Bogokletne misli o vladi ali Zakaj se strankam splača odreči oblasti

Slovenski volilci so neverjetni, vedno volijo tako, da uravnotežijo politični prostor. V povprečju je povolilna politična tehtnica vedno izravnana. Običajno se relativni zmagovalki volitev posreči na levo ali desno stran potegniti eno izmed manjših sredinskih strank, ki se lahko pobarvajo v eno ali drugo barvo, in sestaviti vlado.*

Po zadnjih volitvah pa je politična tehtnica še bolj filigransko uravnana. Ker se tokrat stranka Desus počuti bolj levo, lista DLGV pa programsko bolj kompatibilno z desno opcijo, obe možni povolilni politični koaliciji razpolagata z natanko enakim številom glasov. 44 : 44. Dejansko ni mogoče sestaviti nobene vlade vsaj z minimalno večino v parlamentu, če obeh manjših strank (Desus in DLGV), ki načeloma lahko živita v levo- ali desno-sredinski vladi, ena ali druga opcija ne prepriča v prestop.

Nekateri to vidijo kot politično pat pozicijo. Nekateri obupavajo, da bo to privedlo do (še večje) politične krize in do novih volitev. To pa bi utegnilo imeti hude negativne gospodarske posledice, kajti brez vlade ne bi bilo mogoče izvesti nobenih potrebnih reform, s čimer bi Slovenija še bolj nazadovala itd. Vendar pa to dramatiziranje temelji bolj na političnem strahu in na špekulacijah kot pa na realnih predpostavkah. V nadaljevanju bom povedal nekaj bogokletnih misli, zaradi katerih me lahko tudi kamenjate, vendar pa prej razmislite o njih.

Prvič, ni res, da je brezvladje absolutno slabo. Zadnja tri leta smo imeli delujočo vlado, pa bi bilo veliko bolje, če je ne bi. Vlada v odhodu kljub izjemni krizi ni sprejela nobenih omembe vrednih gospodarskih reform. Niti poskušala ni varčevati ali prilagoditi izdatkov zmanjšanim prihodkom. Vsako gospodinjstvo bi to naredilo. Nasprotno, vlada se je na veliko zadolževala v tujini, da bi ohranjala nerealno visoke javne izdatke in tako podvojila javni dolg. Slovenijo je pripeljala do točke, ko je po raziskavi CMA Vision med 68 državami druga najhitreje povečala tveganje državnega bankrota.

Vlada, ki je ni, ne more delati neumnosti

Če ne bi imeli vlade, sicer tudi ne bi izvedli nobenih reform, toda hkrati se tudi ne bi mogli tako zadolžiti v tujini. Brez vlade bi imeli nominalno (!) zamrznjen proračun, nominalno zamrznjene plače, socialne transferje in pokojnine. Financirali bi se po dvanajstinah in naš proračunski primanjkljaj, ne samo da se sploh ne bi uspel tako povečati, ampak bi se zaradi opisanega mehanizma avtomatsko zniževal. Tako kot v Belgiji. Če nimaš vlade, pač vlada ne more delati neumnosti.

Drugič, ni res, da bo prihodnja vlada, če bo lahko konstituirana, lahko izvedla kakršnekoli reforme. Četudi leva ali desna opcija uspe prepričati Desus in DLGV (in prepričati mora obe hkrati, sicer ni večine!), da se priključi na levo ali desno, to ne bo niti stabilna niti operativno sposobna vlada. Kajti z Desusom v vladi nikoli ne bo reform, pozabite na reformo trga dela, pokojninsko reformo ali drastično varčevanje. V Desusu bodo vedno potegnili ročno zavoro in odtegnili podporo pri vsakem ukrepu, ki bi kakorkoli zarezal v pokojnine, zaposlenost v javnem sektorju ali socialne privilegije. Katerakoli vlada z Desusom se bo reformam raje vnaprej odpovedala, kot da bi tvegala izstop Desusa iz koalicije in svoj (vladni) obstanek. Z Desusom v vladi, brez njega pa niti do levo- niti do desno-sredinske koalicije ne more priti, si Slovenija tlakuje pot v še večje zadolževanje in javnofinančno destabilizacijo. Zato je za državo in za nas davkoplačevalce bolje, da nimamo vlade, kjer bi odločilne glasove prinašal Desus.

Tretjič, »politična kriza« zaradi neoblikovanja vlade in ponovnih predčasnih volitev ne bo povzročila nobenih resnično resnih realnih posledic. Ja, to bi utegnilo še poslabšati bonitetno oceno Slovenije in dvigniti zahtevano donosnost za slovenske državne obveznice. Toda znižanje bonitetne ocene bo imelo nekaj začasnih posledic le za banke in in podjetja, ki refinancirajo svoje obveznosti v tujini. Ker pa slovenske banke tako ali tako nočejo posojati denarja naprej, saj je le tretjina podjetij kreditno sposobnih, večjih posledic za gospodarstvo ne bo. Podobno velja glede donosnosti državnih obveznic – dvig zahtevane donosnosti bo vplival le na novo zadolževanje. Če pa vlade ne bo, ne bo novega zadolževanja. Za potrebno refinanciranje pa lahko vlada v skrajnem primeru potegne svoje depozite iz bank. Morda bi kdo omenil, da brez vlade tudi ne bo spodbujanja gospodarstva. Toda tudi v prejšnji vladi tega ni bilo, v prihodnji pa bo tega še manj, ker ne bo denarja zaradi določil fiskalnega pakta. Če ne bo vlade, torej ne bo sicer nič boljše, kakšne hujše drame pa tudi ne.

Četrtič, nove volitve ne bodo spremenile ničesar. Ponovne volitve sploh ne bodo premešale političnih kart, ampak bodo prinesle zelo podobno filigransko uravnoteženo povolilno situacijo. Premešale se bodo karte le znotraj levega ali desnega političnega bloka in znotraj posameznih strank (le poslanci v stranki se bodo zamenjali), ne bo pa prišlo do prerazporeditev med političnima blokoma. Slovenski politični prostor je uravnotežen, približno tretjina volilcev je tradicionalno bolj levih, tretjina tradicionalno bolj desnih, tretjina pa umirjeno sredinskih, ki občasno naklonijo svoj glas tej ali oni majhni sredinski stranki. In tako bo ostalo tudi po naslednjih predčasnih volitvah.

Znanstvena fantastika in realnost političnih koalicij

Iz vsega tega sledi naslednji logični strateški razmislek. Prvi korak: Si želimo samo imeti vlado ali si želimo imeti operativno sposobno vlado? Če želimo slednje, potem v vladi ne sme biti Desusa kot jezička na tehtnici. Kdorkoli vam danes zagotavlja, da potrebuje Desus za sestavo stabilne in operativno sposobne vlade, z vami manipulira in se vam laže v obraz. Želi si samo oblasti, za katerokoli ceno.

Drugi korak: Desus je nujno out. Če ni Desusa, pa ni mogoče sestaviti enopolne (enobarvne) politične koalicije. Ergo, če želimo imeti operativno sposobno vlado, mora biti vlada bolj široko zasnovana. Mora biti nepolarna. Kar pomeni, da mora priti bodisi do velike koalicije bodisi do vlade narodne enotnosti (oziroma tehnične vlade kot izpeljanke slednje).

Tretji korak: Velika koalicija med Jankovićem in Janšo je zaradi osebnih zamer bolj ali manj znanstvena fantastika. Možna je le, če bi se oba umaknila in prepustila vodenje vlade neki tretji osebi. Zaenkrat je iskanje takšnega kompromisa podobno iskanju vode v Sahari. Ni čisto nemogoče, ampak prav zelo verjetno tudi ne.

Iz tega sledi četrti korak: Za vse stranke, ki se zavedajo, da ponovne volitve ne rešujejo ničesar, je smiselno, da oblikujejo nekakšno prehodno vlado narodne enotnosti ali pomagajo pri oblikovanju tehnične vlade, ki bi jo vse stranke podprle. To bi bila projektna prehodna vlada z mandatom izvesti nujne reforme in stabilizirati javne finance. Mandat te tehnične ali prehodne vlade narodne enotnosti bi trajal do zaključka izpeljave reformnih ukrepov, največ 2 – 3 leta, nakar bi sledile parlamentarne volitve. V ta namen bi bilo smiselno, da predsedniki strank predsedniku države kot mandatarja predlagajo tretjo osebo, ki uživa njihovo zaupanje in ki bi utegnila uživati zaupanje tudi druge politične opcije. Lahko predlagajo tudi listo DLGV, ki se zdi še najbolj nevtralna in tehnokratska (ter predstavlja najmanjšo nevarnost za zlorabe oblasti), da sestavi vlado strokovnjakov.

Seveda me lahko zdaj vprašate po mentalnem zdravju in mi postavite zelo preprosto vprašanje: zakaj bi se katerakoli stranka, sploh pa relativna zmagovalka volitev ali stranka, ki ji tesno diha za ovratnik, bila pripravljena odreči oblasti in svojo podporo prenesti na tretjo osebo? Odgovor oziroma odgovora sta še bolj preprosta od vprašanja. Prvič, ker je odgovorna in državotvorna ter ker sama ne more sestaviti operativno sposobne vlade. In drugič, ker tista vlada, ki bo izvedla te nujne reforme, po končanem mandatu zaradi nepriljubljenosti ne bo imela prav nobene možnosti za ponovno izvolitev. Zato se strankam bolj »splača« izogniti se temu »izzivu«, mandat za reforme prevaliti na tehnično ali prehodno vlado, ki bo požela ves gnev ljudstva, ter se nato kot »neomadeževana« stranka potegovati za glasove na naslednjih volitvah.

____
* izvirno objavljeno v Financah

9 responses

  1. Nobenega komentarja? Zanimivo.

    Škoda le, ker bi bila lahko primerna oseba za vodenje te vlade ravno Marko Voljč.

    Pa zaradi načina,kako se je njegovo ime pojavilo v igri, ni ravno velike možnosti za uspeh. Škoda. Ker bi bil lahko primerna oseba. Tudi zato, ker bi se lahko po izvedbi naloge vrnila na sovj ranč na Mehiki.

    Nekateri si tega žal ne morejo privoščiti. In to je v tem primeru slabo. Slabo za Slovenijo.

  2. Kot vedno je nekaj spinov v tekstu: “Četrtič, nove volitve ne bodo spremenile ničesar.” To seveda ni res, kar govorijo ankete. Predvsem bi izgubilj njegov tehnokrat Virant.

  3. na_jetra – ja, Virant bi izgubil, ampak point je v tem, da še vedno bi ostala enaka ”količina na levi in desni strani” – kot je sedaj pozicija ”Jankovičevih levih” in ”Janševih desnih”, ker tisti, ki so volili koga drugega, se verjetno ponovnih volitev ne bi udeležili…

  4. kaj pa, če si želimo vlado, ki bo zastopala interese državljanov, ki so v veliki večini mezdni delavci, z učinki koncentracije kapitala in iztiska s strani velikih igralcev, pa bomo to postali popolnoma vsi? No, v tem kontekstu pa Desus še najbolj izpolnjuje svoje poslanstvo, ostale stranke pa nas prepričujejo, da so sposobne izpolniti medseboj izključujoče cilje.
    Še najbolj pa so taki “strokovnjaki”, ki niso sposobni razmišljanja “out of the box” in ogorčeno reagirajo, če njihove trditve ne sprejmemo kot aksiom.

  5. Spin 2: “Vlada v odhodu kljub izjemni krizi ni sprejela nobenih omembe vrednih gospodarskih reform.” “Drugi korak: Desus je nujno out.”

    Zgodnje trditve bi bilo potrebno še dopolniti. Erjavec in DESUS sta seveda anomalija, ki je poleg opozicije vladi preprečil izvedbo reform. Vendar nekateri očitno menijo, da sedaj ne bo dovolj pomembna anomalija. Erjavec je v Janševi vladi dosegel anti-pokojninsko reformo, ki jo je pred tem uskladil Rop. To je logično, ker Erjavec v desni vladi zahteva DODATNE usluge, ker je prestopil magično mejo. Ni razloga, da bi bilo sedaj drugače. Ker Viranta & co. ocenjujem kot inteligentne, se jim to očitno ne zdi problem. Seveda pa lahko ocenjujejo, da bodo Erjavca lažje izigrali s pomočjo kooperativnejše leve opozicije. Skratka, če bi bil Erjavec res tak problem, potem bi šel potencialni tehnični mandatar lahko raje v Jankovićevo koalicijo, kjer bi imeli tudi BREZ DESUSA večino.

  6. @Karen
    Kako bi bilo, seveda natančno nihče ne ve. Ne da bi hotel navijat za levo stran, ampak danes gledano bi na predčasnih volitvah leva stran pridobila. Tega dejstva nobena politična analiza ne more izpustiti.

    Se pa strinjam, da je položaj zelo izenačen.Danes je očitno, da je prestopa zmožen le DESUS (virant bo vedno programsko bližje desnici). Vendar, ob 44:44 bi svojo pozicijo morala premisliti manjšinska poslanca.

  7. eh,…dajmo nekaj pozitivnega.

    Recimo, kako Britanci poskušajo prodreti s komplementarnimi valutami:

    http://www.neweconomics.org/blog/2011/09/28/the-brixton-pound-an-important-step-towards-re-democratising-our-monetary-system?utm_source=nef+%28the+new+economics+foundation%29+List&utm_campaign=56638ff809-nef-eletter-Oct&utm_medium=email

    The Brixton Pound marked its second anniversary last month by successfully launching the UK’s first local e-currency, as well as unveiling four new banknote designs.

  8. Da je volilno telo razdeljeno, me ne moti. Bo pa očitno res potrebno, da pridemo do dna in kopljemo še globje, da bodo največji razumeli, da je čas za sodelovanje. Le takrat bodo majhne stranke s svojimi izsiljevanji in škodo, ki jo povzročajo, postale to, kar v resnici so: NEPOMEMBNE.

%d bloggers like this: