Sedanja vlada je kmalu po nastopu mandata naročila pregled izvajanja strateških projektov ter uresničevanje Strategije razvoja Slovenije 1995-2013. Posnetek stanja (dosegljiv na tem naslovu) kaže na katastrofalno upravljanje države v prejšnjem mandatu. Kot pravi moj kolega iz gospodarstva: “Vsak podjetnik, ki bi posloval s takimi rezultati bi že zdavnaj propadel. Pri nas pa ni niti govora o kakšnih sankcijah za odgovorne.” Verjetno bi podobno sliko dobili, če bi Pahorjeva vlada naročila pregled upravljanja države v času prve Janševe vlade. Toda v oči bije naravnost grozljivo dejstvo, kako neodgovorno in nekompetentno je državo upravljala Pahorjeva vlada v času najhujše krize po letu 1989.

Naj navedem samo nekaj primerov neodgovornega ravnanja in nekompetentnosti pri upravljanju z državo v času Pahorjeve vlade:

1. Konfuzno upravljanje s kapitalskimi naložbami države: kljub zakonskim določilom, da morajo posamezna ministrstva do 30.aprila 2011 pripraviti sektorske politike glede upravljanja z državnimi kapitalskimi naložbami in jih posredovati AUKN, ta tega niso naredila. Nakar je AUKN sama spisala strategijo in jo dala v medresorsko usklajevanje, vendar se posamezna ministrstva tudi po 4 krogih usklajevanj niso mogla med seboj zediniti glede predloga strategije. Nato je vlado v drugi polovici septembra 2011 prehitela nezaupnica in do sprejema strategije nikoli ni prišlo. Zdaj si pa predstavljajte, da imate kot fizična oseba precej naložb in da se vam, po domače rečeno, ne sanja, kaj bi z njimi počeli. Ko pač nastopi kak dogodek, se nekako sproti odločate, kaj bi s posamezno naložbo. To pomeni, da boste kmalu ostali brez vsega. Približno tako se je obnašala prejšnja vlada – ker vlada ni imela smernic, je pač njena agencija AUKN sproti sprejemala ad hoc odločitve v zvezi s posameznimi podjetji. Iz tega seveda sledi konfuznost odločitev AUKN glede prisilne dokapitalizacije NKBM s strani podjetij v državni lasti ter zaostreno stališče AUKN do namere NLB, da odproda delež v Mercatorju in številne druge podobno konfuzne in napačne odločitve glede upravljanja državnih kapitalskih naložb.

2. Katastrofalno črpanje EU sredstev: v obdobju 2007-2013 je bil delež počrpanih (iz proračuna EU povrnjenih) le 36% vseh možnih sredstev glede na pravice porabe. Najvišji je bil delež pri regionalni politiki (49%), najnižji pa delež pri okoljski in infrastrukturni politiki (samo 21%). Prav slednje kaže na simptomatično pomanjkanje državne strategije in učinkovitosti njenega izvajanja. Za izvajanje projektov na področju prometne politike je bilo v obdobju 2007-2013 na voljo 1.1 milijarde evrov, dejansko pa je bilo počrpanih le 288 milijonov evrov (26%). Še huje, za področje železniške infrastrukture je bilo na voljo 473 mio evrov, počrpanih pa le 77 mio evrov! Torej, na voljo je še 400 mio evrov, vendar pa je stanje pripravljenosti projektov tako slabo, da teh sredstev ne bo mogoče počrpati. Tako je med drugim izpuhtela možnost evropskega sofinanciranja izgradnje drugega tira Koper – Divača v tej finančni perspektivi 2007-2013 (z možnostjo črpanja sredstev do konca leta 2015). Dve glavni posledici te neodgovorne politike nekdanjega ministrstva za promet sta, (1) da je naša železniška infrastruktura še vedno na razvojni stopnji izpred 3 desetletij; in (2) da je vlada ni znala teh evropskih sredstev uporabiti za spodbujanje agregatnega povpraševanja v času krize. Z drugimi besedami, proč smo vrgli denar, ki bi lahko ustvarjal nova ali ohranjal obstoječa delovna mesta, hkrati pa bi dobili še izboljšano infrastrukturo.

3. Zaostren kreditni krč: prejšnja vlada oziroma ministrstvo za finance je popolnoma zanemarilo problem slabih terjatev (kreditov) v bankah in njihovih nebančnih naložb. Vlada se je namesto sanacije bank s prenosom slabih terjatev in zaseženih kapitalskih deležev na slabo banko, problema lotila z zadolževanjem ter nalaganjem teh sredstev v obliki kratkoročnih depozitov v bankah. To je bilo seveda neučinkovito, saj so banke vse depozite zaradi hitrega poslabševanja kreditnega portfelja kopičile kot likvidnostne rezerve, namesto da bi depozite posojale naprej gospodarstvu. Zgodilo se je najhujše: kreditni krč je zamrznil gospodarsko aktivnost podjetij, banke pa so ostale podkapitalizirane zaradi nakopičenih slabih terjatev. BDP v Sloveniji v letu 2009 je posledično upadel za 8.1% (dvakrat bolj od povprečja evro območja), v letu 2010 pa se je povečal manj od povprečja EU držav.

4. Posledica: zaostajanje v stopnji blaginje za EU. Eden izmed ciljev strategije razvoja 2005-2013 je bil, da Slovenija do konca leta 2013 doseže povprečno stopnjo razvitosti EU. Zgodilo se je ravno nasprotno – slovenski BDP na prebivalca je leta 2008 dosegal 91% povprečja EU, nato pa je zaradi nadpovprečno velikega padca gospodarske aktivnosti v Sloveniji ta delež upadel na 85% v letu 2010 ter še bolj padel v 2011 (ni še uradnih podatkov Eurostata, vendar je bila rast BDP v Sloveniji leta 2011 nižja od povprečja EU). Glavni razlogi za razvojno zaostajanje Slovenije so (1) neučinkovitost pri izboljševanju dejavnikov konkurenčnosti (predvsem inovacijske dejavnosti) in (2) kreditni krč, ki je zamrznil gospodarsko aktivnost.

Navedel sem le nekaj primerov slabega upravljanja države, ki so privedli do razvojnega zaostajanja Slovenije. Kot rečeno, bi verjetno podobno sliko dala tudi analiza upravljanja države v času prve Janševe vlade, toda v času krize je učinkovito upravljanje države veliko bolj pomembno kot v dobrih časih. V dobrih časih lahko podjetje vodi tudi opica, saj posel ustaljeno poteka, v kriznih časih pa se pokaže, da je ključno imeti dobrega menedžerja. Mi smo očitno imeli nadpovrečno slabega menedžerja v podobi prejšnje vlade.