“Če nam bodo res še nižali socialne transferje, če bo šlo tako naprej, preprosto ne bomo mogli več živeti. Šole nam ne morejo več pomagati, saj vloge za subvencijo prehrane ne oddajamo več na šolah, pač pa na centu za socialno delo. Tam pravijo, da je to sistem in če presežeš zakonsko določen cenzus, ga pač presežeš. Tega ne morem razumeti: če jaz kot brezposelna  samohranilka s štirimi otroki, od tega ima eden hudo cerebralno paralizo, zgolj s socialno pomočjo, v najemniškem stanovanju presegam ta cenzus , kdo ga potem sploh dosega? Kdo je lahko sploh še pod mano, če sem jaz povsem na dnu? Ali je kdo sploh upravičen do te subvencije?

Špeli, Nejcu, Nataši, Lini, Tomažu, Tanji in njihovim bratom in sestram so po  objavi zgodb na Valu 202 na pomoč priskočili donatorji,  večinoma posamezniki, ki bodo plačevali stroške kosil do konca šolskega leta. Tini, prvi deklici v naših oddajah, ki je  s povedala, da se ji cedijo sline, ko drugi prvošolčki jedo, donator plačuje kosilo že drugo  šolsko leto.

Dva Vesnina šolarja nimata take sreče. Da se bo našel nekdo, ki bi bil pripravljen  plačati kosila trem otrokom, deklici s hudo cerebralno paralizo in bratcema, enemu z imunsko pomanjkljivostjo,  lahko le upa tudi mama Sonja, saj šolski skladi ali same šole ne morejo prevzemati tovrstnih bremen. Vsi ti otroci, ki jih doma čaka prehrana iz paketov humanitarnih organizacij niso upravičeni do subvencij, ker so družine  po merilih zakonodaje preveč premožne. Nekatere so res ujete v solastništva nepremičnin, ki se jih ne morejo znebiti, druge spravlja v lakoto dejstvo, da se  pri merilih za  subvencijo praviloma upoštevajo dohodki iz lanske dohodninske napovedi in ne realno stanje danes, tretji kljub uradno  znosnim dohodkom životarijo zaradi  visokih najemnin pri zasebnikih  ali neodplačanih kreditov še iz boljših časov,  zgodb je na tisoče, pomanjkanje hrane pa enotno boleče.