic_of_ed.html p.s. to pomeni, da ima minister turk prav- vendar nikakor pa ne pomeni, da je prav to kar počne oz. način reševanja problema
Všeč mi jeVšeč mi je
Zgornji zapis ima več logičnih napak, tako da Turk kljub vsemu zapisanemu nima prav.
Turk zmanjšuje vpis na družboslovje, obenem pa povečuje vpis na slabše družboslovne fakultete – pogosto privatne, kjer delujejo njegovi strankarski kolegi (Rončevič). Na ta način slabša povprečno kakovost študija in posledično znanje študentov.
Turk zmanjšuje relativni delež sredstev za družboslovje. To bi bilo smiselno, če bi podatki kazali, da so pogoji na trgu dela slabši za družboslovce kot za tehnične vede. Pa tega ne kažejo. Žal še nismo analizirali novejših podatkov, tako da ni jasno, kako je po letu 2008. Vendar pa je šok zmanjšanja povpraševanja po storitvah gradbenega sektorja tako velik, da verjetno nekaj let ni smiselno diplomirati iz gradbeništva. Bo Turk zmanjšal vpis na to fakulteto. Tudi IT storitve so v upadu.. Medtem ko je zaradi neučinkovitega sodstva še vedno veliko povpraševanje po pravnih storitvah..
Kar se tiče preferenc in cen: cene vplivajo primarno na omejitve, preference pa razvrščajo opcije z različnimi cenami. Sprememba cen ne vpliva na preference, ampak na izbire – kar pa seveda ni isto.
Teorijo signaliziranja je pričel Michael Spence kot protiutež modelu človeškega kapitala. Oba modela lahko delno držita, in se ne izključujeta. Empirični podatki potrjuje, da sta oba pomembna. Signaling model potrjuje ship-skin effect, ki pravi, da imajo diplomanti višje plače kot tisti, ki nimajo le diplome, a vse izpite.. Trditev, da so ekonomisti nekoristni, bi lahko hitro preverili. V povprečju se vpisujejo tisti z nižjim povprečnim uspehom na maturi, kar pomeni, da bi morali imeti nižje plače kot diplomanti fakultet z višjim povprečjem.. Pa to ne drži, kar pomeni, da so ekonomisti vseeno koristni.. The Economist je že pred leti pisal o komplementarnosti obeh vrst diplomantov: tehničnih in družboslovnih.. obe sta potrebni, koliko katere pa lahko ugotovimo zgolj na podlagi indikatorjev, ki jih pa Turk očitno ne pozna..
Všeč mi jeVšeč mi je
oh seveda smo družboslovci pomembni- vendar ne zaradi družboslovnih fakultet, pač pa zaradi svojih talentov, na razvoj katerih izobraževanje na EF ali FDV ne vpliva niti malo. Edina korist, ki jo imajo študenti raznih magistrskih poslovnih študijev je ta, da tam lahko potencialno spoznajo ”velike živine”, in pridejo do službe preko vez. Glede na to, da imam nekaj kolegov, ki so pridni in ubogljivi študenti na teh magistrskih študijih EF in pa drugih lažjih privatnih lahko zanesljivo rečem, da nihče od njih tega študija ne ceni zaradi vsebine. Pač pa zaradi signaliziranja in poznanstev. Torej fakultete opravljajo nalogo zbiranja informacij o karakteristikah študenta. Človek bi si mislil, da so ljudje na MBA programih novi Fordi, Jobsi, Andrew Carnegieji… vendar MBA ne ”vsadi” podjetniških znanj študentu tako kot to vsaj deloma naredijo na medicini ali gradbeništvu. Ta diploma podjetniku pokaže, da je fant priden in zelo delaven in ob enem ubogljiv, da se je 18 let življenja učil tisto kar so mu drugi ukazovali. In to so karakteristike, ki jih delodajalci iščejo. Delaven in ubogljiv . In to meri diploma. Povpraševanje po diplomantih družboslovja seveda še nikakor ne pomeni, da v primeru neobstoja teh fakultet ne bi bilo nikogar, ki bi znal prodajati, voditi podjetje, odpreti s.p. itd. Znanja na naravoslovnih fakultetah so bolj usmerjena in fahidiotska, kar pomeni, da so najbližje human capital modelom. Večji odstotek kurikuluma v naravoslovnih vedah je dejansko apliciran v gospodarstvu. Kolikšen odstotek znanj o Hanni Arendt, hipijevskem gibanju 60ih, fotografiji feminizma 19. st. , ženskih študij iz FDV in pa poznavanja del Guy de Maupassanta iz FF, ali pa učenja o ravnanju z ljudmi pri delu iz EF bodo študentje aplicirali na svojem delovnem mestu? Je morda kakšna študija korelacije med ravnanjem z ljudmi pri delu tistih ljudi, ki so naredili ta predmet z 10 in pa ljudmi, ki so ga naredili z 8 ali 6 ali, ki ga sploh niso imeli? Kar se pa tiče preferenc in izbir: iz klasične mikre lepo sledi, da preference posameznik določa subjektivno glede na lastno vrednotenje stroškov in koristi potencialnih izbir. Torej preference se oblikujejo glede na vrednotenje realnosti okoli nas. In če država manipulira s cenami, s tem spreminja enega od najpomembnejših faktorjev, ki določa preference. Če jaz 1 pomarančo cenim za 2 banani to pomeni, da pri enaki ceni za obe dobrini seveda izberem pomarančo, ker za enako ceno dobim 2krat toliko zadovoljstva kot pri banani. Tudi, če bi se banana toliko pocenila glede na pom. , da bi dosegala 51% njene cene je ne bi kupil- ker bi za enako količino zadovoljstva moral kupiti 2 ban.- kar pa bi bilo dražje. Kaj pa če država cene banan vsili na 49% ali manj cene pomaranče? Če kupim 2 banani dobim enako zadovoljstvo za manj denarja. Torej izberem banano. Kaj se je zgodilo? Preference so se spremenile, ker so se spremenili objektivni faktorji, ki jih potrošnik kalkulira. Preference ne določa zgolj okus ali izgled. Torej preference glede študija ne določa samo to kaj si fant želi študirati in kaj bi rad bil ko bo velik. Fant bi morda rad bil kipar, ima ”preferenco” po kiparjenju vendar gre raje na MBA , ker ve, da bo tam več kruha in avtomobilov. S takšno izbiro samo pokaže, da ceni večjo plačo bolj kot pa ”sanjski” študij. Enako je z izbirami fakultet. Sama smer študija ni edini faktor, ki vpliva na odločanje o ”nakupu” . Cena je zelo pomemben faktor. In v ceno spada tudi težavnost študija. Zato je normalno, da se s spreminjanjem cene spreminjajo preference in posledično izbire. Izbira torej zgolj reflektira preference, zato ne moremo reči, da ljudje izbirajo B čeprav imajo preferenco za A. B izbirajo, ker imajo preferenco za B- ali je ta preferenca osnovana na realnih temeljih ali gre za umeten dvig povpraševanja je pa spet drugo. Sicer pa pomoje bi se moralo omejiti vpis na družboslovne fakultete (govorim o UL) ne z omejitvijo mest- pač pa z višanjem ”stroškov” za študenta- višanjem težavnosti in višanjem intenzivnosti študija. Tako bi se nezainteresirani in iskalci statusa zaposlili ali pa šli delat na privatne un., UL pa bi se lahko končno usmerila v v trdo raziskovalno delo in delo z najboljšimi. Nivo interakcije in pomembnosti profesorjev je na naših fakultetah prav smešna. Tisti najboljši študentje delajo praktično izključno sami. Pravzaprav to velja kar za vse. Razen kakšnih puhlic in pa krajših razpravic ni ničesar, kjer bi študent potreboval profesorja. Še na predavanja ne hodi prav veliko študentov. Veliko ceneje bi bilo, če bi na faksu gledali vrhunska predavanja kakih politologov in ekonomistov s Chicaga, Yalea… Če seveda profesorji menijo, da je trenutno stanje krasno, potem je to najboljša rešitev. Lahko pa se spremenijo tudi ponudniki (UL) . Za tiste privatne me ne briga, ker so zgolj dokaz, da si vedno več ljudi želi papirja, zato ni čudno, da s številom diplom pada donosnost nanje.
lp jure.
Všeč mi jeVšeč mi je