Pravijo, da je kriza priložnost. Za iznajdljive, za okretne, za prilagodljive. Najbolj prilagodljiva podjetja znajo v času, ko na trgu prevladuje malodušje in so konkurenti v krču, tak trenutek izkoristiti, da s promocijskimi ukrepi povečajo tržni delež obstoječih izdelkov. Ali da lansirajo nove. Ali pa da v času recesije racionalizirajo stroške, prilagodijo nabor izdelkov in vitki pričakajo, da trg spet oživi. Neprilagodljiva podjetja zaspijo na obstoječih izdelkih ali se ne zmorejo notranje reorganizirati in racionalizirati. Ko trg oživi, so ta podjetja lanski sneg. Velja enako za države? *

Držav seveda ne velja enačiti s podjetji, toda določene vzporednice je vseeno mogoče potegniti. Poglejmo si dva primera. Nemčija se zaradi velikih stroškov združitve v desetletju po njej nikakor ni uspela zares postaviti na noge. Leta 2001 je začela močno pešati, nakar je v letih 2002 in 2003 zapadla v recesijo in si nakopala hude težave z velikim proračunskim deficitom. Britanski Economist je Nemčijo takrat proglasil za glavnega bolnika Evrope. Toda tedanja socialdemokratksa vlada pod vodstvom Gerharda Schröderja se je lotila bolečih strukturnih reform na trgu dela, pri socialnih transferjih in pokojninah. Nemčiji je na ta način uspelo znižati stroške dela in povečati produktivnost, s čimer se je strošek dela na enoto produktivnosti (kot mera izvozne konkurenčnosti držav) med letoma 2003 in 2007 zmanjšal za skoraj 8%. Zaradi povečanja zunanje konkurenčnosti je nemški izvoz poletel, industrija spet vzcvetela in Nmečija je kot ptič Feniks vstala iz bolniške postelje.

Na drugi strani imamo primer Slovenije, ki je zaspala na lovorikah »najboljšega učenca v razredu«, vstopa v Nato in EU. Strukturne reforme za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva so bile v letih 2005-2006 v javnosti večinsko zavrnjene. Gospodarstvo je raslo na krilih svetovne konjunkture, ki je prekrila globoke strukturne težave v gospodarstvu ter prinesla nove zaradi »prevelikih apetitov« nepremičniskih podjetij, gradbincev, bank ter lastninjenja željnih menedžerjev. Slovenija je zaspala v sanjah o svetilniku Evrope, medtem ko so se njeni gospodarski temelji postopoma sesedli. Ko je konec leta 2008 udaril val globalne finančne krize, se je Slovenija še vedno obnašala v slogu, »če je to kriza, naj kar traja«. Vlada je velikodušno dvignila plače v javnem sektorju, čemur so se prilagodile pokojnine in socialni transferji. V istem času sta industrijska proizvodnja in BDP močno upadli, medtem ko so stroški dela še naprej naraščali.

Posledice iz vidika mednarodne konkurenčnosti lahko vidite v sliki 1. V letu 2009 so stroški dela na enoto v Sloveniji porasli za dobre 4%, podobno kot v Nemčiji in hkrati za tretjino bolj od povprečja držav v evro območju. Toda ostale evrske države so hitro potegnile zavoro in stroški dela na enoto so se pri njih v letu 2010 strmo znižali (za 1.5 %), medtem ko so v Sloveniji še naprej naraščali (za 1.4%). Do zmanjšanja stroškov dela na enoto je prišlo šele lani.

Toda konec lanskega leta so bili slovenski stroški dela na enoto produktivnosti za 4.2% višji kot leta 2005, v državah z evrom pa le za 0.9%, v Nemčiji pa celo nižji za 0.5%. Povedano drugače, v šestih letih je Slovenija v primerjavi z razvitimi evrskimi državami izgubila za dobre 3 odstotne točke izvozne konkurenčnosti, v primerjavi z Nemčijo pa za skoraj 5 odstotnih točk. To so izjemne izgube konkurenčnosti za državo, ki svoje zunanje konkurenčnosti ne more več uravnavati z deviznim tečajem, ampak ji kot instrument ostanejo le plače in delno inflacija.

Slika 1: Stroški dela na enoto produktivnosti v Sloveniji, Nemčiji in državah z evrom (2005=100)

Vir: Eurostat

Če ste morda za hip pomislili, da ta izguba zunanje konkurenčnosti nima velikih realnih posledic, si poglejte sliko 2, ki prikazuje odnos med rastjo stroškov na enoto produktivnosti in spremembo izvoza v obdobju 2008-2011. Povezava med obema je seveda negativna: države, ki hitreje povečujejo plače kot produktivnost, izgubljajo konkurenčnost svojega izvoza, ki zato upada ali raste počasneje kot pri konkurentih. In Slovenija je na samem spodnjem repu te nesrečne zgodbe. Le ena država članica EU (Bolgarija) ter Norveška sta močneje povečali stroške dela na enoto kot Slovenija in le štiri države (Finska, Norveška, V. Britanija in Grčija) so utrpele večji upad izvoza kot Slovenija. Natančneje, slovenski izvoz leta 2011 je na malenkost višji ravni kot leta 2008, toda vse ostale države so ga v tem času hitreje povečale. Nemčija za dobrih 7%, Slovaška in baltske države pa celo za 20 do 30%. Seveda so tri baltske države istočasno znižale stroške dela na enoto (in s tem povečale konkurenčnost) za 8 do 18%.

Slika 2: Rast stroškov dela na enoto produktivnosti in rast izvoza v državah EU v obdobju 2008 – 2011 (2008=100)

Vir: Eurostat

Kaj sedaj? Naj Slovenija sledi zgledu baltskih držav in za povečanje konkurenčnosti drastično zniža stroške dela? Naj drastično zniža stroške plač v javnem sektorju? Zgodba ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Kot kaže primerjava rasti plač v gospodarstvu in javnem sektorju v državah EU (v tabeli), samo znižanje plač še ne pomeni avtomatskega zvišanja konkurenčnosti. Podobno tudi zvišanje plač ne pomeni mehanskega znižanja konkurenčnosti. Pomembno je, kaj se istočasno dogaja v imenovalcu tega količnika – kaj se dogaja z ustvarjenim, s produktivnostjo gospodarstva. Slovenska kumulativna rast plač v letih 2008-2011 v gospodarstvu (za 7.2%) in javnem sektorju (za 6.3%) je le malenkost višja od povprečne rasti plač v državah EU, medtem ko so stroški dela na enoto produktivnosti porasli kar za 3.7 odstotne točke bolj kot v povprečju EU. Problem je v tem, ker v Sloveniji rasti plač ni sledila tudi rast produktivnosti. Ali drugače povedano, Slovenija je preveč povečala plače, kot bi si lahko privoščila glede na doseženo produktivnost.

Slovenija je danes eden glavnih bolnikov Evrope. Da se dvigne iz bolniške postelje, bo morala slediti nemški reformni poti izpred enega desetletja. Po eni strani bo morala zamrzniti rast plač za obdobje treh do štirih let, na drugi strani pa narediti potrebne strukturne reforme za povečanje produktivnosti podjetij. Pri slednjih so ključne predvsem reforme v smeri večje fleksibilnosti trga dela, davčna razbremenitev podjetij pri socialnih prispevkih ter zmanjšanje administrativnih ovir pri poslovanju (predvsem v plačilni disciplini, postopkih izterjav, stečajnih postopkih in delovanju pravne države).

Tabela: Rast plač, stroškov dela na enoto produktivnosti in izvoza v državah EU v obdobju 2008 – 2011 (2008=100)

Vir: Eurostat

Vse to so reforme, ki jih je imela tedanja vlada v programu za povečanje konkurenčnosti in blaginje že leta 2005. Če bi jih tedaj izvedli, bi bila Slovenija po dinamiki rasti danes ob boku Nemčije. Sedaj bodo te reforme bolj boleče, kot bi bile tedaj v času visoke svetovne konjunkture, ko je obstajalo visoko izvozno povpraševanje. Danes tega ni. Toda Slovenija bo te reforme morala narediti najkasneje v naslednjem letu, sicer bo pristala na cevkah tuje finančne pomoči. Od tam pa do popolne rehabilitacije pa je pot zelo dolga in boleča.

________

* Izvorno objavljeno v Managerju