Igor Masten

Nerad se ponavljam, vendar je vprašanje neodvisnosti in odgovornosti, ki jo neodvisnost prinaša, ponovno močno izpostavljeno v slovenski ekonomsko-politični debati in širše. Kot vedno v podobnih primerih v preteklosti, se tudi sedaj slovenska elita obnaša problemu nedoraslo. Zato tudi imamo tako šibko institucionalno okolje, kot ga imamo. V nadaljevanju bom na konkretnem primeru konkretno predlagal, kaj naj določene osebe storijo, da se morda, res samo morda, izvijemo iz začaranega kroga in se izognemo določenim problemom z delovanjem gospodarsko-političnih spreg pri napovedani ustanovitvi holdinga državnega premoženja, ki ga napoveduje Ministrstvo za finance. *

Naj naštejem tri najbolj izpostavljene primere, kjer se neodgovorno obnašajo tisti, ki jim je podeljena neodvisnost in s tem vsa moč, ki jo neodvisnost prinaša. Prvi primer je neodvisnost vsake posamezne države članice evro območja pri vodenju denarne politike in problem vzdrževanja javno finančne stabilnosti. Imamo več političnih in mnenjskih voditeljev, ki neodvisnost pri določanju višine državnega trošenja dojemajo kot temelj demokratične ureditve države. S tega vidika se ne želijo zavezati določilom fiskalnega pakta, ki prepoveduje nevzdržno kopičenje dolga. Slednje ogroža socialno varnost tako današnjih kot prihodnjih generacij in jim tako odreka pravico uživati sadove svojega dela. Odgovorna vlada pa mora zagotavljati ravno to. Skratka, mnogi bi bili neodvisni, odgovorni pa ne.

Drugi primer je grožnja z referendumom, ki jo je uporabil policijski sindikat v pogajanjih z vlado. V dani situaciji je bilo to do večine državljanov zelo neodgovorno dejanje. Skupina ljudi je izkoristila visoko stopnjo neodvisnosti, ki jim jo podeljuje ustava, ni bila pa sposobna sprejeti pripadajoče odgovornosti.

Zadnji primer, ki ga bom podrobneje obdelal, pa so trenja, ki nastajajo med vlado in AUKN glede vprašanja upravljanja podjetij v (delni) državni lasti. Poteka proces aktivnih zamenjav članov nadzornih svetov, pri čemer je vlada AUKN odvzela del pristojnosti. Ko v medijih spremljamo, da je pri tem ključna razdelitev po kvotah koalicijskih strank, je jasno, da je Slovenija še vedno dobra stara kloaka gospodarsko-političnih spreg. Ko ni sledila navodilom vlade glede imenovanja nadzornikov Triglava in pozvala k preverjanju usposobljenosti novo imenovanih nadzornikov NKBM, pa je AUKN pokazala na svojo neodvisnost, ki ji daje osnovo za upor diktatu vlade.

AUKN je institucija, ki ji je zakon podelil zelo visoko stopnjo neodvisnosti. Odpoklic vodstva AUKN pred iztekom mandata je izjemno težaven. To ostaja tudi potem, ko ji je Janševa vlada s spremembo zakona odvzela del instrumentalne neodvisnosti (soglasje glede imenovanja članov nadzornih svetov družb). Temeljno vprašanje je, ali AUKN kot zelo neodvisna institucija sprejema tudi potreben del odgovornosti. Ta odgovornost pa pomeni, kot v vseh primerih zgoraj, primarno odgovornost do javnosti in ne politike neposredno.

Pri tem ne gre spregledati, da je AUKN v svojem kratkem obstoju dokazala, da vse prej kot razume potrebo po odgovornosti do javnosti pri svojem delovanju, ki jo od nje zahteva podeljena visoka stopnja neodvisnosti. Od vsega začetka se ni mogla otresti očitkov o delovanju v korist raznih interesnih skupin. Naj pri tem navedem samo dva najbolj eklatantna primera. Prvi je prisila državnih podjetij k nakupu delnic NKBM, ki so sicer že imele zagotovljene privatne investitorje. Drugo pa je zakulisno mešetarjenje v poskusu prevzema družbe Mercator s strani družbe Agrokor. Tovrstno početje ni sporno zgolj samo po sebi.

AUKN je nastala na zahtevo OECD za izboljšanje korporativnega upravljanja v družbah v državni lasti. V ta namen mora biti neodvisna od vpliva politično-gospodarskih spreg, vendar odgovorna javnosti, saj je državna lastnina, lastnina nas vseh. Z opisanim početjem pa je AUKN načela OECD kršila, kar kaže na neodgovornost njenega delovanja in zlorabo instituta neodvisnosti. Korenine problema so pri tem globoke, saj gre iz javnega nastopanja vodstva AUKN sklepati, da se problema odgovornosti javnosti verjetno ne zaveda, če že, pa ga ne razume. Kar se bo pokazalo tudi v odzivu na to pisanje, v kolikor bo do njega prišlo.

Gledano v celoti, imamo velik problem. Vodstvo AUKN je v času največje krhkosti ugleda institucije, tj. na samem začetku njenega delovanja, z zapletanjem v gospodarsko-politične sprege naredilo veliko škodo kredibilnosti institucije, ki jo Slovenija sicer potrebuje. Zato je tudi večina strank pred volitvami želela AUKN ukiniti. Sedaj imamo vlado druge barve, ki z vodstvom AUKN ni zadovoljna. Ne glede na to, da AUKN kmalu sploh ne bo, saj vlada ustanavlja holding državnega premoženja, je vprašanje njene kredibilnosti zelo pomembno. Če jih ne bomo rešili, se bodo v podobni obliki namreč pojavili pri holdingu državnega premoženja.

Rešitev si lahko (kot večkrat doslej) sposodimo iz ureditve delovanja centralnih bank. Tudi te imajo podeljeno visoko stopnjo neodvisnosti zato, ker je zgodovina pokazala, da politikom ne smemo zaupati mešetarjenja s tiskanjem denarja. Tako, kot jim ne smemo zaupati mešetarjenja z državnimi podjetji. Z neodvisnostjo pride do potrebe po odgovornem delovanju. Centralna banka mora dosegati svoje cilje (vključno z nadzorom finančne stabilnosti) in v kolikor jih ne, je vodstvo banke dolžno to pojasniti javnosti. Če pojasnila niso zadostna, bi moralo vodstvo centralne banke ponuditi svoj odstop. Pojasnila in odstop vodstva praviloma nista nekaj, kar je avtomatsko po zakonu, saj bi sicer bila vprašljiva neodvisnost. To mora priti od znotraj. Od vodstva samega, ki se zaveda, da je do javnosti odgovorno obnašanje ključno za obrambo neodvisnosti in kredibilnosti institucije, ki jo vodi. Ponuditi odstop v primeru spora z javnostjo pomeni postaviti interese institucije pred interese posameznikov. Je izraz najvišje stopnje odgovornega obnašanja. Zato je izjemno pomembno kdo so ljudje, ki zasedajo tovrstne položaje.

Iz povedanega sledi, da je rešitev v rokah vodstva AUKN. Z odstopom bi zaključili s sedanjo diskusijo o politični prevladi nad AUKN. Žogica bo tako prešla na stran vlade. Ta se ne bo več mogla izgovarjati na problematično delovanje sedanjega vodstva AUKN, temveč se bo morala vprašati kako imenovati novo vodstvo, da naslednja vlada temu ne bo očitala politične pogojenosti nespoštovanja smernic OECD. AUKN sicer kmalu ne bo več, bomo pa dobili holding državnih naložb, kjer bo potencialna razsežnost problema samo še večja.

No, sedaj se lahko zbudim iz sanj. Namesto načelnih dejanj, boste imeli ponovno čast slišati pojasnila kaj posamezni predstavniki menijo, da je prav, pa da imajo dobre namene in podobne floskule. Očitkov pa se ne na eni, ne na drugi strani ne bodo otresli. In potem, ko bomo čez čas imeli priložnost spremljati delovanje novega holdinga državnega premoženja, bom spet lahko začel kolumno s stavkom, da se nerad ponavljam.

* V izvirniku objavljeno v Dnevniku.