Kratkoročno neučinkovit in dolgoročno neizvedljiv – Je fiskalni pakt evrov grob?

Mnogi, ki so v živo spremljali »nočno sejo« evropskega sveta, so se prejšnji petek ob petih zjutraj, ko so se evropski voditelji vsepovprek trepljali po ramenih in si čestitali za veliko opravljeno delo, nejeverno vpraševali: »A to je to?« Misleč seveda na to, ali evropski voditelji z dogovorom o oblikovanju fiskalnega pakta nameravajo res rešiti sedanjo krizo ali zgolj katero izmed naslednjih.*

Toda nemška kanclerka Angela Merkel je bila videti zadovoljna: »Dosegla sem, kar sem hotela.« Res je, Merklova je dosegla, da se je večina članic EU zavezala k nemški fiskalni disciplini. Dosegla je, da bo najmanj 23 (in morda celo 28) članic EU v svojo ustavo zapisalo nemško »zlato pravilo«, da proračunski primanjkljaj ne sme presegati 3 odstotke BDP. Še več, dosegla je, da strukturni proračunski deficit (t.j. proračunski primanjkljaj očiščen cikličnih vplivov gospodarske konjunkture) na letni ravni ne bo smel preseči 0,5 odstotka BDP. Države kršiteljice bodo nemudoma deležne avtomatskih sankcij. Merklova je dosegla, da bodo evropska komisija (EK) in vse članice EU, podpisnice fiskalnega pakta, izvajale strog nadzor nad proračuni posameznih članic in reagirale že na »napačno« smer v proračunskih načrtih z njihovo apriorno zavrnitvijo.

Lepo, Merklova je lahko zadovoljna. Fiskalni pakt je res krasen načrt. Le ena težava je z njim. Pravzaprav dve: prvič, da ne rešuje sedanjih kriznih težav članic EU, in drugič, da dolgoročno tehnično ne more delovati. Kratkoročno gre za papirnatega tigra, dolgoročno pa za neizvedljivo mantro.

Fiskalni pakt ne rešuje evra
Poglejmo si najprej sedanji trenutek. Velika večina članic EU je zaradi finančne in gospodarske krize v velikih javnofinančnih težavah. V vseh članicah, z izjemo Estonije, Luksemburga in Švedske, je v letih 2009-2010 proračunski deficit presegal močno maastrichtsko mejo 3 odstotkov BDP. Povprečni proračunski deficit v vseh najbolj razvitih državah sveta, članicah OECD, leta 2009 znašal 8,3 odstotka, v letu 2010 pa 7,7 odstotka BDP. S tem ni načeloma nič zelo hudo narobe. Tisti, ki so malo povohali študij ekonomije, vedo, da se v času recesije vklopijo t.i. avtomatski stabilizatorji. Fiskalna politika ima to lepo lastnost, da je spontano proticiklična. Ko se ekonomska aktivnost zmanjša, se na eni strani avtomatsko zmanjšajo davki subjektom (kar ima nanje pozitiven vpliv), na drugi strani pa se avtomatsko povečajo proračunski izdatki, denimo v obliki povečanih nadomestil za brezposelnost, socialnih transferjev in subvencij. Ko se proračunska situacija poslabšuje, postane fiskalna politika avtomatsko ekspanzivna. Kar pomaga stabilizirati gospodarstvo. Preprosto pravilo palca (na podlagi ocene OECD, 1997) pravi, da se v primeru padca BDP za 1 odstotno točko, proračunski saldo poslabša za 0,5 odstotne točke. Se pravi, da bo država z izravnanim proračunom, ki je doživela padec BDP za 4 odstotka, ne da bi karkoli naredila, avtomatsko pridelala proračunski deficit v višini 2 odstotkov BDP.

Države evro območja so v letu 2009 doživele povprečen padec BDP v višini 4,2 odstotka, kar avtomatsko pomeni povečanje deficita za dobra 2 odstotka BDP. K temu so države dodale še fiskalne ukrepe za spodbujanje gospodarstva ter fiskalne izdatke za dokapitalizacije ali reševanje bank (Irska denimo v višini 31 odstotkov BDP v letu 2010). S temi ukrepi so države poskušale stabilizirati gospodarstvo in ga čim hitreje spraviti nazaj na pot k rasti. Pri tem so bile uspešne. Na drugi strani so finančne institucije, ki so jih države v tej krizi reševale iz težav, ki so jih same zakuhale, začele staviti proti vrednostnim papirjem držav, ki so najbolj povečale proračunske primanjkljaje. S temi špekulativnimi napadi na obveznice šibkih držav finančna industrija seveda ne sili v bankrot samo posameznih držav, ampak ogroža obstoj evra kot skupne valute.

Kako lahko v takšni situaciji dosledna izvedba restriktivnih pravil fiskalnega pakta države potegne iz krize in kako lahko pomaga k rešitvi evra? Ne more. Bolj kot države zategujejo pas, bolj kot zmanjšujejo proračunski deficit, bolj se gospodarstvo pogreza v krizo in slabši so dolgoročni obeti za vsako izmed njih. Tem slabše bodo bonitetne ocene in tem višje bodo premije za tveganje pri refinanciranju javnega dolga. Finančnim trgom je malo mar, če bodo dolgoročne javne finance držav stabilne, zanima jih varnost njihovih sedanjih naložb. To je hudičeva spirala. Fiskalni pakt v tej obliki torej samo zateguje zanko okrog vratu posameznih držav. In uničuje evro.

Na kratek rok je edina rešitev radikalna zaustavitev te hudičeve spirale. To pa ni varčevanje za vsako ceno v okviru fiskalnega pakta, ampak kredibilna akcija članic evro območja bodisi z uvedbo evro obveznic, bodisi z odpravo no-bail out klavzule in napovedjo ECB, da bo odkupila vse državne obveznice držav članic evro območja. Samo to lahko zaustavi to norost. Šele potem lahko začnemo s spoštovanjem pravil fiskalnega pakta. Da v naslednjo krizo države pridejo z izravnanimi proračuni, kar jim omogoča več manevrskega prostora za ukrepanje.

Fiskalni pakt dolgoročno ne more delovati
Iz dosedanjega teksta je jasno, zakaj fiskalni pakt ne more delovati ali je ob striktnem spoštovanju njegovih pravil celo škodljiv za države. Načeloma omogoča finančno stabilnost držav, toda ne omogoča veliko manevrskega prostora posamezni državi. Prvič, v primeru gospodarske krize so pravila fiskalnega pakta škodljiva za državo, ki bi se jih strogo držala. Vztrajanje pri največ 3-odstotnem proračunskem deficitu v času krize povzroči, da postane fiskalna politika države restriktivna, torej prociklična, kar krizo samo še dodatno poglablja. To so pokazale že izkušnje s paktom za stabilnost in rast, pri katerem smo  v zadnjem desetletju zabeležili kar za 40 kršitev pravila največ 3-odstotnega deficita.

Kot prve so ga kršile prav promotorke predloga fiskalnega pakta – Nemčija in Francija. Obe sta pravila pakta kršile kar štiri leta zapored – med 2002 in 2005. Obe sta se ubadali z reševanjem recesije po letu 2001, Nemčija pa še s stroški združitve. Takrat so zaradi njunega vpliva v svetu finančnih ministrov Ecofinu ta pakt suspendirali (kar je Evropsko sodišče razsodilo kot nelegalno, vendar je pri tem tudi ostalo). Tudi v sedanji krizi sta obe državi močno kršili pravili dovoljenega skupnega in strukturnega proračunskega deficita, ki sta jih sedaj predpisali celotni uniji. Fiskalni pakt je lep načrt za mirnodobne razmere, v času krize pa je neživljenjski in škodljiv.

In drugič, fiskalni načrt je neživljenjski tudi v dobrih časih. Predstavljajte si, da želi neka država povečati javne investicije v javno infrastrukturo in to financirati s povečanjem javnega dolga prek izdaje državnih obveznic. Pri tem takoj naleti na omejitev največ 0,5-odstotnega strukturnega deficita. Za izvedbo večjih infrastrukturnih naložb bi tako morala država najprej nekaj let prej imeti sistematičen proračunski presežek, s katerim bi pokrila bodoči primanjkljaj. To preprosto pomeni, da lahko EK in posamezne članice kadarkoli blokirajo proračunske načrte države, ki bi denimo kot Slovenija načrtovala, da bo z javnim denarjem financirala modernizacijo železniške infrastrukture v višini denimo 5 odstotkov BDP (če bi se odločili, da celoten projekt obnove železnic izgradimo z javnim denarjem, bi nas to stalo nekaj manj od 30 odstotkov BDP). Dolgoročno fiskalni pakt ne more delovati.

Da ne bo nesporazuma: sem zagovornik odgovorne fiskalne politike in načeloma močno podpiram pravila fiskalnega pakta. Ker bo neodgovorne vlade članic EU prisiljeval k bolj odgovornemu proračunskemu načrtovanju in trošenju. Želim le poudariti, zakaj bomo v bodoče lahko spremljali, kako bodo države nujno morale odstopati od pravil fiskalnega pakta in kako bo EK takrat iskala primerna opravičila za izjeme, ki jih bo morala dovoljevati posameznim članicam. Namesto strogega proračunskega zlatega pravila, ki kaže ex post stanje v javnih financah po tem, ko države niso izvedle nekaterih nujnih strukturnih reform ali pač, bi veljalo dati večji poudarek k ex ante harmonizaciji strukturnih reform in ekonomskih politik. Na dolgoročno vzdržnost javnih financ posameznih članic EU bi imelo večji vpliv, če bi EK predpisala denimo minimalne standarde glede pokojninske in zdravstvene reforme ter reforme trga dela.

Zakaj je Angela Merkel kljub temu zadovoljna?
Fiskalni pakt torej kratkoročno ne rešuje evra, dolgoročno pa je le nek okvir fiskalne politike, ki ga bo treba vsakih nekaj let kršiti, če bo želela posamezna članica ukrepati v primeru krize. Čemu je torej Merklova tako pritisnila na ostale članice EU, da sprejmejo pravila germanske fiskalne discipline, če pa je vsakemu študentu prvega letnika ekonomije jasno, da fiskalni pakt – ne omogoča doseči ne prvega ne drugega cilja? Moja ocena je, da si je s tem – pred samo seboj in pred domačimi volivci – hotela zagotoviti, da ne bo prišlo do prehude eskalacije moralnega hazarda pri slabših članicah, ko bo prišlo do uvedbe evro obveznic oziroma do odločitve ECB, da začne delovati kot posojilodajalec v skrajni stiski. Fiskalni pakt je edini način, da lahko Nemčija vsaj približno izvaja nadzor nad proračuni vseh dejansko in potencialno šibkih članic EU, če bo že morala solidarnostno jamčiti za njihove dolgove. Fiskalni pakt zgolj varuje Nemčijo in davkoplačevalce v posameznih članicah pred njihovimi lastnimi neodgovornimi politiki.

Nemčija si razpada evra ne more privoščiti. To bi pokopalo njeno izvozno usmerjeno gospodarstvo. Nemčija potrebuje skupen evropski trg bolj, kot velja nasprotno. Zato bo morala v igro poslati ECB. ECB je edina institucija, ki ima to moč in dovolj denarja, da lahko zaustavi krizo evra in povrne stabilnost v Evropo. Če ECB ne bo posredovala, tudi nihče drug ne bo in ne more.

Zakaj torej Merklova tega ni na glas povedala? Zakaj ni skomunicirala celotnega svežnja ukrepov za rešitev evra? Želi ohraniti napetost in prisiliti države, da najprej podpišejo in v ustavo vnesejo načela nemške proračunske discipline?

____
* izvirno objavljeno v Finance Weekend

10 responses

  1. G. Damijan se strinjam. To finančno krizo bodo nekateri izkoristili zato, da okrepijo svoje pogajalske pozicije in dosežejo nekatere ukrepe, ki bi bili sicer nedosegljivi. Verjetno bo to stanje še nekaj časa trajalo, zato, da se ljudje in politiki lažje uklonijo.

  2. Pri vseh prispevkih Jozeta p damijana mi je najbolj vsec njegov suveren pogled na dogajanje in interpretiranje iz lastnega zaledja, metaforicno bi rekla ” pogled sokoljega ocesa” na situacijo.

    Res ne kaze dobro, kriza se vse bolj odraza v redukciji odlocanja manjsih, manj mocnih, pa ne le na EU svetih ( okolica Conrad hotela v Bruslju kolapsira ob crnih limuzinah, le zakaj ne stedijo pri sebi?), ampak tudi drugih evropskih institucijah.
    Kar je bilo se vceraj skoraj sveto, je danes v pretresu in zmaga na strani avtoritarnosti in tistih, katerim daje tezo politicna in nacionalna pripadnost in argumenti moci.

  3. Vse to, okrog reševanja €ura je eno samo sprenevedanje. €U je gospodarski projekt že od vsega začetka (nekaj jekla in premoga d.o.o.) in € je tukaj nekakšna pika na i – če bi propadel, bi zato, ker bi Nemci, ZDA in Kitajska izgubili gospodarski interes za EU trg.

    V vsem tem govorjenju o reševanju € in €U gre samo za reševanje banksterjev in njihovega sistema (če bi rešili € bi videli, da je problem $ – FED je USA banksterje založil s slabimi 30 trilijoni ( http://www.economonitor.com/lrwray/2011/12/09/bernanke%E2%80%99s-obfuscation-continues-the-fed%E2%80%99s-29-trillion-bail-out-of-wall-street/
    ) pa se še vedno nikjer nič ne pozna, ker je zadaj več sto trilijonska masivna črna luknja, ki se ji reče derivativi), katerega so sami pripeljali do propada. Reševali pa naj bi ga nekako tako, da bi vsem (predvsem tistim, ki še vedno imajo kaj – se pravi varčevalcem) pobrali vse in uvedli nekakšen banksterski fevdalizem.

  4. Zirosi, glede EU – ustanovitve, zakaj, – ja pa si le poglej vire: Schumman, Adenauer in Monnet.

    Najvec ti bo o zacetkih EU-ja povedala knjiga Jeana Monneta, Mémoires, zalozba Fayard, 1976

    Njegov prvi stavek – posvetilo – se glasi:

    NOUS NE COALISONS PAS ETATS, NOUS UNISSONS DES HOMMES.

  5. @Dragica, da bi razumel, kaj se dogaja, je zame povsem dovolj, da pogledam dejstva, ki so se zgodila, zato ne potrebujem ideoloških pobarvank in kvazi razlag na podlagi pobožnih želja: pot v pogubo je tlakovana z najboljšimi nameni.

    Posel za svoj razcvet potrebuje mir in vse je v redu, dokler imajo vse strani določene koristi od njega. Takoj, ko se ta enačba začne rušiti, pridejo v igro druga sredstva in ni je ideologije, ki bi lahko zadevo obdržala skupaj.

  6. Zirosi ima prav. Evropska unija je proizvod meddržavnih kompromisov oz. arbitraže gospodarskih interesov najmočnejših evropskih držav. Vsako resna, znanstveno relevantna analiza nastanka EU to potrjuje. Ne gre za združevanje držav, kaj šele ljudi, gre zato, kako olajšati življenje velikemu biznisu, najsibo kmetijski ali bančni.

%d bloggers like this: