En odgovor

1. Tukaj je preveč tipičnega anahronističnega mišljenja. Proti rasti kot taki ni smiselno biti in je celo škodljivo. Problem je seveda takrat ko je ta rast do okolja tako škodljiva, da običajne ekonomistične bravure niso več edine smiselne. Toda glavni problem je v tem, da si ena država močno okoljsko naravnanega pristopa do gospodarstva ne more privoščiti, če to dela sama na svetu.

   Staro geslo “misli globalno, deluj lokalno” ne pomaga, razen če vsi delujejo lokalno. Velik problem pa je v tem, da je ekološka zavest po svetu zelo neenakomerno razporejena. Tudi tukaj velja podoben konkurenčni princip kot velja v ekonomiji- tekma z najmanj plačanim in najbolj zgaranim (Kitajcem) se prevede v tekmo z najmanj ekološko ozaveščenim in po običajnih ekonomskih kriterijih na gospodarsko rast mahnjenim.

   Seveda je rešitev v tehnološkem razvoju, ki bi onesnaževanje znižal. Toda ravno tehno-utopija je resnično nevarna utopija, ki si tako obupno želi prelagati pereča socialna vprašanja in jih bodisi pometa pod preprogo, bodisi prevaja v tehnične probleme s prav takimi rešitvami.

   Všeč mi jeVšeč mi je

2. Če bomo samo merili rast BDP in jo vsako leto zahtevali, nas pa ne bo več. In to ne zaradi asteroida (ali česa drugega), temveč se bomo sami uničili.

   Všeč mi jeVšeč mi je

3. No, idejo kreativne destrukcije je Sch. vzel iz indijske kulture in torej pomeni večno kroženje in ne samo rast ali propad.

   Žal o rasti največ vedo tisti, ki se ukvarjajo z živim svetom, se pravi biologi, gozdarji,..naravoslovci, ki pa jih po večini socialni sistem okoli njih strokovno ne zanima.

   Na drugi strani pa imamo “ekonomiste”, ki po večini o biološkem svetu okoli njih nimajo pojma in celo menijo,da je narava podsistem ekonomskemu sistemu??!?!!!

   Vmes pa je matematika in redukcionistični modeli. Ekološka ekonomija(http://en.wikipedia.org/wiki/Ecological_economics) sicer poskuša združiti določene podobnosti in značilnosti socialnega in naravnega vendar pa je še vedno marginalna veja ekonomije. Mnenja o rasti so torej telo različna.

   Trenutni problemi morda niso toliko vprašanje rasti. Rast je del definicije življenja in sama po sebi ni sporna. Tu se strinjam z avtorjem. Vprašanje na mestu je Kakšna rast??? Kar danes manjka ekonomskem krogotoku so to, kar so v naravnem sistemu opravljajo “dekompozitorji”. Vendar pa se mora spremeniti ves sedanji socialni sistem in posledično tehnološki, da bo to delovalo tako kot v najbolj bogatih ekosistemih, kjer je bioška raznovrstnost(inovacija) produkt, ki ustvarja še več življnja. V socialnem sistemu to pomeni nove inovacije tudi v smislu ekomimikrije, bionike in podobnih konceptov, kjer bodo upoštevani naravni principi proizvajali nove soc-tech inovacije,ki bodo omogočale kvalitetno preživetje človeka na tem, z viri omejenem, planetu.

   Seveda se to sliši kot nabijanje,ki nima nič skupnega s člankom. Vendar pa je prav obdobje kreativne destrukcije tisto, ki bo sedanji sistem produkcije in potrošnje (rasti) ter s tem človeške snovne,informacijske in energetske izmenjave spremenilo v nekaj bolj kompatibilnega s svetom, ki bo kmalu imel 10 miljard ljudi. Ta novi “ekonomsko-tehnološki” svet pa se po tiho že ustvarja in bo dal tudi ekonomske zmagovalce naslednjega vala razvoja.

   Neomejena rast v živem svetu razen kot krožni sistem ni mogoča – meje rasti so meje inovacij. Na ničelno rast ali stacionarno stanje lahko torej gledamo na tej podlagi, kot stanje kvalitetne rasti in ne uničojoče in netrajne rasti, kot poteka danes.

   Vsekakor bo novi cikel dodobra spremenil obstoječe sisteme – v smeri eko-učinkovitosti (sprva samo eco-efficiency v obstoječem sistemu, kasneje s spremembo sistema pa eco-effectiveness). In tisti, ki ga bodo uspešno zajahali (npr Pipistrel s svojimi učinkovitimi letali)in iz niše zavzeli prazen prostor, bodo bodoči zmagovalci, ki bodo rastli – vendar na drugačnih postulatih kot je bilo to v preteklosti. In tu je keč, ki ga redki ekonomisti razumejo.

   Priložnosti za rast bi bilo še več, če bi javne investicije usmerili v razvoj nove inovativne infrastrukture, ki bo omogočila pospešen nadaljen ravoj novih eko-učinkovitih inovacij – t.i. Green New Deal. Kdor bo hitrje prepoznal priložnost, bo pač povedel. Tu se ne bo spremenilo mnogo.

   Všeč mi jeVšeč mi je

4. Pogumno in aktualno razmišljanje! Zelo koristno branje pred volitvami.
   Za jasnejšo sliko o naših perspektivah, bi mnogim priporočil prebrati še članek v današnjem Dnevniku,”Protestirati je treba na Tiananmenu”:
   http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042482283
   in še članek v “Debata o znanosti ne upošteva (krute) realnosti”,
   Delo, 20.10.2011; http://www.delo.si/arhiv/tiskano/20.10.2011/Delo

   Všeč mi jeVšeč mi je

5. Zaplankanost, pomanjkanje idej..Problemi človekovega odnosa do narave al pa bolj kunštno-okolja, niso tehnološki,ampak socialni problemi. Kot je zapisal Fritjof Capra-gre za krizo percepcije in tega g. Damijan ne razume. Ne moreš imeti neprekinjene rasti.,če imaš omejene naravne vire, če naj uporabljam ekonomističen izraz. Mogoče bi si lahko pogledal, o čem govori drugi zakon termodinamike.In tudi levica strelja mimo, ker probleme okolja rešuje s tehnološkimi rešitvami in z novimi davki, ki lepo polnijo žepe zaslužnih z lovorikami ovenčanih.
   Priporočam tudi branje del Murraya Boockhina.
   Mogoče gre tudi pri tem za krizo percepcije gospodarstva, morda bi morali ta pojem ponovno začeti premišljevati-kaj je to pravzaprav oikos.
   Kaj nam mogoča, da sploh lahko gospodarimo, kaj je temelj življenja. Čisto preprosto-trdna tla na zemeljski obli, katera pa morajo izpolnjevati določene pogoje, da življenje sploh obstaja, kot so voda, pa zrak, pa mir, pa vesele. a to ne prinaša profita, zakaj bi se
   potlej ukvarjali s temi banalnostmi.
   Aja luft nam že računajo, pa vodo tut, pa zmlo….

   Všeč mi jeVšeč mi je

6. “Aja luft nam že računajo, pa vodo tut, pa zmlo….”

   Nataša, verjemi, kmalu bo na vrsti “skočnina”. In penzionisti bodo prvi “za” …..

   Všeč mi jeVšeč mi je

7. @nataša

   Kakor trdi L. LaRouche in z njim se strinjam, človekovo namerno hoteno delovanje kot umnega/na(v)dihnjenega bitja v takem istem univerzumu ni podvrženo zakonu termodinamike; entropija ne velja. O tem več spodaj:

   Skrivna ekonomija

   Česar vaš računovodja nikoli ne bo razumel:

   Lyndon H. LaRouche, Jr.
   April 17, 2010

   Odlomek:

   II. Skrivnost realne ekonomije – stvarnega gospodarstva
   Nekateri bi me morda radi opozorili, da bi moral vsak, ki bi pisal zato, da predstavi predmet znanstvenega ali primerljivega principa, kakor počnem to tukaj, zastaviti svoj primer, ne da bi se pozival na »terjatve« svojih domnevnih tekmecev. Kakor koli, tudi v teh primerih znanstvenga dela kakor na primer v medicinski praksi ali ekonomiki človek ne sme potlačiti referenc na nevarne bolezni. Takšne so zahteve glede predmeta obravnave.

   Proti tisti antični delfski kreaturi, Aristotelu in enako proti neprikrito nenačelnim emperističnim (pozitivističnim) dogmam novoveških privržencev Paola Sarpija, moramo znova premisliti celoten univerzum, ki je znan človekovemu izkustvu, da je po načelu dejansko inherentno »ustvarjalen« oziroma v tehnični terminologiji »antientropičen«.

   To pomeni, da so se vse vrste, bodisi žive oblike ali nežive, pojavile kot produkti univerzirajočega procesa antientropije; celo tistemu, za kar običajno menimo, da so takoimenovane nežive vrste bivanja, vladajo sile delovanja pri oblikovanju njihovega obstoja,, ki so kakovostno antientropične. S pojavitvijo človeštva med bitji našega planeta, je bilo dodanega nekaj povsem novega k repertoarju, tisto nekaj, princip človeštva namreč, ki bi bil lahko kar prepisan iz Mojzesovega poglavja v Genezi: eno izmed načel ustvarjalne hoteno namerne in voljne izbire moči človeštva za dvigajoči se napredek, skozi tiste nove kreacije, ki so bile mogoče s pomočjo načelnostne značilnosti specifične za človeško vrsto.To je ta hkratnost usvojitve tega vidika v tej zadevi, ki nam zagotavlja dostop do vednosti te namere, ki temelji na pravilnem pojmovanju človekove duhovne/na(v)dihne nesmrtnosti.

   Ta zamisel izraža specifično človeško značilnost, a je tudi, kljub temu danes često sistematično zanikan in zavrnjen pojem; a kljub vsemu temu je koncept, ki nas predstavlja s kvaliteto, ki je posebna za človeštvo: namerno oziroma hoteno antientropična lastnost, pripisljiva kot edinstvena človeški vrsti. Takšno je samo bistvo vsega hoteno nameravano namernega napredka človeštva v kakovosti namer in dosežkov človekove družbene izkušnje. Katero koli relativno umankanje resnično univerzalnega/univerznega znanstvenega principa, kakor je tisto umanjkanje, ki je značilno za redukcionizem, podobno Aristotelovcem in pozitivistom, tipizira izvir in izvor te stalno se ponavljajoče pošastne inkompetence, ki često še vodi ekonomije in tudi večino ekonomistov v svetu dandanes.

   Toliko doslej, da ta namen, ki leži za to predstavitvijo zamisli o »skrivni ekonomiji«, ki sem ga razdelal tukaj, zahteva, da premaknemo osnovo razpravljanja o tem predmetu, navzgor na kakovostno višji red zamisli oziroma konceptov: proč od prevladujoče norosti o ocenjevanju pripisane ekonomske vrednosti denarju, da bi dosegli ustrezne fizične/fizikalne standarde za ocenjevanje učinka samega denarnega upravljanja družbe.

   Zato, tukaj, prestavljam našo pozornost od ekonomije definirane po denarju na kakovostno višji red konceptov, fizičnih/fizikalnih konceptov, ki vselej določajo usodo nacij v daljšem časovnem razmiku razvoja. To so fizični/fizikalni koncepti, ki niso vidni zgolj čutom, temveč so znani s pomočjo ugodne izhodiščne točke učinkov tistega, kar je bilo redkokdaj razumljeno med voditelji nacij vse do sedaj: učinki razločevalnih, višjih (po)oblasti(l)(mandatov) posameznega človekovega uma.

   Zdaj razmejujem to razliko od čutnega do sublimnega v naslednjih preliminarnih terminih »definicij« in podobnega.

   Prevedla: Ana M.M.

   Všeč mi jeVšeč mi je

8. “Na drugi strani pa imamo “ekonomiste”, ki po večini o biološkem svetu okoli njih nimajo pojma in celo menijo,da je narava podsistem ekonomskemu sistemu??!?!!!”

   Še huje: imamo ekonomiste, ki menijo da so naravni zakoni (fizika) podsistem ekonomskem sistemu. Ni mogoče iti proti fizikalnim zakonom, razem če se preselimo v neko hipotetično drugačno vesolje, v katerem ne veljajo prvi in drugi zakon termodinamike. Prvi in drugi zakon termodinamike nas učijo, da neskončna rast ni mogoča; še več, dolgoročno je nujno celo krčenje. Trenutna omejitev je končnost Zemlje, zelo dolgotrajna pa naš sončni sistem ali eventualno vesolje v celoti. Seveda je ideja proizvesti več z manj resursi (posebno človeškomi), ampak v tej enačbi bi namesto odpuščanja morali iti v manjšo obremenitev obstoječe delovne sile.

   Da se razumemo, nujno zaustavljanje in celo krčenje BDPa bi šlo tudi na račun krajšega delovnega časa in manjših plač, torej je prostora za nove dobičke še vedno dovolj. Glavni problem pa ne bo pristriči peruti vrtoglavim dobičkom med delodajalci, ampak prepričati plebs, da si takih stvari, kot zamenjava računalnika in telefona vsako leto in zamenjava avtomobila vsako drugo več ne moremo privoščiti…

   Običajno se z avtorjem tega prispevka strinjam, a tokrat se preprosto ne morem; mogoče bi bilo na mestu, da se posvetuje s kolegom M. Mrkaićem, ki je diplomiral fiziko in mu bo znal razložiti omejitve, ki izhajajo iz fizikalnih zakonov…

   Všeč mi jeVšeč mi je

9. Pa še to: mogoče ima avtor prav, da kapitalizem ne dopušča druge možnosti kod povečevanje BDPa. Če je temu tako (prosim potrditev), potem imamo dve možnosti: Ali da ukinemo kapitalizem, ali pa da kapitalizem ukine nas.

   Všeč mi jeVšeč mi je

10. ojla, Damjan,
    Lepo je slišati, da te moja ‘ničla’ še vedno preganja.

    A še vedno trdim: neomejena rast na omejenem planetu je iluzija norcev. Sšrijazniti se bomo morali z ‘ničelno rastjo’. In ker se nočemo, drvimo v prepad….

    V zadnjih dveh desetletih, odkar je država postala ‘vatikansko-kapitalistična’, je bila ‘socialna država’ posedično nekrščansko ubita in humanizem načrtno ubit. Človek je, v očeh ekonomistov in lastnikov (sužnjev), postal številka, ničla, strošek.

    Vlada je prenehala ščititi ‘podanike’. Obsodila jih je na samozaščito. Za tolažbo je ljudstvu vrnila duhovnike, da zopet lahko prodajajo grehe.

    Človekoljubno vodenje sistemov v socializmu se je bilo večinoma prelevilo v koristolovsko izkoriščanje sistemov in v iskanje prilike izkoristiti priliko za plenjenjenje……

    Kot je bil brezčuten do okolja ekološko neosveščen socializem, so v dejanjih (seveda ne v besedah!) brezčutni do okolja, a zraven brezčutni še do sočloveka, proti-humani elitisti, ko so prigrebli oblast v Sloveniji.

    Jasno, medicino dela (skrb za zdravje delavca!???) so takoj ukinili. »Naj crkne ničvrednež!«, o delavcu in o revnem otroku na ulici, menijo tako ekonomist, kapitalist kot vlada. Brezčutnost do so-človeka in človekovega okolja je postala ‘kvaliteta’ novonastale politične in pravno-ekonomske elite, kajne, Damjan?

    Zato egoizem (kapitalizem) danes spet triumfira in IZPLEN je danes zaščiten z zakonom. Vsakdo, ki je dovolj pokvarjen, sme poniževati sočloveka v pest riža’, krasti in ropati skupne dobrine (okolje) in lastniniti vse še nelastninjeno, celo sosedove gene, če le niso že ‘intelektualna lastnina’ drugega soseda. Ako ima le dovolj denarja za podkupnino vladi (koncesijo) in/ali dovolj zvitega odvetnika.

    Bogati bankirji in njihovi partnerji bogatijo kot še nikoli in cerkve ter templji in palače dobivajo nove sijoče streha.

    Ljudstvo sveta pa vse bolj pada v bedo. Vse več je opeharjeih ljudi jeznih. Bolezni je vse več.

    Takojšna zdravniška oskrba, varna starost in celo voda, je postala privilegij le novih ‘lastnikov’ in ‘najemnikov’ Slovenije. Kajti socialni denar teče v privatne žepe. A ‘mali človek’ je na vseh nivojih postal nezaščiten in s tem postal plen proti-humane elite duhovnih in posvetnih ‘vele-lastnikov’, ki s pomočjo vseh treh vej oblasti – vlade, poslancev in sodstva – uzakonjajo protiustavne in proti-socialne zakone, po katerih človek ne sme več pomagati sočloveku. Razlike med bogatimi in revnimi se z vsakim pod-zakonom le večajo.

    Država danes skrbi le za uspešne (že bogate), a vse preostale – revne, nebogate ter vse (še neuspešne!) otroke – je vrgla psom na trg najmanjše plače. Delavčeva energija je postala izplen trgovsko-politično-kapitalističnih elit. In kdor svoje svobode noče prodajati na borzi najcenejše delovne sile, je na cesti. Žejen in lačen. In kdor je proti vatikansko-kapitalističnemu terorju, je štempljan kot terorist.

    Tako slovenski vladi, ki se ukvarja le s stolčkanjem, kot izplen iščočemu delodajalcu, vsem lastnikom skupnega dobrega Slovenije, je očitno vseeno za počutje in zdravje delovnega človeka, kot jim je malo mar za zdravo okolje. Izplen iz državljana (vernika) je posledično postal edini ‘cilj’ delovanja privatnih, državnih in cerkvenih pijavk. In izžemek iz ‘delavca’ je osnovni moto lastnika, ki si želi najbolšega delavca za najmanj denarja.

    Ekonomistična pamet vidi le ‘ničle’, sužnje, ‘kolateračno škodo’ kot svoj IZPLEN.

    Kje pa je človečnost?

    Se je ne da prodati?

    ———-

    In isti, ki so Slovence vrgli levom in Slovenijo pokradli in razprodali, naj zdaj rešujejo Slovenijo iz krize?

    Slovenija očitno postaja vse večje Butale.

    Lep dan
    miha

    Všeč mi jeVšeč mi je

11. K temu, kar sta filozofskega o rasti/razvoju napisala Boris_j in Irska, ni kaj veliko dodati. Ekonomisti se temu zmeraj izognejo tako, da pobegnejo v ekonomsko govorico, ker jo imajo za univerzalno in – nekateri med njimi – za razumno govorico, nekaj kar izhaja iz čistega razuma.

    Morda je dobra zgodba, ki kaže, da vendarle ne gre zgolj za filozofijo, ki se skuša zoperstaviti takorekoč naravnem nagonu po razvoju, ampak ima vprašanje rasti in razvoja svoje konkretne in lahko tudi katastrofalne izpeljave, zgodba o Velikonočnem otoku in nekem bistveno manjšem otoku v Polineziji (ime sem pozabil), ki jo je opisal Jared Diamond v Propadu civilizacij. Na prvem so verjeli v razvoj, izdelovali kipe in sekali gozdove,da so te kipe premeščali na obalo, na drugem pa v obstoj in niso po tisočih let kaj dosti drugje, kot pred tisoči let. Prve civilizacije ni več, ker si je, ko je posekala zadnje drevo, spodsekala tudi predpostavko svojega preživetja, druga obstaja, ker je konzervirala svoje življenje med drugim tudi tako, da celo z detomori vzdržuje število prebivalcev otoka na številki okrog 1500. Zgolj vprašanje časa je, kdaj bo celoten planet skrčen na velikost teh dveh otokov in kako blizu smo temu času.

    Vprašanje, ki se zdravo razumsko pojavi, ko komu povem to zgodbo – in to vprašanje ima opraviti s hotenji, ne pa z dobički in ekonomijo – je “ali hočeš povedati, naj ostanemo nevedni in živimo v jamah?” Gotovo ne, a še manj si želim, da bi izginili, kot so prebivalci Velikonočnega otoka.

    Toliko o filozofiji. Drugo pa je vprašanje poenostavljanja. V Manifestu za odgovorno ekonomijo ni nikjer govora o ničelni rasti, kar je sicer relevantno vprašanje in tudi ne ukinitvi profita kot motivatorja podjetnišjega delovanja. V dokumenti celo izrecno piše: “Dobiček je nujna, tako rekoč samodejna posledica človekove učljivosti in ustvarjalnosti pri uporabi razpoložljivih bogastev.” Pač pa v Manifestu izrazito nasprotujemo temu, da bi bil profit EDINI motiv gospodarstva in da bi bil BDP EDINI kazalnik razvoja. Kadar je – in sedaj v glavnem je – se to prevede tudi na čisto osebno raven in dobički pristajajo v žepih kogarkoli že, ne pa v investicijah, ki bi koristile širši skupnosti. Kdor meni, da se to da popraviti z nekaj dodelavami sistema, ni kaj dosti drugačen od vernikov samoupravljanja, ki so razlagali, da je sistem že pravi, le izvajati ga je treba kot je zamišljen.

    Skratka – Jože P. Damjan je naš Manifest predstavil zelo poenostavljeno. Razumem, da si avtorji velikokrat, za potrebe javne polemike, žogo “naštelajo” tako, da jo je lažje brcniti, pa vendar…

    Sicer pa, kdor bi se rad prepričal,kaj v Manifestu piše, lahko to stori tukaj: http://www.zares.si/manifest-za-novo-ekonomijo/.

    Všeč mi jeVšeč mi je

12. “Če se to zgodi, nas čaka japonsko izgubljeno desetletje.”

    ja, japonci se človeku prav smilijo …

    Všeč mi jeVšeč mi je

13. Kapitalizem je neživljenski, ker je proti-življenski in proti-human. Ker primitivno gleda le na profit posameznikov, deluje proti-socialno in proti-ekološko. Dolgoročno, kot rak, zatorej ne more trajati. Rakava celica lahko nekaj časa zajeda telo. A le dokler telesa ne oslabi in ubije. Tedaj, s smrtjo ‘gostitelja’, umre tudi sama.

    Všeč mi jeVšeč mi je

14. Komentator Peter pravi: “Glavni problem pa ne bo pristriči peruti vrtoglavim dobičkom med delodajalci, ampak prepričati plebs, da si takih stvari, kot zamenjava računalnika in telefona vsako leto in zamenjava avtomobila vsako drugo več ne moremo privoščiti…”

    No s tem se ne strinjam. Resda je gonja po potrošnji velik problem, toda pijanska profitna orgija je še hujša. Znanstveniki na uglednih inštitutih kot so MIT in drugih so že ugotovili, da pridobivanje denarja stimulira iste možganske centre kot kokain. Slabše skoraj ne bi moglo biti. Svetu torej vladajo na eni strani zelo prefinjeni, lisičji, inteligentni, ter hladne strasti sposobni finančniki, ki pa so kljub vsemu džankiji. Da je to pot v katastrofo se vidi že z poštene razdalje.

    “Using techniques such as magnetic resonance imaging, neuroscientists have documented the fact that monetary gain stimulates the same reward circuitry as cocaine — in both cases, dopamine is released into the nucleus accumbens.” Več o tem: http://www.freakonomics.com/2009/01/09/this-is-your-brain-on-prosperity-andrew-lo-on-fear-greed-and-crisis-management/

    Takšni kokainski šusi kot so jih deležni kapitalisti na dnevni ravni, so za “rajo” nedostopni. Ko bodo možne katastrofe vse bližje in bližje je na srečo torej velika možnost, da bodo potrošna ljudstva voljna in sposobna brzdati svoj način življenja. To se je med to krizo tudi zgodilo. Veliko bolj pa me skrbi glede finančnikov in podobnih “kraljev kokaina”.

    Všeč mi jeVšeč mi je

15. Dejstvo pa je, da so naravni viri omejeni. In v nekem trenutku teorija rasti postane težko uresničljiva. Saj makroekoomisti tudi na to iščejo odgovore. Lp

    Všeč mi jeVšeč mi je

16. Razvoja se ne da ustaviti; drugo je napredek, ki se mora dogoditi najprej. Razvoj je posledica vpliva kozmične radiacije in ustvarjalnega potenciala človeškega bitja, ki celo usmerja sicer pod vplivom kozmične radiacije tudi sam razvoj univerzuma. Kako bo v prihodnje potekal ta razvoj, ne vemo. S statistično matematičnimi zamrznjenimi formulami na osnovi evklidske matematike, ki se uporabljajo tudi v ekonomiki za napovedovanje ekonomije, ne moremo zaobjeti vse dinamike tako samega razvoja stvarnega gospodarstva, kakor tudi družbene dinamike, ki pa je gonilo prav tega razvoja. Vrniti se bomo morali k Pitagori in fiziki, v mišljenju/filozofiji pa k načelom, na katerih temeljijo klasična dela umetnosti: poezije, glasbenih kompozicij, dramatike in arhitekture – tam tičijo principi narave, brez katere ni ničesar, ki pa jih je človek kot ustvarjalno bitje vgradil in pospešil njeno delovanje po njenih principih v človeških stvaritvah. Res smo v prelomnih časih, takošnje zdravilo je ukinitev monetarizma, merjenje potencialne možnosti razvoja in napredka z gostoto pretoka pridobljene energije (električne) na določenem ozemlju glede na število prebivalcev in blokiranje oligarhov, ki preprečujejo znanstveni napredek človeštva, ker bi sicer prenehalo biti odvisno … od njih, njihovega (našega) kapitala in njihovih izdelkov – ki jih je prvič preveč, drugič pa so narejeni na zastarelih tehnologijah, ki jih planet Zemlja – zato da bi imeli vsi prebivalci Zemlje enak standard in dovolj hrane – ne prenese več. Staro se bo prej ali slej upehalo, upehani so že skoraj Slovenci od vseh teh programov različnih strank in strankic – žvečijo že prežvečeno in mislijo, da je užitno, kakor kamele, ki žvečijo trnje in jim jih lastna kri naredi sladko – volili bomo po občutku … ker programi so … staro na staro. Človek je v tisočletjih bivanja in ustvarjanja ustvaril noosfero – sfero človekovega uma in umnosti. Največji napredek človeštva se je zgodil tisti hip, ko je žena spletla prvo košaro iz vej, da je vanjo položila svoje dete … Si predstavljate ta podvig … ? Najprej mora biti na-predek, da bi se lahko dogodil raz-voj. Libija z Gadafijem je pomenila novo … in dopustili smo, da so jo uničili. Od česa naj bi se osvobodila Libija in Libijci?

    Now the NATO and US backed liberators have taken over Libya, here are my picks for the top 12 “oppressions” of Libyans that are likely to be ended:
    1, There is no electricity bill in Libya – electricity is free for all its citizens.
    2. The price of petrol in Libya is $0. 14 per liter.
    3. A portion of Libyan oil sales are credited directly to the bank accounts of all Libyan citizens.
    4. There is no interest on loans, banks in Libya are state-owned and loans are given to all its citizens at 0% interest by law.
    5. Education and medical treatments are free in Libya.
    8. If Libyans cannot find the education or medical facilities they need in Libya, the government funds them to go abroad for it. Not only is it free, but they get US $2, 300 a month for accommodation and car allowance.
    7. If a Libyan buys a car, the government subsidizes 50% of the price.
    8. If a Libyan is unable to get employment after graduation the state will pay the average salary of the profession as if he orshe is employed until employment is found.
    9. Should Libyans want to take up farming career, they receive farming land, a farming house, equipments, seeds and livestock to kick- start their farms – all for free.
    10. All newlyweds in Libya receive $60,000 Dinar (US $ 50,000 ) by the government to buy their first apartment so to help start up the family.
    11. A mother who gives birth to a child receives US $5 ,000
    12. 40 loaves of bread in Libya costs $ 0.15
    No wonder the poor Libyans were crying to be liberated. Oh yeah, here is one other thing that is sure to also be ended:
    Libya has no external debt and its reserves amount to $150 billion (now frozen globally).

    It was obvious that there was no REAL opposition. Even the Main Stream Media were having trouble defining who the “other” side was (and y’know they’re pretty good at making things up–better that our government, who seems to be particularly inept).
    We, the People Of The World, stood by and let an innocent nation who was setting an example for us all be destroyed.
    So far, no one has had the balls to say that we, not just as a Nation, but as a World, are sucking up on Israel’s appendage.
    Until now.
    I’m saying it.
    If you disagree with me, go hug your Banker.

    Všeč mi jeVšeč mi je

17. Boris_j

    Moj komentar se ni nanašal na odvisnost koliko na številčnost. Od denarja so odvisni tako tistih 1% kot 99%. Ampak če pošteno pristrižeš peruti tistemu 1%, imaš vsaj teoretične možnosti ponovno zmagati na volitvah. Če občutno zmanjšaš plače onim 99%, napraviš politični samomor.

    Všeč mi jeVšeč mi je

18. Pa kljub temu je neoliberalizmu uspelo natanko to, poslabšati življenje mnogim ali pa jih vsaj pahniti v stagnacijo. Kako je to uspelo? Prvič zato, ker se povečanje neenakosti ni zgodilo čez noč, ampak vsako leto za malo. Drugič pa zato, ker se neoliberalci naslanjajo na pravljice in mite o tem kako bo zdaj, zdaj povprečnemu Janezu “uspelo”. Temu bi jaz rekel kontrola skozi prazno upanje.

    Strinjam pa se, da je velika težava ko je treba ljudem to dopovedati čez noč. In ko tudi ni več argumentov, ki poganjajo prazne upe. So pa potem drugi argumenti- denimo golo preživetje, kar je še najbolj učinkovito.

    Všeč mi jeVšeč mi je

19. @krEdn

    Ja meni tudi se zelo smilijo. Toyota je tik pred propadom. Da ne govorimo o Seiko, Olympus, Nikon, Suzuki, Nissan, Yamaha, Fujitsu, Anritsu(merilni instrumenti), Hitachi, Mitsubishi, Kawasaki, Canon , Sony Nec, Toshiba, Sharp, Komatsu(gradbeni stroji), Nippon Steeel. itd itd
    Vsi tik pred propadom.

    Tako vsaj implicitno Damjan pravi. Citiram:

    Japonska je v tem položaju že 20 let. Začelo se je na moč podobno kot pri nas. V devetdesetih letih je japonsko gospodarstvo zelo hitro raslo, obrestne mere so bile zelo nizke, posojila je bilo preprosto dobiti.

    Tako hudo, da bi gospodarstvo povsem nehalo ustvarjati, verjetno še ne bo tako kmalu. Toda kaj, če se gospodarstvo ustavi? Kaj, če ne raste več?

    Včasih je treba paziti, česa si želiš. Kajti, paradoksalno, prav te želje se lahko celo uresničijo. Svetovno gospodarstvo, in z njim slovensko, se s precejšnjo verjetnostjo giblje proti veliki recesiji, proti daljšemu obdobju upadanja rasti in nato zanemarljivo majhne rasti. Dvomim, da si kdo pri zdravi pameti res želi tega položaja.

    Japonska je v tem položaju že 20 let. Začelo se je na moč podobno kot pri nas. V devetdesetih letih je japonsko gospodarstvo zelo hitro raslo, obrestne mere so bile zelo nizke, posojila je bilo preprosto dobiti. Tako so se podjetja močno zadolževala, namesto da bi razvoj financirala z izdajo vrednostnih papirjev. Zaradi velikega povpraševanja so se cene nepremičnin in borzni indeksi zvišali za trikrat. Konec leta 1989 je japonsko ministrstvo za finance , ki je borzni in nepremičninski balon ocenilo kot nevzdržna, močno dvignilo obrestno mero. Oba balona sta se takoj razpočila, banke pa so zaradi akumuliranih slabih posojil zašle v težave in dobivale državne dokapitalizacije.

    Všeč mi jeVšeč mi je

20. Boris_j

    Temeljni problem je nezavedanje ljudi, in to nezavedanje je večje med manj izobraženimi in slabše plačanimi, da umirjanje ali celo zmanjšanje BDPa pomeni žrtvovanje od stvari, ki se nam zdijo skoraj že samoumevne. Žrtvo moramo sprejeti vsi, posebno mi v razvitem svetu, in ne nekdo tam v Indiji ali na Kitajskem.

    Ljudje so zelo alergični, ko jim poveš, da se morajo odreči od nečesa, zato da čez 50 ali 100 let preprečimo katastrofo. Že pri CO2 so ljudje sprejeli problem kot realen, niso pa pristali na odrekanje od že utečenih privilegijev. Ne želim izpasti pesimist, ampak zadeva izgleda precej brezupna.

    Všeč mi jeVšeč mi je

21. Mislim, da tudi zagovorniki “ničle” ne bi imeli nič proti dobičku, ki bi vračunal tudi vsaj nekatere socialne in okoljske eksternalije in tudi nič proti rasti, ki bi izhajala iz recimo večje energetske učinkovitosti.

    Skratka vprašanje je postavljeno napačno, ni vprašanje rast ali stagnacija, ampak rast in dobiček za kakšno ceno in na čigav račun.

    To kar gledamo zadnje čase ob Wall Streetu in vseh njegovih protestnih franšizah zadnje čase vsaj meni čedalje bolj očitno postajajo protesti proti rasti korporativne eksternalizacije stroškov in povečevanju dobičkov na ta način.

    Všeč mi jeVšeč mi je

22. Miha,
    Lepo, da si se oglasil. Tvoje vodenje po antični Grčiji sem si zapomnil, res je bilo odlično.

    Imava različna mnenja, ampak nič za to. Vsaj, kar se mene tiče. To nas dela bogatejše in modrejše. Bognedaj, da bi ena oseba bodisi vedela vse bodisi odločala o vsem. Uravnotežen in vključujoč proces razvoja omogoča tudi njegovo vzdržnost.

    Jutri bom napisal nekaj o omejitvah rasti in razvoja. Seveda ni nujno, da se bomo strinjali. Le v premislek. Svet je dinamičen, ne moremo nanj gledati statično.

    Všeč mi jeVšeč mi je

23. Ekonomija ali ekologija?

    Življenje nam sestavljajo trije ‘faktorji’: ekonomski, ekološki in sociološki.
    In danes imamo ekonomsko, ekološko kot socialno krizo.

    Ekolog sebe, ljudi okoli ‘sebe’ in (preostalo) Naravo vidi kot med seboj prepleteno živost. V očeh ekologa je tako človek kot preostala narava živo bitje; in v ekološkem svetu je denar le pomoč pri pretoku in izmenjavi energije.

    V očeh humanista je človek ‘svet’, a narava še vedno ‘sužnja’ človekovemu ugodju. V humanistični oziroma socialni družbi je denar ‘dobrina’ človeka.

    V očeh ekonomista sta ‘sociala’ in ‘ekonomija’ prodajni produkt. Plen – denar vodilo sveta.

    Ekonomistu je Vse (tako Bog kot bomba!) prodajni produkt, ‘stvar’, mrtvo. In v svetu, kakršnega danes ‘ustvarja’ KAPITAL in v katerega nas ‘srka’ in vsiljuje kot ‘normalen’ bankirsko-trgovski matriks, sta tako »narava« kot »človek« postala popolnoma podrejena plutokratski ekonomiji. Kisik, voda, geni, človek – vse je postalo »prodajni produkt«, »plen« plenilske svetovne elite.

    Zaradi plenjenja seveda trpijo tako medsebojni odnosi kot okolje kot naše zdravje. Izplen, ki je postal mantra današnje dobe, je premosorazmeren ‘kolateralni škodi’.

    In čeprav vse bolj živimo na smetišču, okopavamo zastrupljeno zemljo in pijemo nepitno vodo, vse bolj ropamo sonaravo in sočloveka, ne glede na ekološke in socialne posledice? Smo res še ‘normalni’?

    – Prej smo Slovenci živeli v humanem socializmu, kjer je človek vrednota in ne ‘strošek’ ali ‘kolateralna škoda’. Toda antrpocentrični pogled humanistov ni upošteval ekologije oziroma naravnih zakonov. Ekonomist v socializmu je soupošteval sočloveka in njegove potrebe, ni pa soupošteval okolja.
    – Kadar pa ekonomist upošteva tako sonaravo kot sočloveka? Ni ‘kolateralne škode’, narava cveti, ljudje živijo v miru in na svetu je raj za vse?

    Kajti na svetu je vsega za vse, ni pa dovolj za dva požrešna.

    Ekonomija, kakršno uzakonja takoimanovana ‘svobodna družba’, je uzakonjen rop šibkejših in pustošenje narave. Kot takšna se skupaj z ‘makroekonomisti’ kaže kot popolno nasprotje ekološkemu dojemanju vesolja in naravni logiki. Kolateralna škoda je premosorazmerna dobičku (izplenu) posameznika ali skupine.

    Darvinistično-hobsovsko-maciavellianska lovska logika (‘To kill is to heal!’, ‘Človek človeku volk! in ‘Cilj opravičuje sredstva!’), ki je danes naša ‘realnost’, je v popolnem nasprotju z logiko narave: ‘Kar seješ, to žanješ!’. V nasprotju z vsem, kar uči Sveto pismo in vse druge ‘svete knjige’ in učeniki sveta. V vojni z vsem ‘okoljnim’.

    Koliko časa lahko še ropamo planet in ubijamo ‘vse živo’ preden se ekosistem ‘sesuje’ in sesuje tudi nas same?

    Kajti, prisluhni!, naravne sile uravnoteženja se že prebujajo. Materi Zemlji je posiljevanja in ropanja in poniževanja, kar je mačistični družbi brutalnih Arijcev normalnost, ‘dovolj’.

    Všeč mi jeVšeč mi je

24. Kratkoročnost zmaguje nad dolgoročnostjo…

    Od rojstva Razumnega bitja »Davida«, ki gleda v prihodnost, se izogiba ‘slabemu’ in teži v ‘raj’, je dolgoročna vizija tako človeštva kot človeka, prav gotovo mir in blagostanje in ljubezen tudi na zemlji, ne le šele po smrti.

    Ljudje si torej globoko v sebi želimo mir in ljubezen.
    A v dejanjih?

    Vsakdo lahko opazi, kaj človeštvo počne. Ropanje planeta, vojna za dobrine (?surovine?), sužnje in dobiček (?izplen?), kraja in podrejanje soljudi, »lovstvo« in »živinoreja« sta dandanes na višku. Pričenjajo ‘gospodje makroekonomisti’, moderni plenilski Arijci, celo novo vojno – vojno za posedovanje (nadzor) vode, kisika, genoma…

    Ključni svetovni ‘globalisti’ si lastijo dobrine in ukaz. Zanikajo vsa spoznanja ekologov in borcev za ohranjanje raznolikosti. Ali izkoriščajo ekologijo za nove davke raji (co2 davek?). Multinacionalke kot Monsanto nam kradejo svoboden dostop do semen, si lastijo pravico do posedovanja ‘božjih genov’ in nam vsiljujejo strupe. Njihov evgenski, izključujoč ‘pogled’ fokusira le (iz)plen in nadzor nad izplenom, a kolateralna škoda pri doseganju ‘zmage’ oziroma nadzorovanja izplena, jih ne briga. Macchiavelli se je ‘inkarniral’ v plenilskih glavah in postal Jezus turbo-kapitalizma.

    V imenu izplena je dandanes, zaradi izprijenosti kratkovidnih elitistov sveta in pohlepa posameznikov, dovoljeno vse: rušiti ‘manjvredne’ civilizacije, izžeti in celo ubiti sočloveka, uničevati in lastniniti skupno dobro (celo vodo in zrak in gene), zastrupljati rodovitno zemljo in vode, izsekavati pragozd, gensko spreminjati karkoli, pleniti živalske vrste neglede na posledično izumiranje vrst in raznolikosti narave.

    Korporacijska logika: »Zasužnji, podjarmi in izžemi slabotnejšega!«, ki človeštvo vse bolj kruto deli na ultra-bogato ‘nadnacionalno’ peščico in na obubožano večino človeštva, navidezno zmaguje. Zato so managerske vojne postale ‘normalnost’, tatovi energije delavcev so zakonsko zaščiteni in velike ribe nekaznovano in brez usmiljenja žrejo manjše in te še manjše. Sosed uničuje soseda… in ‘mali’ so ostali brez zaščite. Pravico tiranov do izkoriščanja brezpravnih podpira celo Varuh človekovih pravic, saj po funkcijimora braniti »pravico« ukaza, ne »svobode« nepokorščine.

    Z vstopom Slovenije v zavezništvo NATO in v predatorsko vzdušje, kakršnega trenutno svetu diktira miselnost ameriške (pentagonsko-bankirske) birokracije, smo bili tudi Slovenci ‘darvinistično dejstvo’, da so eni pač žrtvovani, medtem ko drugi ‘mirno’ ropajo in si ob izplenu/kolateralni škodi manejo roke, očitno že sprejeli kot ‘božji zakon’. Kot ‘normalno’. Zapeljani v hobsovsko brezčutnost in zaničevanje do okolja, potisnjeni v poistovetenje z gladiatorsko moralo darvinizma in posiljeni z makiavelijsko logiko imperialno usmerjene ZDA, smo (p)ostali brezbrižni do ponižanih in brezčutni do oropanih; in skoraj nikomur več ne trzne srce ob številu žrtev vojne.

    Tako morjenje kot trpljenje ‘v imenu izplena’, ki je postal sveta beseda in vrednota darvinistično-makiavelijanske kateheze, zato v vse bolj grebatorski ‘druščini’ sploh ne zveni več kot nekaj napačnega. ‘Kolateralna škoda’ tudi nam, Slovencem, nekoč izobraževanim v sočutje humanizma in v zaupljivo bratstvo, zveni že kar ‘običajno’, mar ne?

    Danes, v zahodni ekonomistični oziroma imperialistični družbi lovcev na izplen (beseda izplen izhaja iz besednjaka roparjev in morilcev, mar ne?), je rop slabotnejšega postal otrokom ‘normalno’ pomembnejši od življenja.

    Vsakdo lahko opazi kako ves ekonomski ‘svet’ kot da deluje kot šahist, ki naprej vidi le eno potezo. Do prvega izplena. In ne glede na katastrofične posledice za celoten planet in vse človeštvo, so kratkoročni cilji oziroma izpleni posameznikov in elit celo uzakonjena prioriteta pred dolgoročno vizijo človeštva in planeta. Korporacijam vlade ‘krajo energije’ z nehumanimi zakoni in represijo nad upirajočimi in ozaveščenimi, omogočajo..

    Toda, ako trajnost pomeni predvsem dolgoročnost, pomeni, da kratkoročni cilji morajo biti podrejeni oziroma usklajeni z dolgoročno vizijo? Skupno dobro pomembnejše od izplena bankirjev?

    Ni treba torej najprej, za začetek, zajeziti roparski egoizem korporacijskih in bančnih in državnih elit? Kajti to so ‘vampirji, ki pijejo energijo obrezpravljenega ljudstva in trajnostnemu razvoju, razvoju celotnega potenciala človeštva ob soupoštevanju naravnih zakonov, nočejo dati možnosti.

    Všeč mi jeVšeč mi je

25. Miha, vidim, da ste res “filozof v najboljšem pomenu besede”. Pravite: “V zadnjih dveh desetletih, odkar je država postala ‘vatikansko-kapitalistična’, je bila ‘socialna država’ posedično nekrščansko ubita in humanizem načrtno ubit.” S tem ste odprli še en pomembne vidik, ki ga skoraj noben nikoli ne omeni, namreč kako gospodarski sistem vpliva na kulturo. Etika zahodne kulture bazira na krščanstvu, njena temeljna postulata sta: ljubi svojega bližnjega in delaj drugemu to, kar želiš, da drugi delajo tebi. Ni ti treba biti doktor znanosti, da ugotoviš, da taka etika, če se je ljudje držijo, vzpostavlja harmonične odnose med člani družbe. Kakšno “etiko” pa vzpostavlja kapitalizem? Ožemaj in zatiraj svojega bližnjega, da ti to le prinaša osebne koristi! Zahod je postal to, kar je, ravno zaradi svoje humane, krščanske kulture. Kako izgledajo države, kjer krščanske kulture ni ali pa še ni dovolj globoko zakoreninjena, si lahko ogledamo na primeru afriških držav in v tej smeri sedaj plujejo zahodne države.

    Všeč mi jeVšeč mi je

26. Težko je reševati dandanašnje finančne težave, ker je svet preveč globalno povezan in soodvisen. Neka država zapade v krizo in to potegne za sabo drugo, tretjo in četrto državo in kriza je tukaj. Komaj se ena država pobere iz krize, že druga šepa.

    Nisem ekonomist in sociolog, ampak zgoraj opisano me spominja na neko težavo, ki ni enostavno rešljiva. Da spravimo svet iz takšne globalne recesije, potrebujemo tudi globalne rešitve. Teh pa, zaenkrat, še ni. V mednarodnem okolju velja huda konkurenca in vsi igrajo dvojno igro. Vsi špekulirajo, blefirajo, v ozadju pa nemoteno tečejo interesi posameznih držav, ki pa so pogosto v nasprotju z globalnimi interesi.

    To je en vidik, ki ga vidim. Drug vidik pa je, da kapitalizem pač nima vseh odgovorov na vse težave. Dokler je samo nekaj držav imelo kapitalistično ekonomsko ureditev, je ta sistem funkcioniral, danes pa je porušeno ravnotežje v svetu in kapitalizmu zmanjkuje manevrskega prostora. Celo nekatere tradicionalno kapitalistične države svoje težave rešujejo s socialističnimi ukrepi, čeprav se zdi, da tudi ti ukrepi ne pomagajo dosti.

    Človeštvo je pred zanimivim izzivom, zato menim, da potrebujemo nov globalni sistem (globalni pristop) za globalne težave.

    Všeč mi jeVšeč mi je

27. Še ena analogija. Predstavljajmo si, da je ekonomija/kapitalizem naš otrok, ki raste. Poznamo ga od rojstva in dokler je majhen, je ta otrok lahko vodljiv in obvladljiv. Pa vendar ta otrok nekega dne postane najstnik, ki se kar čez noč prelevi v neposlušnega in nekontroliranega otroka. Skušamo ga umiriti z običajnimi prijemi, a ne zadošča. Poznamo vse trike v rokavu, a ta otrok nam uhaja izpod nadzora. Postajamo panični. Le kaj je narobe? Že leta in leta ga vzgajamo po enih in istim metodah, a kar naenkrat nič ne velja več. Zakaj se sprašujemo?

    Čisto preprosto. Otroci zrastejo in se spremenijo, naš odnos pa vseskozi ostaja enak. In to je bistvo današnjih ekonomskih težav. Ekonomske teze in teorija ostajati enaki že ves čas človeške družbe, družba pa se je vseskozi spreminjala.

    Danes imamo spremenjene potrebe v družbi in ekonomijo, ki ne razume družbe.

    Všeč mi jeVšeč mi je

28. Etika moderne zahodne evrope bazira na humanistični filozofiji tipa Volatire, hume Smith,..nikakor pa ne na rimsko katoliški cerkvi. Ali je kakšnemu potrebno sneti očala ali kaj? a loči med kodeksom v smislu biblija in krščanstvom? Se bojim, da je predhodnik slep.
    Dosti lepo berljivih komentarjev, mimogrede. Se bojim, da je avtor hotel biti in ostati mnogo bolj pragmatičen in vsakdanji od naših odzvivov.

    Všeč mi jeVšeč mi je

29. Na ekonomskem področju sem, priznam, dokaj popoln amater, vendar se kljub temu oglašam z nekaj mislimi. Vnaprej se opravičujem če je spodaj zapisano totalna neumnost…

    Ok. Rast je najbrž za razvoj nepogrešljiva itd. Vendar je bistveno vprašanje kakšna. Mogoče pa popolnoma zadostuje naprimer rast 0,1%. Lepo počasi, zmerno, kontrolirano, enakomerno, premišljeno itd. Problematika rasti je vendar tudi v tem, da je prehitra in da naj bi bila tudi vedno hitrejša – gre za histerični stampedo rasti, ki zahteva vedno več in vedno hitreje ter temu podreja vse, ne glede na posledice. Enako velja tudi za pohlep oziroma dobičke. Zakaj se naprimer neka solidna firma ne zadovolji z nekim normalnim (naprimer 2 %) dobičkom oz. rastjo, ki zadostuje za zmneren razvoj itd. Ne, rast mora biti seveda najmanj 10 % itd., vsi hočejo čim več, čim hitreje.

    Saj vem, problem je globalen, konkurenca te povozi itd.

    Primer 1: Naše gradbeništvo je v nekaj mesecih krize padlo na nivo leta 2008, še po nadaljnjih nekaj mesecih pa na nivo leta 2005 itd. Sprašujem se kaj je bilo tako slabega leta 2005 – dela je bilo dovolj, vsi zaposleni so dobivali plače, firme so imele dobičke. Problem je bila seveda zelo (pre)hitra rast v letih pred krizo. Ker je gradbeništvo skokovito raslo je kasneje tudi toliko bolj kolapsiralo. Če bi raslo le po nekaj desetink procenta na leto mogoče sploh ne bi padlo ?
    Primer 2: Neka banka objavi novico, da je njen letni dobiček zaradi globoke krize itd. celo za drastičnih 70% manjši od načrtovanega, sledili bodo protiukrepi (odpuščanja ?) itd. Torej to, da imajo še vedno dobiček, ki je 30 % od načrtovanega (najbrž gre še vedno za milijone €) jim (delničarjem ?) ni dovolj ??????

    Primer 3: Vsi poznamo igro Monopoly, ki je nekakšna simulacija kapitalizma. Spomnite se kako se igra običajno konča, kadar jo seveda igramo po striktnih pravilih. Začne se bolj ali manj enakomerno za vse igralce, kmalu pa začne prednost pridobivati le eden (ki je imel srečo pri kocki in je kupil najboljše parcele). Njegova rast je iz kroga v krog večja in na koncu tudi zmaga, vsi ostali pa popolnoma (!) bankrotirajo.

    Kaj bi bilo, če bi igri (kapitalizmu ?) dodali nova pravila: za omejevanje prekomerne rasti, za omejevanje prekomernega bogatenja, onmejevanje prekomernega luksuza itd.

    Proznam, vedno sem bil idealist in naivnež…

    Všeč mi jeVšeč mi je

30. Pravkar sem šele zmogel premlet/prišel k sebi od branja vsega tega.In šok je pričakovan: Damjan pač predlaga isto kot vselej- eno in isto, kar “smo” že imeli in “nas” je pripeljalo tja, kjer smo. Pravzaprav hoče celo še nazaj-v vojno, ki je nujna, če je “rast”(razvitega sveta) nujna za vsako ceno.Tega Damjan seveda kot noče, a kakšna drugačna “kreativna destrukcija” je možna v svetu, kjer imajo eni vsega preveč,ostala večina pa hoče -menda- to isto?? a svoj presežek vsega tega, kar RIC proizvaja/hoče še kar izvažat, ta manjšina(“mi) ne more/noče več kupovat- razen energije, ki je že in še bo vzrok za vojno???
    A rešitev je: v tej čudni razpravi je še največ miroljubnega in ekonomičnega prispevala – Ana A.M.- z elementarno, egalitartno, neprofitno ekonomijo Libije. Odštejmo diktaturo- v Evropi smo to že vzeli,menda znamo drugače?- in dobimo nekaj, kar bi lahko delovalo na ravni materialnega preživetja; plus seveda znanstven/družben, “duhovni”(naj bo) itd. razvoj,preskok/silen napredek; za kar pa je itak dovolj dovolj peska, energije, Intel, splet, Google, par oblakov ipd.- gotovo pa ni potrebna poplava junka iz Kitajske- ali pa Nemčije-“rast rast rast”??
    Ja, ničelna BDP rast je možna – če cilj ni profit, ampak “bien vivir”,dobro življenje,skupna družbena rast,ali pač preživetje, če ne bomo znali nič bolje.

    Všeč mi jeVšeč mi je