Vprašanje, ali bomo septembra, ko se vrnete z dopustov, še imeli evro, seveda namenoma manipulira z vašimi čustvi. Jasno, septembra boste še vedno računali z in plačevali v evrih. Toda vprašanje sploh ni tako neumno.*

Septembra bo evro še obstajal. Iz preprostega razloga – ker je prehod na novo valuto zelo kompleksen in potrebuje vsaj enoletne skrbne priprave. Toda septembra bo že bolj jasno, koliko so dejansko vredni dogovori iz Bruslja izpred dveh tednov, ko je mediteranska trojica Merklovi zvila obe roki.

Naj spomnim, pred natanko dvema tednoma je Merklova na vrhu evroskupine morala popustiti zahtevam FIS (Francije, Italije in Španije), da sme skupni reševalni sklad ESM reševati tudi zasebne banke (zaenkrat samo v Španiji). Merklova je imela slabe karte. Njena koncesija malce pred četrto uro zjutraj v petek je bila nujna, saj je morala dobiti podporo evropskih partnerjev za (brezzobi) pakt o rasti, če je hotela še isti dan, v petek popoldne, doma v Bundestagu dobiti podporo za njen lasten fiskalni pakt.

Kljub temu, da so finančni investitorji po nemški vdaji postali evforični in so pribitki na obrestne mere na italijanske in španske državne obveznice upadli, pa je ta evforija zgolj prehodne narave in se lahko že v nekaj tednih sprevrže v svoje nasprotje. Nemška privolitev v to, da lahko ESM sklad rešuje tudi zasebne banke, namreč ne pomeni niti tega, da bo to formalno kmalu tudi možno, še manj pa pomeni, da je to že začetek evropske bančne unije in s tem panevropske delitve dolgov. Preden bodo sredstva ESM sklada lahko uporabljena za reševanje zasebnih bank, bo namreč potrebno najprej pripraviti, uskladiti in uveljaviti evropski mehanizem za nadzor bank. Kot je poudarila Merklova na tiskovni konferenci po končanem vrhu v petek popoldne– do takšnega mehanizma je še dolga pot, ki ne bo dogovorjena v desetih dneh.

Res je, najprej morata Evropska komisija (EK) in Evropska centralna banka (ECB) pripraviti konkreten predlog. Potrebno se bo uskladiti glede tega, ali bo nova institucija samostojna ali pa del ECB. Nato pa bo ta načrt morala odobriti 17-terica članic evro območja, kar pa naj bi se zgodilo šele na vrhu EU decembra letos. V vmesnem času ali pa na vrhu EU pa lahko katerakoli članica uporabi pravico veta, če bo mnenja, da tak panevropski mehanizem bančnega nadzora ne bo dovolj učinkovit. Tudi kasneje bodo lahko posamezne članice z vetom blokirale vsako posamično odločitev za reševalno pomoč posamezni banki iz sklada ESM.

Preden bo panevropski mehanizem bančnega nadzora usklajen in zaživel v praksi, se bodo finančni trgi že zdavnaj spet močno zagreli ob kakšni drugi vroči novici, denimo o nižji gospodarski rasti od napovedane v posamezni članici EU ali ob kakšni slabi novici iz posamezne večje banke. In septembra bo že precej jasno, kako resno se EU pripravlja pravo unijo – bančno, fiskalno in transferno unijo.

Dejstvo je, da napovedani evropski mehanizem bančnega nadzora le eden izmed prvih kamenčkov v požarnem zidu okrog evro območja. Sedanja finančna kriza je le brutalno razkrila, da je za obstoj evro območja potrebno bistveno več od skupne valute in politične frazeologije. Jasno je tudi, da je k evrski krizi največ pripomoglo prav nepopolno in prenagljeno politično siljenje v monetarno unijo. Skupna valuta je namreč znižala stroške zadolževanja prej bolj tveganih držav, kar je subjekte – predvsem poslovne – premamilo k poceni zadolževanju ter povzročilo velikanski obseg finančnih tokov iz manj v bolj tvegane članice evro območja.

Evrska kriza se lahko po kakšnem čudežu konča že prej, toda sama Evropska monetarna unija (EMU) ne bo vzdržna dokler se EU ne bo prelevila v Združene države Evrope (ZDE). Drugače povedano, mehanizem za generiranje kriz je – že z njenim rojstvom – vgrajen v sedanjo nepopolno EMU, zato se bodo krize v evro območju perpetualno ponavljale dokler EU ne postane podobna unija kot so Združene države Amerike.

Da bo EU postala nekaj podobnega kot ZDA, pa je ob enotnem trgu in skupni valuti potrebna še bančna unija, fiskalna unija, skupna centralna banka z neomejenimi pooblastili in transferna unija. Toda to so zelo zahtevni koraki, ki zahtevajo prenos ekonomske suverenosti na nadnacionalno telo. Tega zalogaja pa politične elite in volilna telesa v članicah EU še dolgo, če sploh kdaj, ne bodo sposobne pogoltniti.

Potreba po bančni uniji je nesporna, saj ta zagotavlja (1) nadnacionalno shemo garancij za bančne depozite, kar potencialno preprečuje naval na banke, (2) nadnacionalni mehanizem za reševanje, prestrukturiranje in dokapitalizacijo bank ter (3) nadnacionalni mehanizem za regulacijo in nadzor bank s potrebnimi centraliziranimi pooblastili, ki eliminirajo moč nacionalnih regulatorjev. Toda politični izzivi na poti do bančne unije so enormni. Prvič, bančna unija pomeni delitev bremen in fiskalne transferje, saj enotna garancijska shema zahteva združevanje nacionalnih finančnih sredstev pri nadnacionalni agenciji. Hkrati pa zahteva večje garancije in večjo izpostavljenost držav zaradi garancij za depozite v vseh članicah unije. Dejansko gre za vprašanje delitve tveganj med članicami. Drugič, bančna unija pomeni pretrganje incestuozne povezave med bankami, njihovimi regulatorji ter nacionalnimi državami. To preprosto pomeni, da slovenska država – tudi če ohrani večinski delež v NLB – de facto izgubi nadzor nad njenim poslovanjem. In tretjič, bančna unija pomeni, da se EU de facto prelevi v Evropo dveh hitrosti, saj bodo finančni tokovi bolj intenzivni med članicami bančne unije. To pa seveda postavi pod vprašaj smisel obstoja EU v tako široki (17 + 10) sestavi.

Kot lahko vidite, gre pri tem za fundamentalna vprašanja evropske integracije. Nič drugače ni z drugim pogojem, to je s fiskalno unijo. V osnovi fiskalna unija pomeni skupen evropski proračun, pri čemer bosta tako nemški kot slovenski nacionalni proračun le še pokrajinska proračuna, ki se bosta morala uskladiti z makrofiskalnimi trendi, ki jih bo določilo centralno ministrstvo za finance v Bruslju. Vlada v Bruslju bo tako de facto določila, koliko izdatkov si v posameznem letu lahko privošči posamezna država in za koliko se lahko zadolži na finančnih trgih. Zdaj pa pride lepši del – fiskalna unija seveda pomeni tudi evroobveznice z enotno ceno zadolževanja za vse članice. Toda to je kot kislo grozdje – Grčija ali Slovenija se bosta sicer lahko poceni zadolževali, toda le toliko, kot jima bo dovolil Bruselj.

Iz tega izhaja tudi tretji pogoj, torej da ECB postane res prava skupna centralna banka z neomejenimi pooblastili. To pomeni, da se ECB prelevi v t.i. posojilodajalca v skrajni sili (lender of last resort), torej da po potrebi v neomejenem obsegu tiska denar in odkupuje evroobveznice, ki jih izdaja skupna vlada v Bruslju za potrebe financiranja proračunskih potreb posameznih članic unije. To seveda pomeni ne samo enako ceno zadolževanja tako za Grčijo kot za Nemčijo, ampak tudi popolno delitev dolgov, torej denimo da Nemčija v celoti solidarnostno jamči za grške dolgove.

Transferna unija, kot zadnji pogoj, pa je dejansko presek implikacij bančne in fiskalne unije. Bančna unija zaradi enotne garancijske sheme za bančne depozite pomeni transferje med članicami v primeru bančne krize v posamezni članici. Podobno fiskalna unija de facto prinaša transferje med članicami v primeru asimetričnih šokov v posameznih članicah. Bolj preprosto povedano, če Slovenija zapade v krizo, bodo povečane krizne izdatke za brezposelne in za socialne transferje solidarnostno pokrile ostale članice s tem, ko bodo dovolile, da se lahko Slovenija v ta namen bolj zadolži. Od tu do konsolidiranega evropskega proračuna – kjer se bodo vsi nacionalni fiskalni prihodki stekali v bruseljski proračun, od tam pa prihajali finančni viri za vse nacionalne izdatke – pa je le še korak.

Če se vam na podlagi zapisanega za trenutek zazdi, da je do takšnih Združenih držav Evrope še zelo daleč, če bo do njih sploh kdaj prišlo, niste osamljeni. Trajna in vzdržna rešitev evro krize potrebuje prav takšno fundamentalno preobrazbo EU v ZDE, do katere pa ne more priti v roku nekaj mesecev ali let. Prav zato naslovno vprašanje ni tako zelo neumno, kot se morda zazdi na prvi pogled. Povsem možno je, da bo nekaterim članicam zaradi pritiska nacionalnih volilnih teles prekipelo in se bodo raje odločile za izstop, namesto za poglobitev tega, kar imamo sedaj.

* Izvirno objavljeno v Finance Weekend.