Ta teden je parlament končno sprejel sklep o sanaciji bank. Vsaj tri leta in pol prepozno. Tako pozno, da na uspešnost sanacije in na gospodarsko okrevanje nimamo več skoraj nobenega vpliva. Prihodnji razvoj dogodkov in gospodarska dinamika v Sloveniji nista več odvisna od nas. Odvisna sta od tega, kako bodo slovenske protikrizne ukrepe in načrt bančne sanacije videli in ocenili mednarodni finančni trgi. Če nam bodo verjeli, se morda še lahko sami izvlečemo. Če ne bodo, pa bo v nekaj mesecih vlada morala zaprositi za tujo finančno pomoč. *

Stroški te zadnje bančne krize v Sloveniji so že do sedaj zelo visoki in večinoma že presegajo zgodovinsko povprečje stroškov bančnih kriz v razvitih državah v zadnjih štirih desetletjih.  Kot sta v primerjalni študiji stroškov bančnih kriz pokazala Laeven in Valencia (2012) iz IMF, so fiskalni stroški bančne krize v Sloveniji zaenkrat še malenkost nižji od povprečja razvitih držav (3.6% proti 3.8% BDP), medtem ko stroški povečanja javnega dolga že presegajo raven zgodovinskega povprečja razvitih držav (24.5% proti 21.4% BDP), stroški izgubljenega BDP pa ga že krepko presegajo (38% proti 32.9% BDP).

Stroški bančne krize pri nas so torej že zelo visoki, pri čemer pa se Slovenija rešitve bančne krize sploh še ni lotila. Največji je strošek v obliki izgubljene gospodarske rasti, ki se s podaljševanjem bančne agonije samo še dodatno povečuje. Pri tem nam je lahko poučen primer Japonske, ki se tudi dve desetletji po izbruhu bančne krize v začetku 1990. let – zaradi prepozne odločitve za sanacijo bank – ni več pobrala iz gospodarske depresije.

Poučna je tudi primerjava z Irsko in Islandijo, njunim načinom sanacije bank v zadnji krizi ter hitrostjo okrevanja. Obe državi imata skupno to, da se je njun bančni sektor med visoko gospodarsko konjunkturo napihnil – v Islandiji so krediti in finančne naložbe bank dosegle skoraj desetkratnik njihovega letnega BDP, na Irskem pa osemkratnik. Njun bančni sektor je preprosto postal prevelik, da bi ga zmogli sami reševati. Obe državi sta pričele z bančno sanacijo na isti dan – 29. septembra 2008, dva tedna po bankrotu Lehman Brothers. Vsaka država je ubrala svojo metodo sanacije bank. Islandija je tri največje banke, ki so skupaj tvorile skoraj 90% bančnega trga, podržavila in vsako od njih – po metodi nekdanje Ljubljanske banke – statusno preoblikovala v dve entiteti. “Nova” banka je jamčila sam za obveznosti do domačih varčevalcev, na “stari” pa so ostale milijardne obveznosti do tujih varčevalcev in kreditodajalcev. Nato je “nove” banke dokapitalizirala. Irska je po začetnih dokapitalizacijah bank, ki zaradi velike dimenzije slabih kreditov niso dale rezultata, ustanovila agencijo za sanacijo bank NAMA, ki je nato odkupovala slabe terjatve bank ter jih dokapitalizirala.

Za obe državi je bil strošek bančne sanacije prevelik in obe sta morale zaprositi za mednarodno finančno pomoč. Toda ne glede na različno metodo sanacije so bili stroški sanacije v obeh državah na podobni ravni. Irska sanacija je terjala fiskalne stroške v višini 41% BDP in povečala javni dolg za 73%, islandska sanacija pa je zahtevala fiskalne stroške v višini 44% BDP in povečanje javnega dolga za 70% BDP. Pri tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da Islandija vseh stroškov bančne sanacije še ni plačala, saj mora v prihodnosti poplačati še tuje varčevalce iz Velike Britanije in Nizozemske, ki jo tožita, ta strošek pa pomeni okrog 50% islandskega BDP.

Razlika med državama glede stroškov sanacije bank je le v hitrosti gospodarskega okrevanja. Islandija se je iz recesije izvila po dveh letih, Irska pa po treh. Toda kumulativni padec BDP je v obeh državah zelo podoben. Ob koncu recesije v letu 2010 je bil kumulativni padec BDP na Irskem 8.2%, v Islandiji pa 10.1% (glej sliko 1).

Slika 1: Kumulativni padec BDP po začetku bančne krize (v%; leto pred krizo=100)

Vir: Eurostat; lastni preračuni.

Če na isto sliko dinamike gospodarske rasti, pri čemer je leto pred začetkom krize enako 100, narišemo še Slovenijo, vidimo, da se je Slovenija iz krize izvlekla že po enem letu. Vendar pa zgolj začasno, saj je že naslednje leto (2011) spet zašla v recesijo. Nato pa je Slovenski statistični urad naknadno popravil svoje izračune BDP navzgor za 0.8% in Slovenijo čudežno spet potegnil iz krize. Toda tudi ta statistični trik ni pomagal, saj je Slovenija letos padla še v globljo recesijo, ki se bo na podobni ravni nadaljevala še naslednje leto. Glavni razlog za ponovni zdrs v recesijo je predvsem v kreditnem krču, prezadolženosti podjetij, zmanjševanju javne porabe in investicij zaradi varčevanja ter zmanjševanju zasebnega trošenja zaradi negotovosti.

In če zdaj primerjate krivulje dinamike gospodarske rasti med Slovenijo, Islandijo in Irsko, je več kot očitno, da štiri leta po izbruhu bančne krize Irska in Islandija robustno rasteta, Slovenija pa se enako robustno pogreza v daljšo gospodarsko depresijo.

Kako mračna bo ta depresija, v katero se pogrezamo? Ali lahko zdaj, ko je vlada – po treh letih in pol zanikanja problema v bankah – končno sprejela zakonski okvir za sanacijo bank (mimogrede, v Islandiji so v treh dneh po začetku bančne krize v parlamentu sprejeli zakon o sanaciji, v roku enega tedna pa so bile tri največje banke že podržavljene in s prisilno upravo!), pričakujemo, da se bo Slovenija tej gospodarski depresiji izognila?

Ne. Bojim se, da stvari niso tako preproste. Sploh pa niso več odvisne od nas samih. Če bi namreč pred tremi leti in pol na hitro sanirali banke, bi bil problem obvladljiv, stroški v obliki izgubljene rasti in delovnih mest ter v obliki povečanja javnega dolga pa sprejemljivi. Takrat so bili stroški zadolževanja zelo nizki in če bi tiste tri milijarde in pol evrov, za katere se je prejšnja vlada zadolžila na mednarodnih trgih, da bi jih dala v obliki depozitov v banke, namenili raje za sanacijo in dokapitalizacijo bank, bi danes imeli bistveno bolj zdravo in rastoče gospodarstvo, manj podjetij bi v vmesnem času moralo propasti, javni dolg pa ne bi bil višji od današnjega.

Danes so stvari drugačne. Obseg slabih terjatev bank v domači lasti bo do konca letošnjega leta narasel na 6 milijard evrov, čeprav naj bi država za njihov odkup ter za dokapitalizacijo bank namenila garancije samo v višini 4 milijarde evrov. Toda te dodatne 4 milijarde evrov državnih garancij bodo povečale slovenski javni dolg za dobrih 11% BDP. Hkrati moramo vedeti, da so pretekla štiri leta katastrofalno slabega kriznega vodenja države s strani prejšnje vlade ter neodgovornega populizma nekdanje opozicije in sindikatov, Slovenijo v očeh mednarodnih finančnih trgov postavile na polje rdečega alarma. Kredibilnost Slovenije kot kreditojemalca, ki se zrcali v zahtevanem pribitku obrestne mere, če hočemo najeti kredite v tujini, je nekje med Portugalsko in Španijo. Slovenska državna boniteta je samo dve stopnji od “junk”. Ali drugače rečeno, slovenske državne obveznice so za tuje vlagatelje le ped od vrednosti “smeti”.

Zato prihodnji razvoj dogodkov in gospodarska dinamika v Sloveniji nista več odvisna od nas. Odvisna sta od tega, kako bodo slovenske protikrizne ukrepe videli in ocenili mednarodni finančni trgi. Če bodo finančni trgi ocenili, da sta obe strukturni reformici (omiljena pokojninska in delovnopravna četrt-reforma), sprejet program sanacije bank ter uspešnost fiskalne konsolidacije z varčevalnimi ukrepi kredibilni iz vidika sposobnosti stabilizacije javnih financ, ima Slovenija morda še priložnost, da se iz krize izvleče sama. Če bodo v naslednjih tednih zahtevane donosnosti na slovenske državne obveznice padle na še sprejemljivo raven (na 4 – 5%), bo vlada za letošnje leto lahko zaprla proračun in refinancirala odprte obveznosti v višini okrog 3,5 milijard za naslednje leto.

Če nam finančni trgi ne bodo verjeli, kar nakazujejo odzivi tujih finančnih analitikov na objavljen program sanacije bank, bo Slovenija ob koncu leta prisiljena zaprositi za tujo finančno pomoč. Že danes ni nobenega razloga za optimizem, če se pa bodo finančni trgi odločili, da nadaljujejo špekulacije proti Sloveniji in še naprej stavijo na njen bankrot, bo konec tudi vseh sentimentalnosti in iluzij. Čaka nas grški scenarij, ki je že šesto leto v globoki gospodarski depresiji. Pri čemer pa predstavniki “tuje pomoči” (ECB, EK, IMF) zahtevajo še več varčevanja, kar grško gospodarstvo še globlje potiska v depresijo.

Slika 2: Okrevanje slovenskega BDP z ali brez bančne sanacije (v %; leto pred krizo=100)

 

Vir: Eurostat, Umar; lastni preračuni.

Se opravičujem, ker ne morem biti bolj optimističen. Toda scenariji gospodarskega okrevanja Slovenije pač ne morejo biti bistveno drugačni od tistih, ki so zajeti v sliki 2. Polna linija kaže scenarij v primeru, da bodo finančni trgi zaupali v naš program sanacije, črtkana linija pa scenarij, če nam ne bodo verjeli. Pozitiven scenarij je dejansko enak tistemu, ki ga je v zadnji gospodarski napovedi predvidel Umar. Po njem bomo, če bomo imeli srečno roko (če prepričamo finančne trge in uspešno izvedemo sanacijske ukrepe), še dve leti v recesiji in konec leta 2013 bo slovenski BDP za slabih 10% nižji od tistega v predkriznem letu 2008. Če se bo sreča nadaljevala, bomo do leta 2015 imeli samo še slabih 7% zaostanka za letom 2008. Nasprotno pa, če nam usoda ne bo mila, se bo depresija še bolj poglobila in prvo ponovno rast bi morda lahko dočakali šele leta 2015. Takrat bo naš BDP zaostajal za letom 2008 še vedno za desetino. Pri tem pa se morate zavedati, da sem bil v tem pesimističnem scenariju dejansko zelo zelo optimističen.

Resnično se opravičujem, ker ne zmorem nikjer napaberkovati več optimizma. Toda sami smo se spravili v to situacijo, ko več ne moremo sami odločati o svoji usodi. Ali natančneje, tja so nas spravili nesposobna prejšnja vlada ter tisti, ki so hujskali k referendumom. Pustimo krivce za bančno krizo. Tudi vse ostale države so imele svoje špekulante, tajkune in nepremičninske balone, toda s posledicami njihovih dejanj so bolje opravili. Mi pač nismo.

_________

* Izvirno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu.