Igor Masten

Imamo čas počitnic, v katerem ponavadi vlada in parlament nista aktivna. Letošnji odmor je mogoče še najbolj potreben. Tisto, kar politika, tako koalicijska kot opozicijska, nujno potrebuje, je resen in temeljit razmislek o tem, kako deluje v krizi. *

Zanimanje za Slovenijo v tujih medijih je v zadnji dveh tednih rekordno. Tako gostih kontaktov s strani tujih medijev namreč še nisem imel. Ne zaradi naših uspehov, temveč neuspehov. Svet nas je dokončno označil za šesto državo članico EMU, ki bo zaprosila za mednarodno finančno pomoč. Zato smo zanimivi, takšna se riše naša podoba in kot takšni prehajamo v podzavest slehernega mednarodnega finančnega investitorja. Če je prej veljalo, da zaradi majhnosti s slovenskim finančnim stanjem ukvarjajo le specialisti, sedaj o naših problemih berejo množice ob jutranji kavi.

Politika se mora spomniti, kako smo prišli do te podobe. V letu 2009 nas je sicer šokirala globina padca našega BDP, ki je bil zelo nadpovprečen. Vendar nismo verjeli, da so problemi resni. Sprejemali smo ukrepe, ki so bili parcialni, predvsem pa le kupovali čas. Upali smo, da bodo problemi minili sami od sebe. Finančni minister Križanič je zatrjeval, da v boju s krizo zmagujemo. Tolažili smo se, da so recesije v baltskih državah še globlje. Da je naša velika prednost nizka zadolženost države. Bili smo „na varni strani radarji“. Domnevno smo delali vse, da bi vstopili „na francosko-nemški vlak“. Vsej tej moči in optimizmu navkljub smo danes država s podobo naslednje prosilke za mednarodno pomoč.

Politika in socialni partnerji naj si večkrat ponovijo ta „film“. Karkoli smo že delali, smo očitno delali premalo v najboljšem primeru ali narobe v najslabšem. Prvo velja za konsolidacijo javnih financ, drugo za sanacijo bančnega sistem in reformni proces.

Upanja, da se bo kaj spremenilo v glavah, ni veliko. Nič se nas ni dotaknilo, ko smo v letu 2010 podpovprečno okrevali, in ko smo pred letom dni ponovno zašli v nadpovprečno recesijo. Vendar vseeno.

Ukrepe potrebujemo nujno, potrebujemo jih hitro in izvajati jih moramo v vsaj navideznem političnem soglasju. Koliko starih zamer in koliko rdeče-črnih ideoloških cmokov je pri tem potrebno požreti, me ne briga.

Težava, ki jo vidim pri tej potrebi po ukrepanju je, da se marsikomu zdi rešitev na dlani, sploh če jo širom po svetu razglašajo znani ekonomisti, kot je nobelovec Paul Krugman, ali novi francoski predsednik. Pozabiti na proces konsolidacije javnih financ in s trošenjem države zagnati ekonomijo. Logičen premislek, ni kaj. Če ni rasti zasebnega trošenja in investicij, mora investirati in trošiti država. Sicer ne bo rasti in, če ne bo rasti, ne bo tudi sposobnosti odplačila dolgov. Zveni logično, vendar ima svoje pasti. Izrazito v Sloveniji. Prva past je ta, da lahko zgolj upamo v uspešnost. Če ne bo, bodo posledice mnogo hujše od vseh varčevalnih ukrepov. Drugi past je, da politikom daje izgovor, da nič ne naredijo na strukturnih reformah, ki so politično nepriljubljene.

Zakaj dvom v učinkovitost ukrepov? Najprej ne gre pozabiti, da obstajajo trde omejitve financiranja novih fiskalnih ekspanzij. Prekomerno trošenje za neproduktivne stvari, kot so nepremičnine, je mnoge države spravile v težave, ki jih imajo danes. Ljudje so to lekcijo vzeli, zavedajo se bremena dolgov, zato tudi ni rasti zasebnega trošenja. Podobno velja za investicijsko trošenje podjetij.

Fiskalna ekspanzija je v osnovi dvoja. Povečajo se transferji gospodinjstvom in podjetjem. Poveča se tudi neposredna potrošnja države. Za prvo mnogi pozabljajo, da je v osnovi negativni davek, ki se bo v danih razmerah prezadolženosti povečini privarčeval in na ta način težko stimuliral dodatno zasebno potrošnjo, kvečjemu preprečil velike padce. To je tudi element, na katerega je za primer ZDA, torej deželo, iz katere slišimo največ proponentov fiskalne ekspanzije, v svojem svežem članku v Journal of Economic Literature opozoril John Taylor. Pavšalno govorjenje o velikih učinkih fiskalne ekspanzije skozi kanal transferjev je torej v tej fazi poslovnega cikla problematično.

S potencialno učinkovito fiskalno ekspanzijo kot ukrepom torej gre predvsem razumeti povečanje neposredne državne potrošnje. V ta segment bi sodil predlog povečati javne investicije iz  slovenskega New Deala, ki ga je v sredo v Financah predlagal Jože Damijan. Tudi tu so velike pasti. Prvič, ne gre pozabiti, da je svet tega zajca v tej krizi enkrat že potegnil iz klobuka. Najbolj neposredna stimulacija potrošnje je bila v obliki ukrepov podpore trošenja trajnih industrijskih dobrin, v prvi vrsti avtomobilske industrije, pa tudi investicij v energijsko učinkovitost bivanja in gospodarjenja. To so poznale tako ZDA kot Evropa. Nemčija je s tem, na primer, leta 2010 dosegla rekordno gospodarsko rast v zadnjih dvajsetih letih. Podobno v ZDA. Vendar, a je to prineslo trajno ekonomsko okrevanje? Rast zaposlovanja? Vsega je bilo konec, ko se je pojavil dvom v vzdržnost javnih financ. Najprej v Grčiji, potem drugod. Takrat sem napisal, da se je Keynesianizem zaletel v  zid. In varčevalni programi so bili logična reakcija. V Sloveniji ni bilo drugače. Niso rasli zgolj transferji države, tako gospodinjstvom kot podjetjem. Tudi neposredna državna potrošnja je, do obnovitve recesije in uvedbe varčevalnih ukrepov, beležila najvišjo rast izmed vseh komponent trošenja in se glede na 2008 kot delež v bruto domačem proizvodu dvignila za dve odstotni točki. A nismo še vedno v recesiji?

Danes se ob nezadovoljstvu z gospodarskimi rezultati varčevalnih ukrepov, predpisuje še več istega zdravila. Očitno se opiramo na res zadnje možne rešilne bilke in le upamo lahko, da bo delovalo. Sam sicer dvomim, ampak bolje kot nič. Mogoče bo delovalo. Vendar le ob enem pogoju. Jasno je, da si naša država izjemno težko izposoja. Kot rečeno, štiri leta umnega gospodarjenja in zmagovanja s krizo so nas pripeljala do statusa skorajšnje prosilke za pomoč. Povečano trošenje države se lahko vrši le brez povečanja tekočih proračunskih primanjkljajev. Kar pomeni, da je pomemben vir večjega trošenja države le zmanjšanje njenih transferjev, učinek na gospodarsko aktivnost pa le zaradi razlik v multiplikativnih učinkih enih in drugih. O krčenju transferjev pri nas še ni bilo politične volje. Hitro pa se zmenimo glede dviga davkov. To pa bo po definiciji izničevalo multiplikativne učinke večjega državnega trošenja.

Če hočejo parlamentarci po dopustu kaj res spremeniti, bodo morali početi radikalno drugačne stvari. Verjetnost dobrih ukrepov jeseni je zato tolikšna, kot je verjetnost, da se pri njih zgodi miselni preobrat.

Izvorno objavljeno v Dnevniku.