Prodati NLB za 1 evro?

Denimo, da ste odgovoren lastnik NLB in da imate v sedanji situaciji na izbiro dve opciji glede reševanja NLB: državna dokapitalizacija v višini 420 milijonov evrov (in nato še vsaj enkrat ali dvakrat toliko) ali prodaja NLB za 1 evro? Za katero opcijo bi se odločili? Ni se treba takoj izjasniti. Preberite do konca. *

Nekaj pa je jasno že takoj: če ste neodgovoren lastnik NLB, kot je država, ki jo zastopa ministrstvo za finance, se ne bi odločili za nobeno izmed obeh variant. NLB ne bi niti odobrili potrebne dokapitalizacije (“ker je ne potrebuje” ali “ne v tem obsegu”) niti je ne bi prodali (ker gre za “vele-nacionalni interes”). Pač pa bi jo pustili, naj se sama pozdravi (in seveda shira).

Toda verjamem, da je ima povprečni bralec več neobremenjenega razuma kot tisti, ki upravljajo z državno naložbo v NLB. Zato bi vsak izmed nas najprej želel pogledati, kaj se v NLB dogaja in kakšne so realne opcije glede na naše dolgoročne interese. Številke glede NLB pa so naslednje. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo državljani kot lastniki prisilno financirali stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju nam je bilo s prodajo kapitalskih deležev (34% KBC in 5% EBRD) ter z dividendami od NLB skupaj povrnjenih približno 557 milijonov evrov.

Nazaj smo torej do konca leta 2010 dobili malenkost manj kot 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB. Z letošnjo dokapitalizacijo NLB, je država v našem imenu vplačala še dobrih 243 od skupno 250 milijonov evrov za dokapitalizacijo. S tem se je naš lastniški vložek v NLB povečal na 1546 milijonov evrov. Skupna vrednost NLB na trgu pa bi bila danes, po optimistični oceni, če bi NLB prodali po knjigovodski vrednosti, znašala manj kot 850 milijonov evrov. Vrednost našega lastniškega deleža (države, obeh skladov ter bankrotirane Poteze) je torej le še krog 420 milijonov evrov. Torej smo kot lastniki krepko v “minusu” – za dobre 1,1 miljarde evrov.

Toda hkrati vemo, da je več kot petina kreditnega portfelja NLB ocenjena kot rizična ali zelo rizična in da je za preživetje banke nujno potrebna dodatna dokapitalizacija. V obtoku je ocena o potrebni 420 milijonski dokapitalizaciji samo za doseganje ustrezne kapitalske ustreznosti glede na izpostavljenost NLB. Za ponovni zagon kreditne aktivnosti NLB pa je potrebna kapitalska injekcija v vsaj še enkrat takšnem znesku. Kaj boste torej naredili? Hm, zdaj bi se veljalo krepko popraskati po glavi.

Kot razumni in odgovorni lastnik bi se verjetno odločili, da se sanacije NLB lotite čim prej, takoj ko je izbruhnila kriza. Verjetno bi želeli bančne bilance hitro očistiti slabih kreditov in ji omogočiti kapital za normalno bančno delovanje. Kajti s tem bi zavarovali vrednost svoje naložbe. Če bi razmišljali še malo širše, denimo kot vlada, ki mora gledati na interes celotnega gospodarstva, bi vse to naredili še bistveno hitreje. Kajti brez kreditiranja gospodarstva celotna gospodarska aktivnost zastane, zamrzne, narodnogospodarski stroški zaradi za eno odstotno točko nižje rasti BDP od možne pa znašajo 350 milijonov evrov na leto.

Zaradi tega so pred dvajsetimi leti Švedi, Norvežani in Finci v tedanji finančni krizi banke na hitro nacionalizirali, ozdravili in privatizirali in z majhnimi stroški pognali gospodarski cikel. ZDA in druge države po svetu so enako po podobno hitrem postopku naredile v zadnji krizi. Le slovenska vlada tega ni naredila. Niti za svoje lastne banke, ki so v njeni lasti. Kaj šele, da bi z bailoutom to omogočila tudi drugim, zasebnim bankam. Resnici na ljubo Slovenija pri tovrstnem ignorantskem odnosu do bank ni povsem osamljena. Japonska je v začetku 1990. let uporabila sedanji “slovenski recept” mižanja in pustila, da se banke rešujejo same. Ni se dobro izteklo. Po šestih letih je spoznala zmoto in z državno injekcijo začela zdraviti banke. Prepozno. Japonska je zaradi tega napačnega pristopa k reševanju bank zapadla v že dve desetletji dolgo obdobje gospodarske stagnacije.

Slovenija je do danes izgubila že tri leta rasti, kar v številkah pomeni, da se je naš BDP zmanjšal vsaj za dve milijardi evrov bolj kot bi se, če bi rasli v skladu s povprečjem držav evro območja. Zakaj se torej slovenska vlada igra “noja v peskovniku”? Zakaj se ne obnaša kot razumen in odgovoren lastnik in zakaj NLB ni takoj v začetku sanirala prek t.i. slabe banke ali zakaj je ni hitro prodala bolj odgovornemu lastniku, ki bi jo saniral? S tem bi si prihranila lastne dodatne vložke v NLB in v precejšnji meri bi se izognila kreditnemu krču, ki pogublja naše gospodarstvo.

Razlog je tako preprost, da je že banalen. Obstaja skupina ljudi, še vedno zelo vplivna, ki si lasti največjo banko. Ne kapitalsko, pač pa interesno. Posamezniki, ki so ustanovili banko in posamezniki, ki jo uporabljajo kot svojo igračo pri zasledovanju nekih višjih interesov. Ti interesi, opredelimo jih lahko kot interes oblikovanja slovenske kapitalske elite, se morda zdijo legitimni. Problem pa je, da niso izvedljivi. Oblikovanja zasebnih kapitalskih imperijev nekdanjih komunističnih ljubljencev in novodobnih tajkunov NLB preprosto ne more sfinancirati. Tudi v najboljših časih ne. NLB je kapitalsko prešibka glede na agregatno tveganje, ki ga nosijo ti zasebni imperiji. NLB lahko sesuje, če padeta dva velika tajkunska projekta. Tudi brez te velike globalne finančne krize NLB tveganja teh projektov nacionalnih kapitalskih elit ne bi mogla prenesti zgolj z državno kapitalsko podlago.

In tule se skriva kavelj. Če bi NLB pomagali z zunanjo kapitalsko pomočjo, bi bila morda kapitalsko dovolj močna, da prebavi to agregatno tveganje. Toda: prvič, potem to ne bi bila več državna banka, in drugič, če ne bi bila več državno vodena, ta banka za takšne projekte verjetno ne bi imela toliko posluha. Zato mora NLB ostati v večinski državni lasti – da bo lahko še naprej kreditirala tako neracionalne projekte, kot so menedžerski prevzemi s strani preverjenih domačih kadrov.

Problem je, da bomo morda zaradi tega kot država obubožali. Ne zato, ker bomo morali NLB vedno znova dokapitalizirati iz proračuna. Čeprav je v teh časih tudi to že postalo težko finančno izvedljivo. Pač pa zlasti zato, ker se banka pač ne bo ukvarjala s tem, s čimer bi se prvenstveno morala – s kreditiranjem tekočega in investicijskega poslovanja podjetij. Zaradi česar bo celotno gospodarstvo raslo počasneje, kot bi lahko in z njim tudi davki in naše plače. Tudi NLB bo zaradi tega vedno manjša banka, samo še lokalna bančica. Bo pa naša, državno vodena banka. Zanimivo in žalostno bo čez deset let pogledati njen tržni delež. Ne na trgih širše regije, ker tam NLB več ne bo, pač pa v Sloveniji. Če bo NLB še obstajala. Kajti vse kaže, da NLB postaja slovenska verzija nemško-avstrijske banke Hypo. In Egon Zakrajšek iz Feda ima prav, ko pravi, da pri nas “slabe banke” ne potrebujemo, saj je že NLB slaba banka.

Če se povrnemo nazaj k uvodni dilemi, za katero opcijo bi se odločili kot razumen in odgovoren lastnik NLB? In za katero opcijo bi se odločili, če bi vodili vlado in morali zasledovati interese celotnega gospodarstva in prebivalcev te države? Še naprej metati denar v luknjo NLB ali jo prodati in omogočiti njeno rešitev in ponovni zagon kreditiranja gospodarstva?

Vidite, tako daleč, do tako hude dileme, smo prišli zaradi neodgovorne politike, ki jo je glede bank vodila ta vlada v času te krize.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

 

2 responses

  1. “In tule se skriva kavelj. Če bi NLB pomagali z zunanjo kapitalsko pomočjo, bi bila morda kapitalsko dovolj močna, da prebavi to agregatno tveganje. Toda: prvič, potem to ne bi bila več državna banka, in drugič, če ne bi bila več državno vodena, ta banka za takšne projekte verjetno ne bi imela toliko posluha. Zato mora NLB ostati v večinski državni lasti – da bo lahko še naprej kreditirala tako neracionalne projekte, kot so menedžerski prevzemi s strani preverjenih domačih kadrov.”

    Postaviti bi jih morali pred sodisce, vlado, ki se tako do konca skodljivo obnasa do sodrzavljanov.

    Je sploh mozno, da se PM, ki je sef vlade in objektivno za vse odgovoren in FM, ki vlece s svojimi strankarskimi lobiji te niti, da kazensko ovaditi?

    KDO jih lahko ovadi, varcevalci NLB ali kar katerikoli drzavljan RS?

    joze p damijan, brati tebe vcasih res ni prijetno, posebno, ko nizas tako grozne podatke, clovek mora kar odloziti branje, ker je prekruto vse skupaj:)
    clovek resno pomisli, da bii si tovrstni ” ubijalci” gospodarstva neke drzave zasluzili najmanj dosmrtno jeco. Bi videli, kako bi upravljali malomarno naslednji povzpetniki.

    Si pa tvoje prispevke shranjujem, saj mi tu na Razgledih najbolj sirite s kriticnimi prispevki moje obzorje vsi vi: ti, vojko, Darja in se obcasno kdo!

    Jaz, kaj bi napravila, ce bi bila banka moja? zagotovo bi jo prodala, da se resim pufov, hehe.

  2. a se ni “kriza” začela že pod prejšnjo vlado?? Nekako konec spomladi 2008 se spomnim prvih glasov, da gre vse v maloro!! 15. sept. 2008 pa je menda celo uradni datum nastopa “krize”!!

    btw: kje je “naš v NLB manjkajoči denar”?? Preko odkupov (“tajkunizacije”) in poceni kreditov se je odseliv v EU, Korejo, Japonsko … oglejte si parkirna mesta, popišite letnike vozil in njihov izvor 🙂

%d bloggers like this: