Prehitro je še za veselje. Toda signali iz Nemčije vendarle kažejo, da se kurz nemške uradne politike obrača v prid uvedbe neke vrste evroobveznic. Seveda se ne bodo imenovale evroobveznice, ampak nekaj drugega, kar ne bi izdajalo vtisa, da Nemčija prevzema obveznosti za dolgove neodgovornih držav. In seveda ne bodo uvedene prav hitro. Toda prosto po Shakespearju, kakorkoli se bodo že imenovale te skupne evropske obveznice, pomembno je, da bodo odigrale vlogo, ki pritiče obveznicam suverene države, za katere jamči njena centralna banka.

Vsakemu ekonomistu, ki je kdaj poslušal monetarno ali makroekonomijo, je sicer jasno, da monetarna unija ne more delovati brez hkratne fiskalne unije ter skupnih vrednostnih papirjev unije. Sicer se v primeru nastopa finančne krize države članice z višjim dolgom ne morejo refinancirati po sprejemljivo nizkih obrestnih merah in so zato prisiljene v izstop. S čimer seveda povzročijo velike stroške sebi ter ostalim finančno močno integriranim državam. Seveda pa v fiskalni uniji ne more veljati samo “pravica” do poceni zadolževanja, pač pa v prvi vrsti fiskalna disciplina, ki državam zapoveduje, da gospodarno ravnajo s svojimi financami in si ne nakopljejo prevelikega dolga. Situacija je podobna ureditvi ZDA, kjer bi mnoge zvezne države, na čelu s Kalifornijo, že zdavnaj bankrotirale, če za njimi ne bi stal FED z zveznimi obveznicami.

Situacija je končno dozorela tudi v Nemčiji. Natančneje, Nemčija je po eni strani prisilila vse članice evro območja k sprejemu fiskalnega pakta, ki bo uzakonil fiskalno odgovornost v obliki fiskalnega pravila. Na drugi strani je pripravila politični teren tudi doma, kjer je postalo jasno, da evrske krize ne bo mogoče rešiti brez tega, da najbolj zadolženim državam omogočijo, da svoje dolgove refinancirajo po nizki obrestni meri. Nemčija ima od skupnega evropskega trga preveč koristi, da bi si lahko privoščila, da zaradi kratkovidnega egoizma ta trg razpade. Hkrati so članice evrskega območja postale preveč finančno integrirane, da ne bi izstop ali bankrot katere izmed članic močno prizadel tudi ostalih. Že pri Grčiji je skupna izpostavljenost članic evro območja vsaj €372 mlr., pri Španiji ali Italiji pa cifre presegajo dva bilijona €.

Najbolj elegantna zadeva, ki se je v Nemčiji lahko zgodila, pa je, da skupnih evroobveznic ne predlaga vladajoča koalicija, pač pa strokovnjaki ter opozicija. Nedavno je “svet modrecev”, torej Svet ekonomskih svetovalcev (ki je nekak paravan švedskega Fiskalnega sveta), nemški vladi predlagal, naj se zavzame za ustanovitev European Redemption Fund (ERF). V okviru ERF sklada bi lahko posamezna država z uporabo skupnih evrskih obveznic refinancirala svoje dolgove, in sicer dolg nad skupno določeno mejo še vzdržnega javnega dolga (trenutno ta maastrichtska meja znaša 60% BDP). To v praksi pomeni, da bi država, katere javni dolg znaša 100% BDP, presežek dolga nad 60% BDP refinancirala po obrestni meri, ki velja za skupne evroobveznice. Vse, kar je pod to mejo, pa bi financirala s svojimi nacionalnimi obveznicami in temu ustrezni obrestni meri.

Hkrati sta obe najmočnejši opozicijski stranki svojo podporo pri glasovanju o Evropskem fiskalnem paktu začeli pogojevati z uvedbo ERF. SPD je uvedbo ERF že tudi uradno predlagala, medtem ko ga Zeleni podpirajo z argumentacijo, da ERF prinaša kombinacijo prednosti nizke obrestne mere prek skupnih evropskih obveznic z zniževanjem dolga. Koalicija pod vodstvom Merklove glasove opozicije nujno potrebuje, saj mora Evropski fiskalni pakt dobiti dvotretjinsko večino v obeh domovih nemškega parlamenta. Do sestanka med koalicijskimi in opozicijskimi strankami, ki bo 13. junija, se je vlada zavezala, da bo razdelala predloge opozicije, vključno z uvedbo ERF.

Nemški predlog ERF gre korak dlje od denimo predloga Varoufakisa and Hollanda (2011), ki sta predlagala kompleksno rešitev evrske krize, pri čemer se en steber nanaša na prenos javnega dolga posameznih članic na ECB. Pri tem bi vsaka država še naprej financirala odplačevanje lastnega dolga, vendar po obrestni meri ECB obveznic (več o tem bom pisal naslednjič). Pri tem pa ta rešitev ne zahteva ustanovitve fiskalne unije, pa tudi transferne unije ne. Breme dolga posameznih držav članic se ne bi preneslo v solidarnostno breme vseh članic evro območja. Nemški predlog ERF pa seveda predvideva trdno fiskalno unijo, ki naj bi zagotovila odgovorno fiskalno obnašanje vseh članic, seveda pa hkrati pomeni tudi solidarnostno odgovornost za dolgove ostalih držav.

Kakorkoli se bo zadeva na koncu imenovala, pomembno je, da je dozorelo spoznanje, da rešitve evrske krize ni mogoče doseči zgolj z enostranskimi varčevalnimi ukrepi, pač pa tudi z razbremenitvijo refinanciranja dolžniškega bremena prek skupnih evropskih obveznic. Naslednji korak, ki pa mora še dozoreti, je skupno evropsko spodbujanje gospodarske rasti.

Več, tudi o tem, naslednjič.